iz prve roke
»Skodelica juhe
V osemdesetih letih je pisateljica znanstvene fantastike Ursula K. Le Guin napisala kratek esej z lepim naslovom The Carrier Bag Theory of Fiction. V njem piše, da so bili zgodnji ljudje predvsem nabiralci jagodičevja, sadja, žit in semen. Podoba lovca, ubijalca mamutov s kopjem v roki, morda res prevladuje v naši kolektivni zavesti, vendar je napačna. Prvi kulturni artefakt ni bilo kopje, pravi pisateljica, temveč posoda. Skleda, torba, pletena mreža ali mošnja, v kateri je bilo mogoče domov odnesti vsa tista semena, oreščke in liste. Toda to vrečo, mošnjo ali torbico in njeno zgodbo je premagala bolj junaška podoba lovca, ki vihti kopje. Zelo moška podoba, ki podpira moško pripoved.
Ursula K. Le Guin se temu zoperstavi z bolj žensko pripovedjo. Oddalji se od junaških podob in raje poišče zgodbe o sodelovanju, deljenju, zbiranju. Kajti prav kopičenje, nabiranje zalog in deljenje nas zares opredeljujejo kot ljudi. Zelo mi je všeč ta podoba!
Šele ko sem prebral njen esej, je začel film, ki sem ga želel napisati, zares dobivati obrise. Zgodba je bila preprosta: moški, ki za nekaj časa odhaja od doma, izprazni svoj hladilnik in iz zelenjave, ki bi sicer zgnila, skuha juho. Nato jo razdeli prijateljem in družini. Film govori o skodelicah juhe, o semenih in koreninah ter mehkem mahu pod našimi nogami. In tako tudi o tem, kaj pomeni biti človek.
Gosti, vlaknasti zdaj
Biologinja in filozofinja Donna Haraway je predstavila idejo o ‘gostem zdaj’, da bi opisala zapleteno in strašljivo mrežo povezav, ki prežemajo našo kolektivno resničnost. O času naj bi razmišljali na način, ki krepi naše zavedanje o povezanosti z drugimi ljudmi, pa tudi z nečloveškim svetom. Gre za to, da živimo v sedanjosti, hkrati pa ne pozabimo na vse, kar je bilo prej – da bi tistim, ki prihajajo za nami, zapustili mirnejšo pokrajino. Tako bi morda lahko na novo ovrednotili pretrgano vez med človekom in naravo.
Mah služi kot močna metafora za razmišljanje o ‘gostem in vlaknastem zdaj’. Čeprav v sedanjosti, je zapleteno povezan s prihodnostjo in preteklostjo ter močno prepleten z okoljem, kakovostjo okoliškega zraka in vode ter količino sončne svetlobe. V tej mehki preprogi gobastega rastlinja odmeva človeško vedenje. Shuxiu je Stefanova vodnica, pa tudi naša.
Film nas vodi proti trenutku mirovanja, trenutku nedeljene pozornosti. Ko Stefan sreča Shuxiu na močvirnatem, umetno ustvarjenem nikogaršnjem ozemlju med Brusljem in Vilvoordejem, si delita izkušnjo, ki se približa temu ‘gostemu zdaj’. Z opazovanjem in poslušanjem drug drugega in okolice. S pozornostjo. Morda je pozornost predpogoj za ljubezen.
Ime sveta
Ko sem začel pripravljati projekt, sem si priskrbel ročno povečevalno steklo. Lupo približam očesu in zagledam stvari, ki so pred mano, toda dvajsetkrat povečane. Pogosto se sprehajam z Geertom Raeymaekersom, briologom, strokovnjakom za mahove. Je prijazen, topel človek. Skozi povečevalno steklo skupaj opazujeva drobni svet pod najinimi nogami. Geert prepoznava številne raznolike vrste, ki jih drživa v rokah, in jih imenuje s skrivnostnimi latinskimi imeni. Syntrichia laevipila, kindbergia praelonga. Ko stvari poimenujemo, storimo prvi korak k temu, da se jih naučimo opazovati, piše Robin Wall Kimmerer v knjigi Gathering Moss. Na ta način oblikujemo intimen, ljubeč odnos z okolico.
Ko z Geertom dvigneva pogled s sveta pod najinimi nogami, med zelenjem in zaraščenim betonom zagledava pločevinke, steklenice, cigaretne škatlice, prazne vrečke, toaletni papir, nekaj osamljenih čevljev, razbit dežnik in kolo. Če bi poznali imena vseh mahov, rastlin in dreves okoli nas – bi bil naš svet videti drugače? /…/ Da bi si zamislili prihodnost, ki ni podobna distopični puščavi, potrebujemo kar nekaj domišljije. Kot piše Donna Haraway: ‘Pomembno je, s katerimi zgodbami pripovedujemo druge zgodbe; pomembno je, katere misli mislijo misli, /…/ pomembno je, katere zgodbe ustvarjajo svetove, kateri svetovi ustvarjajo zgodbe.’
Da bi naslikali tisto drugačno prihodnost, povedali tisto drugo zgodbo, ustvarili tisti drugi svet, si ne morem predstavljati boljšega medija kot film.«
– Bas Devos