zgodba
22. julija 2011 več kot petsto mladih preživlja počitnice na poletnem taboru norveške laburistične stranke na otoku Utøya. Brezskrbno druženje pa se spremeni v nočno moro, ko se iz gozda nenadoma zaslišijo streli. Nič hudega sluteči otroci in najstniki postanejo tarče oboroženega desničarskega skrajneža, ki je istega dne podtaknil bombo v središču Osla. Film spremlja osemnajstletno Kajo in njene prijatelje, medtem ko skušajo preživeti.
Srhljivo realistična, v realnem času posneta rekonstrukcija terorističnega napada, ki je zahteval devetinšestdeset mladih življenj, je sprožila burne razprave med kritiki in občinstvom. S filmom, ki dogajanje prikaže iz perspektive najstnikov, je režiser hotel »zgodbo vrniti žrtvam«.
iz prve roke
»Na Norveškem se je veliko govorilo o različnih vidikih 22. julija 2011: o tehničnih zadevah, kot je obnova uničene vladne palače v Oslu; o tem, kam postaviti spomenik žrtvam …; pa tudi storilec je izkoristil številne priložnosti, da bi pritegnil medije (s pritožbami čez razmere v zaporu in podobno). Vse to je pozornost preusmerilo od pravih dogodkov tistega dne. Mislim, da moramo zgodbo vrniti žrtvam. Zato sem hotel film posneti iz zornega kota preživelih in njihovih sorodnikov. /…/ Kako so doživljali napad, je težko opisati z besedami. Upam, da nam bo film pomagal bolje razumeti dogodke in pokazati še več sočutja do tistih, ki so se po naključju znašli v kaosu zločinskega napada /…/. Drugi pomemben vidik je razmah neofašizma v Evropi v zadnjih letih. Zelo pomembno se mi zdi pokazati, da se je ta masaker zgodil in da se lahko ponovi. Ljudi je treba nanj spomniti, da bi se lahko uprli. Kot filmar in umetnik imam nalogo, da opozarjam na ta problem, ki se tiče vseh nas.«
– Erik Poppe
kritike
»Utøya, 22. julija je visceralen, krut, a srčen in iskren film, prežet z nedolžno zbeganostjo in grozo mladih protagonistov.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film, ki ga odlikuje osupljivo naturalistična igra neznanih mladih igralcev, navduši tudi v formalnem smislu: posnet je tako, da daje vtis enega samega kadra, zato ima gledalec občutek, kot da je eden od najstnikov.«
– Boyd van Hoei, The Hollywood Reporter
»Film je v svojem bistvu poklon prav tisti generaciji mladih Norvežanov, ki jih je Breivik skušal izbrisati.«
– Demetrios Matheou, Screen International
»Skoraj neznosno grozljiva /…/ poustvaritev najhujšega množičnega poboja na Norveškem. Film ima moč, da nas spet senzibilizira za nasilje, saj vrne strašljivo obliko množičnim zločinom, ki smo jim dovolili postati abstrakcije. /…/ Etičnost in končni cilj estetiziranja grozodejstev ostajata med najbolj vztrajnimi in nujnimi vprašanji filmske umetnosti; bolj privlačen je prikaz, bolj sumljivi so nameni. Film Utøya, 22. julija bodo zato secirali in sprožal bo debate, kakršnim nismo bili priča vse od Slona in United 93. /…/ Pravega načina, kako opisati grozodejstvo, morda res ni – najbrž je le neskončno število napačnih –, a meni je film pomagal zapolniti vrzel med nepredstavljivim in njegovimi žrtvami. Upajmo, da ima Kaja prav, ko reče, da ne bomo nikoli razumeli – upajmo pa tudi, da zaradi njene zgodbe nikoli ne bomo nehali poskušati.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Gledati film pomeni doživeti ga, in doživeti ga je težka preizkušnja. /…/ Utøya, 22. julija v enem zamahu opravi s kopico sodobnih puhlic o oboroženem nasilju, belem nacionalizmu, ksenofobiji in politizaciji zgodovinske tragedije. Ne ukvarja se z ideološkimi podrobnostmi glede Breivika ali podobnih ubijalcev – ker se mu ni treba. Učinki takšnega neusmiljenega ekstremizma bodo – prikazani brez olepšav in z vso potrebno grozo – vedno govorili proti ekstremizmu samemu.«
– John Semley, Salon
»Nekateri bodo v filmu videli ganljiv poklon žrtvam terorističnega napada, drugi bodo obsodili nedopustno obujanje tragedije; kakorkoli že, Utøya, 22. julija je predvsem priložnost za teoretiziranje o postavitvi kamere – in v tem smislu gre za nesporen kinematografski dosežek.«
– Julien Dugois, aVoir-aLire.com
»Ne, Utøya, 22. julija ni ne film o Andersu Breiviku ne film o tem, kako je pobil 69 otrok (to je bil Greengrassov 143-minutni 22. julij), temveč parabola o invaziji skrajne desnice, o njeni morilski fašistoidnosti in srhljivem, rasističnem, zastrašujočem, pošastnem, distopičnem ekosistemu, ki ga poraja. Skrajne desnice ne vidimo – vidimo le strah, ki ga razširja. In žrtve, kijih ustvarja. Zdi se, kot da hoče film reči: Evropa je tako zašla, da novim generacijam preostane le še boj za preživetje!« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina