zgodba
Étienne je igralec, a že dolgo ni stal na odrskih deskah. Trenutno vodi gledališko delavnico za zapornike. Njihova nadarjenost ga preseneti in odloči se, da z njimi na postavi oder Beckettovo igro Čakajoč Godota. Ko dobi dovoljenje, da zapornike popelje na turnejo po francoskih gledališčih, Étienne zaživi svoje sanje. Veliki finale bo njihov nastop v legendarnem pariškem Odéonu.
Film, postavljen v sodobno Francijo, je navdihnila resnična zgodba švedskega režiserja Jana Jönsona, ki je v osemdesetih letih s skupino zapornikov v švedskem zaporu uprizoril slovito Beckettovo dramo. Načrtovano premiero v Göteborškem mestnem gledališču pa so morali odpovedati, saj so igralci pobegnili. Samuel Beckett je novico komentiral z besedami: »To je najboljša stvar, ki se je zgodila igri, odkar sem jo napisal.«
iz prve roke
»Pred nekaj leti je mi je producent Marc Bordure pokazal dokumentarec o švedskem režiserju Janu Jönsonu, ki je na Švedskem s skupino zapornikov uprizoril Čakajoč Godota. /…/ Rekel mi je: ‘To je zgodba zate.’ Začel sem razmišljati o prenosu v sodobno francosko okolje. Beckettova drama mi je že od začetka delovala malce suhoparno – zakaj je torej ne bi premestili na drugo polje? Opremili z glasbo? Petjem? Plesom …? Bi morda v glavne vloge raje postavili zapornice? Vse si je bilo treba zamisliti na novo, saj je bil švedski zaporniški sistem v osemdesetih letih nekaj drugega kot danes francoski. /…/ Z Marcom in Robertom Guédiguianom, ki se nam je pridružil kasneje, smo začutili ves čustveni, komični in dramatični potencial skupine zapornikov, ki so ‘svetlobna leta stran od Becketta’, kot reče v filmu Étienne, a hkrati veliko bližje univerzumu igre Čakajoč Godota, kot bi si lahko mislili. Neverjetno je, kako drama nagovarja zapornike. Praznina, odsotnost, čakanje, brezdelje so njihov vsakdan. To univerzalno delo se je dotaknilo zapornikov tudi v resnici.«
– Emmanuel Courcol
kritike
»Prvič se je zgodilo, da je filmska ekipa dobila dovoljenje za snemanje v zaporu Meaux v kraju Seine-et-Marne. To je bil velik zalogaj, saj so morali film posneti v zgolj osmih dneh, obkroženi z 900 zaporniki z dolgimi zapornimi kaznimi, ki se niso zadrževali pri komentiranju snemanja in navdušenem pozdravljanju Kada Merada. Rezultat je ambiciozen film, poln čustev, ki pogosto ovrže tradicionalne klišeje o zaporu.«
– Marie Berrurier, Franceinfo
»Courcol sten zapora Meaux-Chauconin ne obarva rožnato. Prikazuje vrnitev v celico po aplavzih, preiskavah in ponižanjih. V tem pogledu je Triumf najboljši francoski zaporniški film po Preroku (Un prophète) Jacquesa Audiarda. Z manj korziških mafijcev in več humorja. Druga in nič manj pomembna odlika Triumfa pa je, da odpihne prah z gledališča. Courcol pokaže radost igralca – naj bo obsojenec ali ne – na odrskih deskah. Užitek, ki ga z njim deli tudi občinstvo v kinu.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
»Film je prisrčen poziv k izboljšanju razmer v zaporih in dostopu do kulture za čim več ljudi. Morda ni očitno, vendar je taka vizija v nasprotju z represivnim pristopom, ki prevladuje v javnih debatah o zaporih, pa tudi z vse pogostejšimi pogledi na kulturo kot potrošniško dobrino. Triumf, ki je zaradi zaprtja kinematografov eno leto stal na policah, prihaja v pravem času in dokazuje univerzalnost Samuela Becketta, avtorja, dosegljivega vsem, tudi tistim, za katere tega ne bi pričakovali.«
– Michaël Mélinard, L’Humanité
»Triumf, ta posrečeni in topli spoj dveh povsem različnih svetov, ki je bil izbran tudi v sklop komedij na odpovedanem canskem festivalu za leto 2020, je film, ki temelji na odlični igri, duhovitih dialogih, dramaturško spretno dodelanem scenariju in tako absurdnem razpletu, da bi mu težko verjeli – če se ne bi prav zares zgodil. Priporočam ogled!«
– Gaja Pöschl, RA Ars
»Film, ki vas iz kinodvorane pospremi spočite in s prijetnim občutkom v drobovju. Težko bi v njem našli kak poseben avtorski pečat, odlikujeta pa ga človečnost, s katero se približa svojim osrednjim likom, in način, kako umetnost predstavi kot sredstvo, ki pomaga človeku razumeti samega sebe, spoznati lastne potenciale, se tvorno vključiti v skupino in v njej delati za skupni cilj. Umetniško udejstvovanje tu postane sredstvo osebne in socialne rehabilitacije. Etiennov as v rokavu je spoštovanje, dejstvo, da na svoje varovance ne gleda kot na polpismene bebčke, ki s sodelovanjem v gledališki skupini le preganjajo dolgčas, ampak zares zaupa v njihove sposobnosti, z njimi dela kot s profesionalnimi igralci in od njih tudi veliko zahteva. Morda je njegov osebni motiv v osnovi sebičen, saj se na začetku zdi, da mu gre predvsem za to, da se sam dokaže svetu, a stranski produkt njegove sle po uspehu je zgodba o tovarištvu in samozaupanju, ki zna kljub svoji klišejskosti tudi navdihniti.«
– Špela Barlič, Dnevnik