zgodba
Hollywood leta 1927. Obdobje nemega filma se počasi približuje svojemu koncu. George Valentin je eden nespornih filmskih idolov; prepoznaven po ozkih brčicah in značilni beli večerni opravi igra v eksotičnih pripovedih o intrigah in neustrašnih podvigih. Na premieri svojega novega filma spozna Peppy Miller, mlado in živahno igralko na poti do uspeha. Medtem ko se Peppy počasi vzpenja na hollywoodski lestvici, se George znajde pred razpotjem: naj sprejme zvočni film ali pa tvega zdrs v pozabo.
Umetnik je prisrčen in zabaven poklon klasičnemu obdobju ameriške kinematografije. Združujoč komedijo, romanco in melodramo izrisuje zgodbo o epohalnem trenutku filmske zgodovine in je hkrati sam natanko tisto, kar slavi: črno-beli nemi film, ki se, da bi očaral občinstvo, zanaša na podobe, igralce in glasbo. Eden najbolj nagrajevanih filmov leta 2011 je med drugim prejel oskarja za najboljši film, režijo, glavnega igralca, izvirno glasbo in kostumografijo.
iz prve roke
»Filmov ne snemam, da bi poustvaril resničnost. Ustvariti želim predstavo, v kateri bodo ljudje lahko uživali in pri tem ne pozabili, da je natanko to – predstava. Zanima me stilizacija realnosti, možnost poigravanja s kodami. Tako sem dobil idejo o filmu, ki bi se dogajal v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih, in ki bi ga posnel v črno-beli tehniki. /…/ Osredotočil sem se na zadnjih pet let dobe nemega filma, predvsem ameriškega. Po moje so bili to najboljši filmi; tudi postarali so se elegantno. Način podajanja zgodb v ameriških nemih filmih pravzaprav ni zelo drugačen od načina podajanja dandanašnjih filmov.«
– Michel Hazanavicius, režiser
zanimivosti
Kinodvor je idealen kraj za doživetje te popolne replike hollywoodske uspešnice iz znamenitega obdobja studijskega ustvarjanja dvajsetih let. Kinematograf, ki je svoja vrata odprl oktobra 1923 s kostumsko dramo Mladi Medardo (Der junge Medardus) Mihályja Kertésza (bolj znanega kot Michael Curtiz, režiser Casablance), je skozi vso dobo nemega filma prikazoval vrhunsko hollywoodsko in evropsko filmsko produkcijo. V letu 1927, v katero je umeščen tudi Umetnik, si je takratno občinstvo v kinu Ljubljanski dvor lahko ogledalo filme vodilnih ameriških režiserjev, med drugim Clarencea Browna, Raoula Walsha, Charlieja Chaplina in Busterja Keatona. Tu so bili premierno prikazani ‘art filmi’ prestižnih evropskih filmskih ustvarjalcev: Langov Metropolis, Faust F.W. Murnaua ter filmi Victorja Sjöströma, Marcela L’Herbiera in Walterja Ruttmanna, ki jih danes poznamo kot klasična dela. V novem gorniškem filmu Arnolda Fancka Sveta gora (Der Heilige Berg) je nastopila Leni Riefenstahl. Eden hitov Ljubljanskega dvora leta 1927 je bil Žena demon (The Temptress) Freda Nibla z Greto Garbo, Antoniom Morenom in Lionelom Barrymorom v glavnih vlogah. Za predstave, ki so se zvrstile v štirih dneh, je bilo prodano nič manj kot 6485 vstopnic. (vir: Slovenska kinoteka)
portret avtorja
Michel Hazanavicius (rojen leta 1967) je francoski filmski režiser, scenarist in igralec. Leta 2006 je navdušil kritike s svojim donosnim drugim celovečercem, iskrivo parodijo na vohunske filme OSS 117: Le Caire, nid d’espions, v katerem sta igrala Jean Dujardin in Bérénice Bejo. Nadaljevanje, OSS 117: Rio ne répond plus iz leta 2009, je utrdilo Hazanaviciusov sloves režiserja umetniških in med občinstvom priljubljenih del. Legendarni filmski mojstri, ki jih občuduje, so vsi po vrsti začeli pri nemih filmih: Alfred Hitchcock, Fritz Lang, John Ford, Ernst Lubitsch in F.W. Murnau. Na podelitvi oskarjev, kjer je slavil njegov Umetnik, je dejal: »Rad bi se zahvalil trem ljudem: Billyju Wilderju, Billyju Wilderju in Billyju Wilderju.«
kritike
»Se spominjate starih časov, ko so bili filmi veličastni, čarobni in nemi? Tudi jaz se ne. A prav prehajanje nemega obdobja iz spomina v mit je tema Hazanaviciusovega osupljivega filmskega objet d’art. To ni filmska zgodovina, temveč velikodušen, ganljiv in malce nor izraz brezmejne ljubezni do filma. /…/ Mogoče malo manj kot velik film, a očarljiv spomin na tako rekoč vse, kar filme dela velike.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Umetnik je v mnogih pogledih – v vseh pogledih – velik dosežek. Nemi film – ali bolje zvočni film z glasbeno podlago – izpričuje takšno formalno mojstrstvo, da bi ga zlahka zamenjali za resnično klasiko. /…/ plod resnih raziskav, iskrenega spoštovanja in ljubezni /…/ Ob gledanju Umetnika se zavemo, koliko so filmi izgubili ob doseganju vedno večje tehnične izpopolnjenosti. /…/ Konec koncev je to tragedija, ki jo film resnično raziskuje: zaton in izumrtje medija, ki je združil svet in ki ga lahko vsakdo izkusi na enak način /…/. Na tankočuten in izviren način žaluje za nečim, česar ni več, a hkrati uprizori vstajenje od mrtvih, saj v Dujardinovem nastopu odkrijemo nekaj izjemnega in čudovitega: po okoli osemdesetih letih prvi resnično velik igralski nastop v nemem filmu.«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Umetnik je čudež dobe, prav tako kot Avatar, čeprav je njegov pristop ravno nasproten. Daleč od tega, da bi sprejemal najnovejšo tehnologijo; to je veličastna vrnitev v preteklost, črno-beli nemi film, ki mu uspe nemogoče: ujeti ravnotežje med tradicijo preteklosti in zahtevami sedanjosti; hkrati ostati zvest videzu in duhu minulega časa ter ustvariti izjemno sodoben, duhovit in zabaven film. Poglej si ta film, mogočni Hollywood, in se raduj.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Mojstrstva nemega Umetnika besede ne morejo opisati.«
– Claudia Puig, USA Today
»Umetnik bo dragocena izkušnja tako za tiste, ki so dovolj stari, da se še spominjajo obdobja pred zvokom, kot za tiste, ki v svojem življenju še niso videli nemega filma. /…/ Kot Pojmo v dežju (Singin’ in the Rain), film ki v več kot enem pogledu spominja na Umetnika, je pričujoče delo redek primer filmske perfekcije.«
– Laura Kern, Film Comment
»Umetnik, ki vsebuje elemente filmov Zvezda je rojena (A Star Is Born) in Pojmo v dežju, je rariteta in duhovit film, ki bo navdušil množice.«
– Liam Lacey, Globe and Mail
»Kako je francoski režiser z neizgovorljivim priimkom s filmom, v katerem ne govorijo, odgovoril na h’woodske blockbusterje, ki veliko govorijo, a veliko zamolčijo. /…/ Umetnik izgleda kot igrivi filmski hek. Kot duhovita aktivistična subverzija. Kot protestni napad Anonymusov. /…/ Umetnik je odgovor na tisto, kar je film izgubil z zvokom, dialogi, govorjenjem in govorečimi obrazi.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ eden najbolj preprostih, a vseobsežnih filmov zadnjega desetletja in si vsekakor zasluži ogled v kinu. /…/ Zasluženi zmagovalec.«
– Igor Harb, Vikend
»Hazanavicius, ki sicer pravi, da ga ne zanima realnost, ampak stilizacija realnosti, je’ spretno povezal svoj izlet v filmsko preteklost z refleksijo te preteklosti in samorefleksijo lastnega potovanja. Skratka, Umetnik deluje nadvse moderno.«
– Bojan Kavčič, Stop
»Če je v vas le kanček ljubitelja filmov, potem Umetnika ne smete prezreti. Letošnji oskarjevski zmagovalec je resda povsem drugačen od trenutne kinoponudbe /../, a si velja utrgati uro in pol časa ter se prepustiti drzni mojstrovini, ki vas bo brez barv, s skromno bero besed in dobro mero nostalgije popeljala v neskončno bogat filmski svet./../ Umetnik je izjemen spoj filmskih atributov, ki kljub pridihu preteklosti dokazuje, da so prave umetnine večne.«
– Damjan Vinter, Večer
»Morda je Malickovo Drevo življenja /…/ spravilo člane Akademije v dilemo, ali se film ukvarja s kreacionizmom ali z darvinizmom, in so se mu zaradi tega pri nagradah previdno izognili – pri Umetniku namreč te dileme ni. Njegova resnična lekcija ni v kreacionistični ideji, da bo resnična ljubezen na koncu rešila vse, ampak v darvinističnem sporočilu: prilagodi se ali propadi, bejbi. Težko boste našli film, ki bi bolj natančno zadel duha časa. V črno.«
– Gorazd Trušnovec, Ekran