Zelo impresiven in zelo oseben dokumentarec na temo nasilnih družbenih sprememb v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja. Salles je našel domače 8mm filmčke svoje mame, ki je leta 1966, v prvem letu Maove kulturne revolucije, obiskala Kitajsko. Najdba posnetkov in vrnitev v lastno mladost Sallesu odpreta poetično-analitični hudournik vzporednih političnih pretresov, ki so se po svetu dogajali okrog leta 1968. Dokumentarec ni toliko posvečen vojaškemu udaru v Braziliji leta 1964, temveč precej bolj praški pomladi in sovjetski okupaciji Češkoslovaške avgusta ’68 ter še posebej maju ’68, ki je pretresel Francijo. Prav v kontekstu majskih dogodkov je Salles najbolj navdahnjen in tudi zgovoren, iz naftalina potegne ideološkega vodjo študentov Daniela Cohna-Bendita, mladeniča bistrih in provokativnih misli, ki mu je bilo jasno, da revolucija nima prihodnosti ter da se bodo kmalu vsi – z njim vred – prodali in prilagodili.
»Leta 1966, med obiskom Kitajske, je moja mama na film posnela svoje vtise o deželi in njenih ljudeh. Štirideset let pozneje sem gradivo odkril in se odločil podobe svoje navdušene matere opremiti s citati vtisov italijanskega pisca Alberta Moravie, ki je prav tako potoval po Kitajski in od blizu opazoval maoistično politiko. Materino potovanje med prvim letom kulturne revolucije je izhodišče za raziskovanje drugih družb med prevrati šestdesetih let.«
– Joao Moreira Salles