zgodba
Delavnica, soba za zabave, likalnica, prostor za fitnes, savna, atomsko zaklonišče, kadilnica, SM brlog, podzemni bazen, shramba, kletni bar, soba za trofeje, strelišče, vinska klet, terarij, domači disko, molilnica, pralnica …
Film o tem, kaj ljudje počnejo v svojih kleteh v prostem času. Film o človeških obsesijah. Film o pleh muziki in opernih arijah, o dragem pohištvu in cenenih moških vicih, o seksu in streljanju, fitnesu in fašizmu, bičih in lutkah …
Po velikopotezni trilogiji Paradiž se Ulrich Seidl vrača k dokumentarnemu filmu s tragikomičnim filmskim esejem, ki se spusti globoko v mračno podzemlje avstrijske duše.
Osebam, mlajšim od 15 let, ogled filma prepovedan.
iz prve roke
»Avstrijci prosti čas pogosto preživljajo v kleti. Moški, očetje, gospodinje, pari in otroci – tam spodaj so vsi lahko to, kar želijo. Tam spodaj lahko zadovoljujejo svoje potrebe, se predajajo svojim hobijem, strastem in obsesijam. Klet je kraj prostega časa in zasebnosti. Številnim ljudem pa pomeni tudi prostor nezavednega, kraj teme in strahu. To pojmovanje včasih izhaja iz osebne izkušnje, včasih pa iz otroških spominov. Pravzaprav klet je in je vedno bila skrivališče, prizorišče skritega zločina, zlorabe in posilstva, ujetništva, mučenja in nasilja. /…/ Tako zame osebno kot za moje umetniško ustvarjanje je pomembno, da se vedno znova vračam k resničnosti. V njej pogosto najdem navdih za svoje igrane filme. Spoznavanje drugih ljudi in svetov me osebno bogati, kar pa ne pomeni, da je vedno prijetno. Ko se približaš življenju in usodam, si mnogokrat priča pastem, v katere so bili ljudje rojeni ali pa so vanje zdrsnili kasneje. Človeštvo me nikoli ne neha presenečati: kaj vse so ljudje pripravljeni prestati, da bi potešili svoja hrepenenja, izpolnili svoje dolžnosti, sublimirali svoje pomanjkljivosti, izživeli svojo potrebo po moči in potlačili svojo seksualnost. Kako se borijo za svoje dostojanstvo, za malce naklonjenosti, za kanček sreče. Kar doživim in vidim, me pogosto povsem prevzame, neredko zaprem vrata pretresen, velikokrat me potre, ko vidim, kaj ljudje delajo drug drugemu, običajno brez slabih namenov. To je pač normalno. Človek sluti in čuti brezno, ki se tu skriva, v najboljšem primeru tudi lastno./…/ Pri meni nikoli ne gre za ilustracijo resničnosti, ampak za iskanje lastnega pogleda na resničnost. Moj pogled na resničnost postane filmski pogled. Z njim skušam gledalcem pokazati, kaj vidim, kaj se me dotakne. S svojim filmskim pogledom se skušam približati protagonistom in zbrati filmske fragmente resničnosti, ki pa nikoli niso popolni ali dokončni. /…/ Družbeno sprejemljivo je le površje, pod njim se skriva prava resnica, resnično življenje. Če film temelji na skrajnostih, je tako zato, ker menim, da so te skrajnosti v takšni ali drugačni obliki, prilagojeni in omiljeni, del nas vseh. Nihče od nas ni imun na ksenofobijo, vsi imamo svoje strahove in temne strani – naj bo to simpatiziranje s fašizmom, potlačena nasilnost, zatrta želja po oblasti ali pa spolne fantazije, ki predstavljajo odklon od tako imenovane normalnosti. Kako bi bilo sicer mogoče, da med zakonci, znotraj družine ter med odraslimi in otroki nasilje in zloraba nista nobena redkost? Da najdemo nasilje in zlorabo – tako fizično kot psihično – v vseh družbenih ustanovah, tako javnih kot zasebnih, tako cerkvenih kot posvetnih? Kjerkoli dobijo ljudje možnost uveljaviti svojo premoč nad drugimi, bomo našli zatiranje, poniževanje, izkoriščanje in zlorabo.«
– Ulrich Seidl
portret avtorja
Ulrich Seidl (1952, Dunaj) velja ob Michaelu Hanekeju za enega najpomembnejših, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Do takšnega ugleda, ki mu je nakopal prav toliko gorečih privržencev kot tudi strastnih nasprotnikov, se je dokopal že s svojimi dokumentarnimi filmi, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prinesli nalepko dostojnega naslednika Wernerja Herzoga. Leta 2001 je posnel svoj prvi celovečerni igrani film Pasji dnevi (Hundstage) in zanj v Benetkah prejel posebno nagrado žirije. Nič manj kontroverznemu drugemu celovečercu Uvoz – izvoz (Import/Export) je sledila uspešna in večkrat nagrajena trilogija Paradiž (Paradies, 2012/2013). Vsi deli trilogije so bili premierno prikazani v tekmovalnih sporedih najpomembnejših svetovnih festivalov: v Cannesu, Benetkah in Berlinu. V kleti je njegovo najnovejše delo.
kritike
»Ko so Avstrijci sami s sabo, izgledajo kot Slovenci, ko so drug z drugim.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»S filmom V kleti se značilni Seidlovi tableaux vivants spojijo z nadrealistično afiniteto do portretiranja očarljivih posebnosti in nepričakovano produktivnih norosti vsakdanjega življenja.«
– Olaf Möller, Film Comment
»To pikolovsko izpeljano brskanje po kleteh Avstrijcev srednjega razreda prinaša kar nekaj osupljivih razkritij. /…/ [Film] je – izmenično – neznansko smešen, odvraten in čudno ganljiv.«
– Guy Lodge, Variety
»Seveda: zoprneži z visokimi moralnimi standardi bi rekli, da gre za senzacionalizem najhujše vrste, za skrajni voajerizem ali pa celo za izkoriščanje duševno neuravnovešenih ljudi, a zgrešili bi bistvo in storili nekaj, česar Seidl ne dela nikoli: obsojali. Ostali pa se lahko udobno namestijo in uživajo v opazovanju človeške vrste.«
– Mike Naafs, www.fipresci.org
»Je Fritzlova zgodba tipično avstrijski primer, ki razkriva hipokrizijo in brutalnost pod gemütlich površjem; je produkt dežele, v kateri vlada duhovna stagnacija, dežele, ki se ni bila nikoli pripravljena poglobiti v svojo preteklost? /…/ Seidl se zdi najbolj očiten kandidat za iskanje odgovorov na ta vprašanja: v svojih dokumentarcih in dokumentarno realističnih igranih filmih je raziskoval bizarno in groteskno plat meščanske Avstrije ter svoje čudne svetove naselil z neprofesionalnimi igralci, med katerimi so tudi primerki resničnega čudaštva v slogu Diane Arbus.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»S trilogijo Paradiž nas je Seidl povabil, naj sprejmemo človeštvo v vsej njegovi kompleksni in nepopolni lepoti. /…/ Tistega, kar vidimo, morda ne razumemo povsem, a globlje ko se spuščamo V klet – bolj čudne ko postajajo stvari –, težje je odvrniti pogled.«
– Adam Woodward, Little White Lies
»Čeprav morda spominjajo na cirkuške spake iz 19. stoletja, ti ljudje v resnici prekipevajo od vznemirjujoče, a otipljive človečnosti. In Seidl, daleč od tega, da bi jih ocenjeval, jih spremeni v edine protagoniste svojih tableaux vivants ter jih navdahne s sprevrženim humorjem. Že res, da morda vzbujajo odpor, a to so naši sosedje, nemara pa celo mi sami s svojimi obsesijami, ki jih zaklepamo v klet.«
– Camillo de Marco, Cineuropa
»/…/ čeprav je nekatere prizore /…/ težko gledati, se V kleti izkaže za film trpke fascinacije, navdušujoče čudaško popotovanje v prostor intime, kjer se uresničijo potlačene želje ter podrejo družbeni in politični tabuji.«
– Lee Marshall, ScreenDaily