France Štiglic je leta 1948 zablestel s filmom Na svoji zemlji, toda Trst – njegov naslednji film, ki je skušal nasloviti in eksploatirati tedaj burno »tržaško krizo«, povojni »boj za Trst« – je bil polomija. Razočaranje je bilo tako veliko, da so slovenski časopisi objavili le eno samo recenzijo, pa čeravno je Trst izgledal kot nadaljevanje Zemlje: Zemlja se je končala pred Trstom (s pogledom na Trst), Trst pa se je dogajal v Trstu. In v Zemlji je tisti mitski uvodni »pionirski« pogled na rajsko Baško grapo tako čist, brezmadežen, iskren, neoskrunjen, angelski in zaslužen kot mitski finalni pogled na rajski Trst. »Morje,« vzklikne Orlič (Boris Sešek), ujet v dolg, sijoč, plamteč, žareč, tipično sovjetski, eisensteinovski, antidreyerski close-up, ki bi se odlično podal tako Oklepnici Potemkin kot Oktobru in ki se absolutno ne bi podal Dreyerjevemu Trpljenju device Orleanske, v katerem veliki plani visijo kot obrazi neodrešene zgodovine, pa četudi se ne morete znebiti občutka, da se v tem finalnem velikem planu ujamejo Eisenstein in zgodnji holivudski filmi, ki so se, kot pravi Noël Burch (Lekcija teme, 1987), »končali z velikim planom ljubke junakinje, smehljajoče se kameri«.
In takoj zatem zagledamo panoramo Trsta. Sova (Lojze Potokar) si obriše solze: »Ej, boga mi, dočakal sem, dočakal.« Tudi Orlič je dočakal, saj bo zdaj, kot pravi, »na svoji zemlji sam svoj gospod«. Toda ta finalni pogled je bil v resnici nečist. Žargonski. Happy end je bil le navidezen. Slovenija – Jugoslavija – je Trst v naslednjih letih izgubila, pa četudi se je v Trstu še zdelo, da bo Trst del tiste zemlje, na kateri bo Orlič »sam svoj gospod«. V Trstu se pač akcija preseli v Trst, kamor Štiglic pošlje glavne igralce iz Zemlje – Lojzeta Potokarja, Staneta Severja, Andreja Kurenta, Jožeta Zupana, Avgusto Danilovo. Baška grapa se prelevi v Trst. Tudi tu se vrstijo prepričevanja in agitiranja, grafitiranja in plakatiranja (OF, Tito), sestankovanja, boji z omahljivci (Piero) in okupatorji, sabotaže (ne vlakov, ampak ladjedelnice), trpljenje, aretacije, mučenja ilegalk, ki ničesar ne izdajo, eksekucije (tam so jih ustrelili in potem še obesili na most, tu jih le obešajo), spopadi z nemško vojsko. Film se konča s prihodom partizanske vojske, ki osvobodi Trst. Ljudstvo je navdušeno. Trst je naš! Film je hotel imeti prav. Za vse čase.
Toda ni imel prav. Happy end je bil lažen. Kar seveda pomeni, da je bil tisti čisti pogled na Trst v obeh filmih nečist. France Brenk je neuspešnost, kilavost in kaotičnost Trsta pripisoval dejstvu, da je nastajal »v zadušni atmosferi pariških mirovnih pogajanj in težkih bojev za obstanek po Informbiroju«, zato naj bi tudi posneli več verzij (protiameriško in protisovjetsko). Vsebino oz. poudarke so sproti prirejali politični situaciji, ki pa se je stalno – iz dneva v dan – spreminjala, tako da so bili en dan good guys Rusi, naslednji dan Američani, pa spet Rusi in tako dalje. Štiglic se je izgubil.
Trst so snemali kar 137 dni, toda ne v »osvobojenem«, »našem« Trstu, ampak na Reki. Trst – film, s katerim je skušala Slovenija dobiti bitko za Trst, in odgovor na serijo filmov, s katerimi so skušali bitko za Trst dobiti Italijani – je le hlinil, da se dogaja v Trstu. Le hlinil je, da je mogoče slovenski film posneti v Trstu. Le hlinil je, da je Trst »naš«. Štiglic je že s tem, ko je Trst snemal na Reki, priznal, da je Trst izgubljen.
Ko so leta 1948 posneli film Na svoji zemlji, je bilo že jasno, da Trst ni naš. Pariška mirovna pogodba je namreč Svobodno tržaško ozemlje že leta 1947 razdelila na dve coni, A in B. Cona B je bila pod upravo Jugoslavije, cona A pa pod upravo zavezniških sil – in Trst je bil cona A. Londonski sporazum je potem leta 1954 to situacijo le še slavnostno kanoniziral: cono A je priključil Italiji, cono B pa Jugoslaviji. Tisti Orličev pogled na Trst je bil torej utopičen. In distopičen.