zgodba
Ugledni srčni kirurg Steven in njegova žena Anna, priznana oftalmologinja, živita srečno in mirno družinsko življenje s svojima otrokoma, štirinajstletno Kim in dvanajstletnim Bobom. Steven skrivaj prijateljuje z Martinom, šestnajstletnim fantom, ki je nedavno izgubil očeta. Stvari pa začnejo postajati vse bolj čudne, ko najstnika predstavi svoji družini. Medtem ko se predmestna idila počasi sprevrača v nočno moro, se je Steven prisiljen soočiti z nepredstavljivo dilemo.
Colin Farrell in Nicole Kidman v filmu Yorgosa Lanthimosa, mešanici grške tragedije, eksistencialne grozljivke in hitchcockovske psihodrame. Nagrada za najboljši scenarij v Cannesu.
iz prve roke
»Ko sva začela pisati scenarij in razmišljati o zgodbi, sva odkrila vzporednice s tragedijo Ifigenija v Avlidi. Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo vzpostaviti dialog z nečim, kar je tako zakoreninjeno v zahodno kulturo. /…/ Raziskati sem hotel teme pravice, izbire, človeške narave in človeškega vedenja; kako se ljudje spopadajo z velikimi dilemami … /…/ Z večino svojih filmov sem poskušal ustvariti nekaj, kar je izmenično smešno, grozno, tragično in nasilno. /…/ Ta film je nekakšna komedija in na snemanju smo se zelo zabavali.«
– Yorgos Lanthimos
portret avtorja
Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Rodil se je leta 1973 v Atenah, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegov celovečerni prvenec Kinetta je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale, mednarodno slavo pa mu je prinesel drugi celovečerec, Podočnik (Kynodontas, 2009), dobitnik nagrade posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacije za tujejezičnega oskarja leta 2011. Film Alpe (Alpeis), ki je bil pred leti uvrščen tudi na Kinodvorov redni spored, je na Beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši scenarij. V Kinodvoru smo si na silvestrski večer pred dvema letoma ogledali Jastoga (The Lobster, 2015), distopično ljubezensko zgodbo s Colinom Farrellom in Rachel Weisz. Film je osvojil nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za scenarij in kostumografijo ter nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Ubijanje svetega jelena je Lanthimosov peti celovečerec in njegov drugi film v angleškem jeziku. Letošnjo pomlad je končal snemanje svojega najnovejšega filma, kostumske drame z Emmo Stone in Rachel Weisz z naslovom The Favourite.
http://www.lanthimos.com/
kritike
»Vznemirjujoča mrakobnost in psihološko nelagodje, ki se kot zahrbtna podzemna reka pretakata pod absurdističnim humorjem Lanthimosovega opusa, postaneta v njegovem mojstrsko izpeljanem petem celovečercu /…/ mračen rekviem družinske groze. /…/ Hipnotična pripoved o krivdi in kazni, navdahnjena s klasično grško tragedijo, prinese Colinu Farrellu vlogo, ki je še bolj navdušujoča od tiste v režiserjevem angleško govorečem prvencu Jastog. V trilerju, ki vzbuja pogoste primerjave z najboljšimi deli Romana Polanskega, se mu pridružita nikoli boljša Nicole Kidman in vzhajajoči irski talent Barry Keoghan /…/. Zaradi temačnega scenarija o družini, ki se znajde v strašanski nevarnosti, bodo nekateri film težko gledali. A osupljiva rigoroznost obrtniške izvedbe, vešče zadržana intenzivnost igre in neverjetna izvirnost zgodbe so odlike, zaradi katerih ga ne bi smel zamuditi nihče, ki mu je mar za drzno filmsko ustvarjalnost.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»To je Lanthimosov najbolj razpršen in umirjen film, a tudi njegov najbolj strašljiv. /…/ Edinstveni talent, kakršen je Lanthimos, črpa vplive bolj svobodno kot kadarkoli prej. V tej predmestni nočni mori /…/ je mogoče najti odmeve tako različnih filmov, kot so Rojstvo (Birth), Modri žamet (Blue Velvet) in zgodnje telesne grozljivke Davida Cronenberga. /…/ Režiserjev redki dar za brutalno absurdnost k sreči ostaja nedotaknjen, in bolj temačen ko postaja film, bolj je smešen.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Zamislite si Rt strahu (Cape Fear), posnet kot Kubrickovo Izžarevanje (The Shining), z Maxom Cadyjem v podobi otroka – in približno si boste lahko predstavljali, kako čuden film je Ubijanje svetega jelena /…/.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice
»Sila mučna, strupeno smešna grška tragedija. /…/ Filmi, ki po Cannesu ostanejo s tabo, običajno niso predvidljive uspešnice, pač pa tisti, ki jih kritiki v enaki meri hvalijo in kritizirajo. Pogosto že zgodaj dobiš občutek, da se obeta takšen odziv. Kadar pa si ob koncu filma tako hipnotiziran, da te kriki neodobravanja zadenejo kot curek mrzle vode, takrat veš, da si videl nekaj, česar ne boš pozabil. Tako je bilo ob ponedeljkovi projekciji novega filma Yorgosa Lanthimosa /…/, enega najbolj kontroverznih filmov letošnjega festivala /…/, pa tudi enega najboljših. /…/ Ko absurdizem deluje tako narobe, veš, da je narejen prav.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Ubijanje svetega jelena je Lanthimos brez rokavic. V primerjavi z njim se zdi absurdni, čudoviti Jastog topla in prisrčna zadeva. Film čistih rok, mrzlega srca in skoraj satanske groze je na novinarski projekciji v Cannesu naletel na glasne klice neodobravanja – in je absolutno briljanten! /…/ Za tiste, ki niso že zdaj na Lanthimosovi valovni dolžini, bi se lahko izkazal za nevzdržnega. /…/ A za Lanthimosove privržence bo to morda najčistejši in najnevarnejši odmerek naše najljubše droge, s plastmi potencialno mračnih vsebin in meta-pomenskosti, ki napolnjujejo skoraj vsak trenutek – od posameznih prizorov ekscentričnega seksa do zelo podočnikovskih evokacij družinske celice kot nekakšnega karizmatičnega kulta.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Dejanja imajo posledice, odkrijemo, medtem ko režiser Podočnika Yorgos Lanthimos razkrije globoko tragedijo v nečem, kar se zdi kot sprevržen scenarij za grozljivko. /…/ Pred nami je mojstrsko orkestriran film v tradiciji klasičnega Kubricka. Če ga prepoznamo kot tragedijo, kakršen je (če ga torej slečemo vsega odvečnega in gledamo kot patetičen fait accompli), potem lahko povlečemo ravno črto med njim /…/ in veliko starejšo grško dramsko tradicijo, kjer so bili liki, kakršna sta Agamemnon in Medeja, soočeni z odločitvami, ki niso bile nič manj neznosne. /…/ Ubijanje svetega jelena je še en čelni napad na patriarhalne predstave, v katerem se mora vse bolj impotenten očetovski lik soočiti z lastnim hubrisom. Brez skrbi, Lanthimos ne bo dovolil, da jo poceni odnese.«
– Peter Debruge, Variety
»/…/ film se odvija kot zalezovalski triler, postavljen v alternativno resničnost; kot sprevržen, počasi tleči Rt strahu, le da vsebuje element fantastičnega, katerega razlago nam Lanthimos pogumno odreče.«
– A. A. Dowd, The A.V. Club
»Colin Farrel in režiser Jastoga ponovno združita moči in posnameta film, na katerega bi bile Smešne igre (Funny Games) ponosne.«
– Zack Sharf, IndieWire
»To je intrigantna, vznemirljiva in zabavna različica nečesa, kar bi v marsičem lahko bila konvencionalna grozljivka iz sedemdesetih ali osemdesetih – ali celo nočna mora o psihopatskem zalezovalcu iz devetdesetih.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Močan in vznemirljiv film, ki znatno razširi repertoar enega najbolj prepoznavnih in samosvojih evropskih auteurjev. /…/ Igra je sijajna. Farrell ustvari podobo vase umaknjenega, na videz hladnega človeka, ki nazadnje doseže veličino junaka klasične tragedije. Izjemno ambivalenten nastop Nicole Kidman je eden njenih najboljših v zelo dolgem času /…/.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Grški režiser Yorgos Lanthimos ustvari svet, v katerem je vse hkrati navadno in čudaško, nesproščeni, banalni dialogi izgovorjeni na najbolj monoton način. In kadri, katerih kompozicije so tako jasne, da delujejo klinično. Ta morast, a tudi mračno duhovit film, govori o vdoru eksistencialne groze v dobro urejena, celo popolna življenja. V srce ameriškega sna o lepi in varni družini, katere sreča in uspeh sta zgrajena na nesreči in celo uničenju drugih.«
– Andrej Gustinčič, Kino fokus
»Ravno v tej postavitvi zdravnikove družine v svoji nemožnosti čustvovanja in delovanja, v svojih kaurismäkijevskih dialogih, ki zvenijo v tem kontekstu manj kot ironično olajšanje, temveč bolj kot dodatna nelagodna teža, in v končni normalizaciji celotne kolobocije, ki se zgodi tekom filma in pravzaprav ne pusti nobene travme, se skriva Grkov genij. Tisto, kar predstavlja, ni namreč nič drugega kot neke vrste pekel.«
– Nejc Slukan, RA Študent
»Kot da sama ideja filma ne bi bila dovolj srhljiva, vsi Lantimosovi junaki govorijo, kot da so roboti. /…/ Lantimos najsrhljivejše stvari v zgodbi predstavi kot samoumevne, vsakdanji prizori pa ob spremljavi glasbe postanejo snov za nočne more. Svoje like in občinstvo prisili, da sprejmejo pravila igre, znotraj katere obstajajo samo slabe izbire.«
– Deja Crnović, Dnevnik
»Od tega, da nimaš izbire, pa je huje le to, da imaš izbiro: še preden Steven dobro reče, da ima Martin “psihične probleme”, se mu že zgodi Rt strahu, le da ultimat, ki ga postavi maščevalni Martin, zloben kot črni humor, destruktiven kot teater krutosti in pretiran kot vsota vseh strahov, še najbolj spominja na nemogočo izbiro, s kakršno nacisti v Styronovi Sofijini odločitvi soočijo Sofijo, /…/, in s kakršnimi so se soočali junaki starogrških tragedij, recimo Agamemnon, kralj Argosa, ki mora v Evripidovi Ifigeniji na Avlidi žrtvovati Ifigenijo, svojo hčerko, a nož na koncu ne zadene nje, temveč srnjaka, no, svetega jelena. /…/ In Ubijanje svetega jelena, ki se začne z operacijo srca, je natanko to: ekstremna, absurdna, groteskna, klinična transplantacija Ifigenije na Avlidi, horror art – kot Mati (via Aronofskv), kot Skrito (via Haneke), kot Antikrist (via von Trier), kot Srbski film (via Spasojevič). /…/ Giorgos Lanthimos /…/ jasno pokaže, da ni nič bolj diskretnega od mazohizma buržoazije, nič bolj regresivnega od njene posvečene banalnosti, nič bolj kanibalskega od njenega občutka krivde in nič bolj sprevrženega od njene normalnosti.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Čeprav gre pri moralni dilemi v drugi polovici filma seveda za konstrukt, film s kirurško preciznostjo razkriva mehanizem intimnih čustvenih manipulacij. Tu se Lanthimos izkaže za mojstra ekstremnega neugodja in eksistencialne groze. Kot da bi se pri ustvarjanju združila Mihael Haneke in Steven King. /…/ Avtor mežika intelektualcem, ki se lahko počutijo zadovoljni ob ugotavljanju vzporednic in prispodob. A po drugi strani sam pripovedni organizem, z načinom kadriranja voženj in premikanja kamere, ustvarjanjem filmskega prostora ter neprijetnimi zvočnimi intervencijami v slogu Györgyja Ligetija, pa tudi z odlično izbiro igralcev nagovarja nagonski del v nas, da se je ob vsej hladni razumskosti nemogoče znebiti kurje polti ob doživljanju filma. Martin Heidegger je našo dobo hkrati poetično in natančno definiral kot obdobje prebolevanja metafizike. In Ubijanje svetega jelena je krasna ilustracija te domislice.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija