zgodba
V Nemčiji rojena Umay zapusti tiranskega moža in zakon v Istanbulu ter s sinom pobegne k svoji družini v Berlin, v upanju, da ju tam čaka lepše življenje. A nepričakovana vrnitev sproži oster konflikt. Družina, ujeta v primež konvencij in razpeta med ljubeznijo do hčerke ter vrednotami skupnosti, se odloči poslati Cema nazaj k očetu. Če noče izgubiti sina, mora Umay spet poiskati nov dom. A čeprav uspe sinu in sebi ustvariti novo življenje, jo potreba po ljubezni in priznanju družine ves čas sili v obupane in jalove poskuse, da bi se spravila z domačimi. Ne zaveda se, kako resne in globoke rane jim je zadala in kako nevaren je postal njen boj za osebno svobodo …
Kaj vse bi žrtvovali za ljubezen družine? Vrednote? Svobodo? Neodvisnost?
Prvenec režiserke, scenaristke in producentke Feo Aladag je dobitnik nagrade LUX 2010 za najboljši film, ki jo podeljuje Evropski parlament.
iz prve roke
»V prvi vrsti me zanimajo človeški odnosi, kot metafora vsega ostalega: politike, morale, družbenih vprašanj in še marsičesa. Pred šestimi leti se je v Nemčiji zgodila vrsta umorov iz časti, ki so me močno pretresli. Šlo je za ženske, ki so se želele osvoboditi družinske in družbene prisile. V okviru kampanje »Nasilje nad ženskami« organizacije Amnesty International, za katero sem takrat režirala številne spote, sem precej časa raziskovala podobne problematike. Ko pa sem svoje delo za Amnesty opravila, je v meni še vedno nekaj tlelo, kar mi ni šlo iz glave. Ves čas se mi je vračala pred oči ena sama podoba: podoba iztegnjene dlani, roke, ki pomaga premostiti globel, ki nas ločuje. Hotela sem spodbuditi k razmišljanju in povedati zgodbo o neverjetni tragediji zamujenih priložnosti, da bi drug drugemu podali roko. Zakaj naše odnose določajo razlike med nami in zakaj svojo ljubezen vedno priklenemo k nekemu pogoju, namesto da bi pustili podobnostim prevladati nad tistim, kar nas razdvaja?«
– Feo Aladag, režiserka, scenaristka in producentka
portret avtorice
Feo Aladag (rojena na Dunaju leta 1972) študira igro na Dunaju in v Londonu, na dunajski univerzi pa leta 2000 konča še doktorski študij komunikologije in psihologije. Od leta 1994 nastopa kot gledališka, televizijska in filmska igralka, (pred ali za kamero) posname številne videe in oglase ter piše televizijske scenarije. Po opravljenih seminarjih na Evropski filmski akademiji leta 2004 vpiše študij režije na Akademiji za film in televizijo v Berlinu. Leta 2005 s soprogom, režiserjem Zülijem Aladagom, ustanovi produkcijo Independent Artists Filmproduktion v Berlinu, v okviru katere producirata film Tujka, celovečerni prvenec Feo Aladag, ki ga podpiše kot producentka, scenaristka in režiserka.
kritike
»Film Tujka spremlja žensko, posameznico v boju za osebno svobodo. Tematika, ki se je lotevajo mnogi – redki pa jo prikažejo tako humano, subtilno, spretno in neposredno. /…/ Feo Aladag se je poglobila v najdrobnejše detajle kulture, ki nam jo razkriva do osupljive potankosti. Pred sabo imamo film, ki sooča kompleksna družbena vprašanja s pristnimi človeškimi hrepenenji. Skozi svojo brutalnost postane film hkrati zgodba o nežnosti in sočutju, o neizprosnem vplivu družine, o potrebi po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni.«
– utemeljitev žirije filmskega festivala Tribeca 2010
»Silovit in spretno izdelan film s presunljivo in presenetljivo tematiko ter vsebino, ki jo pripovedni stil razgalja tiho in umerjeno. /…/ Film globoko priporočamo kot okno v svet in problematiko, ki ne preplavlja medijev, pa čeprav je tako resnična, relevantna in aktualna.«
– katalog filmskega festivala Tribeca 2010
»… preprosta, tiha, a izjemno pomenljiva zgodba s peščico glavnih likov. Tujka je sijajen umetniški dosežek. Morate si ga ogledati.«
– The Huffington Post
»Najmočnejši film letošnjega Berlinala! … Kljub eksplozivni družbeni problematiki je Feo Aladag uspelo posneti ganljivo, sofisticirano in kompleksno dramo, ki ne išče krivca.«
– Die Welt
»So filmi, ki vam vzamejo sapo. Film Tujka je poetičen in ganljiv. … Tiha senzacija letošnjega Berlinala!«
– Bild
»Film Feo Aladag je strašljivo dober. Ni pristranski, noče šokirati, ne sodi in ne prepričuje, pač pa pokaže. Sijajen film!«
– Süddeutsche Zeitung
»Film o drugačnosti, ki podira tabuje …«
– Milliyet
»Zadane naravnost v srce!«
– Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung
»Impresiven filmski prvenec!«
– Die Zeit
»Napet kot triler! Prizori in podobe, ki pustijo močan pečat.«
– Süddeutsche Zeitung
»Velika moč tega filma je v tem, da ničesar ne olepšuje in nikogar ne sodi …«
– Hamburger Abendblatt
»Film kot utišani krik. Tragedija, ki jo gledalec odnese s seboj iz dvorane …«
– Bild