zgodba
Oscar se je s sestro Lindo pred kratkim preselil v Tokio. On preprodaja sintetične droge, ona dela kot striptizeta v nočnem lokalu. Oscarja neke noči med racijo obkolijo policisti in ga ustrelijo. Medtem ko njegovo telo umira, se Oscarjev duh – zvest obljubi, da sestre ne bo nikoli zapustil – vztrajno oklepa tega sveta. Ko blodi skozi mesto, postaja njegova percepcija vse bolj izkrivljena in njegove vizije vedno bolj mračne. Preteklost, sedanjost in prihodnost se prepletajo v vrtincu halucinacij.
Psihedelična melodrama Gasparja Noéja (Nepovratno), velikega provokatorja, mojstra perverzije in transgresije, je hipnotični trip skozi življenje, smrt in eksistenco med njima. Sanjski eksperiment digitalnih efektov, halucinantnih podob, ambientalne elektronike in evforičnih barv, ki je v Cannesu 2009 razdvojil kritiko in občinstvo.
iz prve roke
»Kako je že Douglas Sirk rekel Fassbinderju? Za dobro melodramo potrebuješ spermo, kri in solze. In vse to lahko najdete v tem filmu. /…/ Odraščal sem v ateističnem okolju, ampak nekje v pozni mladosti, ko začneš kaditi jointe, začneš razmišljati tudi o smrti in morebitnem obstoju posmrtnega življenja. Čeprav nisem nikoli pripadal kakšni veroizpovedi, so me začele takrat zanimati knjige o reinkarnaciji in zamislil sem si nek nor scenarij o tem, kaj se mi bo zgodilo, ko bom umrl. Ko se staraš, se ta strah pred smrtjo umiri, ampak prvotna zamisel za film o posmrtnem življenju glavnega lika se je porodila že v tistem zgodnjem obdobju. Kasneje, pri 23-ih, sem na norih gobah gledal Damo v jezeru (Lady in the Lake, Robert Montgomery, 1947), ki je posneta izključno iz subjektivne perspektive glavnega lika, in pod vplivom psilocibina me je naravnost posrkalo v televizor in v Marlowove možgane … Tehnika snemanja skozi oči protagonista mi je predstavljala najčudovitejši kinematografski izum, kar jih je, in tako sem se odločil, da bom svoj film o posmrtnem življenju nekoč zagotovo posnel skozi subjektivni pogled lika. /…/
Čeprav imam res rad Alana Clarka, Peckinpaha, Fassbinderja in druge režiserje, ki življenje upodabljajo z določeno mero krutosti, sem tokrat hotel posneti halucinatoren film, poln podob in barv, nekaj sanjskega in hipnotičnega, kjer bi senzorično in vizualno razkošje prevladalo nad dejanskostjo. Ne da bi se skušal primerjati s tema genijema, sem imel tokrat v mislih prej določene sekvence iz Kubrickove Odiseje in del Kennetha Angerja. Čeprav se droge ves čas pojavljajo v njem, to ni film o zadevanju, ampak o ideji življenja kot čolna, ki pluje, ladje brez pristana. Glavna tema filma je prej sentimentalnost sesalcev in bleščava praznina človeške eksistence.«
– Gaspar Noé, režiser in scenarist
portret avtorja
Gaspar Noé (1963, Buenos Aires), v Argentini rojeni francoski auteur, kot režiser in scenarist podpiše večkrat nagrajene celovečerne filme Meso (Carne, 1991), Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), Nepovratno (Irréversible, 2002) in V praznino. Zadnja sta premierno prikazana v tekmovalnem programu festivala v Cannesu. Film Nepovratno se je v redni distribuciji predstavil tudi v slovenskih kinematografih ter skupaj s prvima celovečercema na festivalu LIFFe. Pri nekaterih svojih filmih Noé sodeluje tudi kot montažer, snemalec in producent. Številni kritiki njegova dela opišejo kot eksperimente, v katerih avtor preizkuša zmožnost in trpežnost publike v soočenju s temno platjo človeške narave. Filmi Gasparja Noéja, predstavnika novega francoskega ekstremizma, upodabljajo nasilje in perverzijo na način, ki prevprašuje in preizkuša meje družbeno sprejemljivega.
kritike
»Izjemen film. Kar ga dela posebnega, je poleg sijajne fotografije predvsem dejstvo, da nam umetnik skuša pokazati nekaj, česar še nikoli nismo videli. Z lepoto, z blagimi in ostrimi sunki ter omamno fotografijo poskuša razpreti naše okno percepcije. Z drugimi besedami, Gaspar Noé vam zleze pod kožo. Želi vas zbegati in šokirati, ne le v tistem, kar vam tiči med ušesi, ampak po vsem telesu, tako da začutite, kako vas obliva pot in vam bije srce … Čisti film.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Mešanica svetega, profanega in čisto zadetega. V praznino povzroča odvisnost.«
– Karina Longworth, The Village Voice
»To paranoidno, grozljivo in osupljivo lepo lizergično odisejado med življenjem in smrtjo, na katero nas popelje Noé, je težko definirati … Gre za revolucionaren odklon od običajne filmske pripovedi. Za drzen, vznemirljiv, grozen in čudovit film … za enega najbolj navdušujoče šokantnih in ambicioznih celovečercev, kar jih obstaja.«
– Andrew O’Hehir, Salon
»Film V praznino vzbuja ambivalentne občutke. Če pustimo ob strani tehnično briljanco filma, gre za izkušnjo, ki razodeva in razjari, je hkrati sublimna in boleča, ekstatična in grozljiva.«
– Tirdad Derakhshani, The Philadelphia Inquirer
»Vsem neustrašnim ljubiteljem filma: pozor, bili ste izzvani. Tu je film, kakršnega ne vidite vsak dan – hvala bogu.«
– Rene Rodriguez, The Miami Herald
»Bolj kot sama informiranost ali vživetost ga zanima kontrola in oblast nad tem, kar vidi, a ne v smislu interaktivnosti. Čeprav nad pogledom nima efektivnega nadzora, je občutek varne odmaknjenosti tisti, ki katarzično pomirja. Gaspar Noe je s tem metafiziko človeškega obstoja spretno povezal z metafiziko filma, tega najbolj metafizičnega med umetniškimi mediji. Strah pred prenehanjem obstoja je izenačil s strahom pred popolno subjektivizacijo filmskega pogleda, polemiko, ki že meji na vprašanja virtualnih resničnosti in bo v prihodnosti najverjetneje vedno bolj zanimiva. S poglobljenim izpraševanjem o bistvu človekovega obstoja se tako nevede odpirajo tudi vprašanja o bistvu samega filma in obratno; s prelomom filmske dogmatike, s katero se skozi eksperimentalno poigravanje z vlogo filmskega subjekta ukvarja tudi Noe, se nam nasproti postavlja zrcalna podoba človekovega čudenja nad bistvom življenja.«
– Andraž Jerič, Ekran