zgodba
Več mesecev je že minilo, odkar so Mildred Hayes umorili hčerko, policija pa še vedno ni našla morilca. Razjarjena in prizadeta mati se zato odloči za drzno potezo. Najame tri reklamne panoje, ki stojijo pred vstopom v domače mestece, nanje pa da napisati ogorčeno sporočilo, namenjeno šefu policije Williamu Willoughbyju. Plakati nemudoma sprožijo kontroverzo. Ko se v primer vmeša policist Dixon, nezrel mamin sinko in nestrpen nasilnež, se bitka med Mildred in možmi postave v mestecu Ebbing še zaostri.
Irski režiser Martin McDonagh (Morilca na kolektivca) s kot oglje črno tragikomedijo in veličastno Frances McDormand v glavni vlogi zaorje v drobovje »small-town« Amerike. Najboljši scenarij v Benetkah, nagrade zlati globus za najboljši film, glavno žensko vlogo, scenarij in stranskega igralca ter nagradi oskar za glavno žensko vlogo ter moško stransko vlogo.
zanimivosti
Režiser Martin McDonagh je navdih in osnovno idejo filma črpal iz lastne izkušnje. Ko je nekoč z avtobusom križaril po ameriškem podeželju, je ob cesti zagledal dva velika oglasna plakata z nenavadnimi napisi. V tistem bežnem trenutku ni mogel razvozlati ozadja resnične zgodbe, a podoba se mu je za vedno vtisnila v spomin.
iz prve roke
»Odločil sem se, da je bila oseba, ki je najela oglasne plakate, žalujoča mati – in od te točke dalje se je scenarij napisal skorajda sam. Mildred je močna, odločna in besna, toda hkrati je zlomljena. Iz tega je vzklila zgodba. /…/ Ker je to, kar se je zgodilo Mildredini hčerki tako žalostno in grozovito, se mi je zdelo najpomembnejše, da komedijo, tudi tisti najbolj črni humor, obdržim na vajetih in poskrbim, da je glede tona ves čas v ospredju Midredina bitka z občutkom brezupa. /…/ Kam greš, ko se zaradi izgube in jeze znajdeš v brezizhodni situaciji? Kaj lahko narediš, bodisi konstruktivnega ali destruktivnega, da bi stvari spremenil in nekaj dosegel? Zanimivo je razmišljati, kaj se zgodi, ko ni nobenega upanja, pa si vendarle odločen, da boš drezal, dokler se to upanje ne pojavi. Mislim, da je zato ta film drugačen od večine kriminalk; preveva ga večno vprašanje, ‘kaj če tega zločina ni mogoče razrešiti?’«
– Martin McDonagh
»Pri svoji fizični pojavi sem se popolnoma oprijela Johna Wayna, saj se za lik Mildred nisem mogla zgledovati po nobeni ženski fizični ikoni. Mildred pripada prej tradiciji skrivnostnega neznanca iz špageti vesterna, ki prikoraka v mesto po sredini glavne ulice, s pištolami v rokah, in vse postreli – čeprav se mi zdi zelo pomembno, da je edino orožje, ki ga Mildred uporabi, njena duhovitost.«
– Frances McDormand
portret avtorja
Martin McDonagh (rojen leta 1970 v Londonu) je priznani britanski dramatik in režiser irskih korenin. Njegov kratkometražni prvenec Six Shooter (2004) je bil leta 2006 prejemnik oskarja za najboljši kratki igrani film. Kot scenarist in režiser je nato podpisal svojo prvo celovečerno uspešnico, komično kriminalko Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), ki mu je prinesla nagradi BIFA in BAFTA za najboljši izvirni scenarij, igralcu Colinu Farrellu pa zlati globus za najboljšo moško vlogo v komediji ali muzikalu. Sledila je še bolj črno-komična kriminalka Sedem psihopatov (Seven Psychopaths, 2012), za katero je v sekciji Midnight Madness festivala v Torontu prejel nagrado občinstva. Trije plakati pred mestom so avtorjev tretji celovečerni film.
kritike
»Frances McDormand v sodobnem vesternu Martina McDonagha dominira kot ženska, ki maščuje hčerin umor. /…/ Ona je Mildred Hayes, angel maščevanja v spopadu s svetom. Zaklenite vrata in zapahnite okna. Mildred pribesni po glavni ulici kot prekaljen in zagrizen Spencer Tracy v Slabem dnevu v Black Rocku. /…/ Tistih, ki poznajo McDonaghovo delo, ne bo presenetilo, da so Trije plakati pred mestom drzen in pester film, robustno zgrajen in nadrobno spisan surovi karneval malomestne Amerike. Toda premore tudi veliko, utripajoče srce in neolepšano sočutje do svojih prepirljivih prebivalcev. /…/ Pri McDonaghovem filmu pa je najbolj impresivna njegova svobodna narava, njegova smodniška senzibiliteta; zavedanje, da se lahko ljudje v hipu obrnejo za 180 stopinj. Trije plakati se začnejo kot sodobni vestern: ne manjka mu mariachi glasbe in srepih pogledov, ki streljajo čez zaspano glavno ulico. Nato skrene v levo, da bi naslikal komični portret malega mesta. Se obrne v desno, da bi postal potepuški pikareskni roman. Stara prepričanja so ovržena, v stiski se kujejo nepričakovana zavezništva in nekaterim od teh likov uspe celo preživeti. McDonagh jih nato zbere vkup in prepusti usodi, iskanju srečnega konca ali naslednje avanture, karkoli že jih bo prej doletelo.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Predstava McDormandove je impozantna prav toliko kot z oskarjem nagrajena igra v Fargu pred 21 leti – ko je to potrebno, je besna in surova, da bi ob njenih govorih in pogledih najraje vstali in zažvižgali, toda komične in čustvene plati vloge se loti s tankovestno, kirurško preciznostjo. Ko se Mildred pojavi v oglaševalski agenciji s predlogom za plakatne napise v rokah, je kot revolveraš, ki vkoraka v saloon – pretkan pomežik ideji pravice, kakršna je veljala na Divjem zahodu in jo film nato preobrne kot točilniško mizo. /…/ Neznanski užitek ga je gledati, za kar sta v celoti zaslužna neusmiljena igra in virtuozni scenarij. To je film, ki ne prizanese nobenemu svojih likov. Kar pa se tiče gledalcev – no, boste že videli.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Jeza je energija v McDonaghovem briljantnem filmu Trije plakati pred mestom, enem najboljših tega leta. V zgodbi ‘o Jugu Združenih držav z irsko držo’ scenarista in režiserja filma Morilca na kolektivca jeza ni bolezen, ki jo moramo pozdraviti. Kot večino avtorjevih del zgodbo preveva duh Flannery O’Connor – navedek O’Connorjeve, da se ‘resnica ne spreminja v skladu s tem, ali jo lahko prenesemo’, bi lahko bil slogan tega filma. Hollywood nas rad uči, da je jeza greh in da le sprejemanje in razumevanje vodita k resnični sreči. Kar je lažje reči kot narediti, kajne? Kako naj ne bi bili jezni na svet, ki ni pošten? /…/ Človek se mora boriti. Samo skozi borbo in bes lahko druga čustva, kot sta empatija in razumevanje, privrejo na površje. Jeza ni bolezen, temveč korak na poti k razumevanju sveta. In nihče ne zna biti jezen bolje od Frances McDormand, ki tu odigra svojo najboljšo vlogo po Fargu /…/. /…/ Trije plakati pred mestom so eno tistih resnično redkih del, ki se zdijo hkrati globoka in prizemljena, ki navdihujejo, ne da bi se za to manipulativno trudila. Zelo malo filmov me je v zadnjem času v enaki meri tako nasmejalo in spravilo v solze. Zelo malo filmov zadnje čase je bilo tako dobrih.«
– Brian Tallerico, www.rogerebert.com
»Če ste dodobra seznanjeni z McDonaghovim delom, potem veste, kaj vas čaka: sarkastična duhovitost, obilica profanosti, neobičajni preobrati, pogosto brutalno nasilje in tiste vrste kompleksen, elokventen rafal dialogov, ob kakršnem se vam zvrti v glavi – predstavljajte si Tarantina, če ne bi bil tako obseden z dokazovanjem, koliko filmov je že videl. Če pa poznate samo režiserjeva filma Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov, boste morda presenečeni, da je ustvaril in v jedro te prav posebne zgodbe umestil tako močen ženski lik. Avtorjeva gledališka dela pogosto temeljijo na ženskah z jekleno voljo (poglejte si The Beauty Queen of Leehane in The Cripple of Inishmaan), toda zdi se, kot bi Mildred zasedala edinstveno mesto v McDonaghovem panteonu likov. To je ženska, ki žaluje, ki je besna kot hudič, ki zna biti materinska, pa tudi zahrbtna kot kača.«
– David Fear, Rolling Stone
»Daleč smo prišli od McDonaghovega zadnjega filma Sedem psihopatov, vedro klepetave (čeprav pogosto nadvse smešne) meta-mešanice med risanko in kriminalko, ki je bila videti kot nekaj, kar bi napisal Charlie Kaufman s svojim fiktivnim bratom Donaldom, če bi mu naročili imitacijo Tarantina. Trije plakati, ki bolj dišijo po bratih Coen, so prej počasi tleča tragikomedija o žalovanju in krivdi, kjer so stave višje, število gegov nižje, poudarek pa na tragiki. Toda McDonagh še vedno prisega na obvoze in odvode ter živi za vsako priložnost, da zgodbo zamrzne, zavleče in humorno upočasni pogovor.«
– A. A. Dowd, The A. V. Club
»Trije plakati pred mestom vsekakor sledijo duhu McDonaghovih prejšnji filmov, dodobra obloženi s tisto slastno profanostjo, pikrimi replikami in jedkimi prevarami, ki so filma Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov začinile s predrznim šarmom. Toda režiserju je tokrat uspela najsijajnejša ukana: film, ki prenaša svoj potrti nihilizem s presenetljivo lahkotnostjo; manirizem, ki se nato ukloni v imenu nepričakovane miline. Z drugimi besedami, Trije plakati niso le režiserjev najboljši film doslej, pač pa tudi njegov najbolj sočuten.«
– Ben Croll, IndieWire
»Film, poln sarkastičnih dialogov in slikovitih likov, ki ga podžigata ironično luciden pogled na naš svet in dejstvo, da zna biti ta v istem hipu krut in ljubeč. Za zgodbo, ki je zgrajena na tako mračnih temeljih, je prav osupljivo poln upanja. In še strašansko zabaven.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»”Mislim da komedijo prepletam s krutostjo zato, ker druga drugo osvetljujeta.” Tako je v eni svojih izjav Martin McDonagh povzel bistvo svojega ustvarjanja. Lahko bi sicer rekli, da podobno velja za številne filmske in dramske ustvarjalce, od starih Grkov naprej. Toda McDonagh pri tem uspe nastopiti presenetljivo izvirno. Film Trije plakati pred mestom po izboru likov in razpoloženju spominja na vestern, po prepletanju komičnega in krutega najbolj neposredno na delo bratov Coen, po izbrušenosti in duhovitosti dialogov na Tarantina ali Davida Webba Peoplesa /…/. McDonagh je filmski eklektik, ki drugih ne citira, ampak jih po svoje pregnete. /…/ V tej tragikomediji krutosti, ki poteka v razmeroma umirjenem, klasičnem in na videz predvidljivem ritmu, vendarle ne slutimo naslednjega zasuka, še manj končne peripetije in mojstrske razsnove. Poleg tega se je teža od komično burkaško krutega, iz njegovega prvenca, tu premaknila h komično dramsko ali celo tragično krutemu. Od vsega začetka je torej film zasnovan kot nekakšno novodobno, klasično delo s ponotranjenim pogledom v dramsko bistvo družine, družbe in sveta sploh. /…/ V izjavi o prepletanju komike in krutosti začetka tega razmišljanja je McDonagh hkrati dodal, da upa, da to ni vse, kar mu je uspelo vnesti v svoje pisanje. Pomembni se mu namreč zdijo predvsem trenutki, ko za bežen hip ujameš nekaj spodobnega in življenju pritrjujočega, tudi v najbolj sprevrženem liku. Tu po njegovem tiči prava umetnost. Film Trije plakati pred mestom govori natanko o tem. In kar je najpomembneje, gledalcu da je poleg tehtne zabave predvsem misliti.«
– Matej Juh, RA ARS
»Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. /…/ Panoji, kijih najame Mildred, so tipične fotokrajnčevske »praznine «, slepe pege kapitalizma, ki je odpovedal in ki v Ebbingu nima več komu oglaševati – outsourcing je ljudi pustil na suhem, raztrgal vezi, moške pognal v paniko, ženske pa izpostavil nasilju. Ko kapitalizem odpove, od njega ostane le mašina, le to, kar ga poganja – nasilje, agresivnost, sovraštvo, nestrpnost, resentiment, maščevanje. Trije plakati pred mestom so balada o svetu, v katerem je gotova le bolečina, in ljudeh, ki bi bili krasni, če jih ne bi vsako minuto kdo ubil.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Iztek filma je katarzičen, čeprav McDonagh podobno kot v Sedmih psihopatih ne zavije v smer maščevalnega spektakla. Temu se sicer pokloni, toda Tri plakate napaja neka etika, dobljena z mešanjem ponehanja in osvoboditve. Trdota McDonaghovih glavnih likov se včasih zdi nedoumljiva. Mnogo bolj domačni se zdijo, ko to trdoto odvržejo.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Film sam je kakor njegova antijunakinja – jasen, čist, hiter kakor največji kavbojski dvoboj točno opoldne. Da obenem predstavlja pokrajinske in psihološke razglede ter izrazito razumevanje manjkrat videnih okoliščin Amerike, je le dodaten plus. Upanja ne prinaša. Prinaša pa, morda, premik k upanju – to je največ, kar lahko dobimo.«
– Peter Zupanc, TV Okno
»Poetičnost in lepota pa sta na ravni zgodbe, ki v osnovi ponuja premislek o krivdi in odgovornosti ter maščevanju in odpuščanju, predvsem v finih podrobnostih. Da, Trije plakati se lahko berejo kot vestem s kavbojskim likom, (khm) žensko, ki napove vojno lokalni policiji. A bere se tudi skozi prizmo subtilnih, čudovitih detajlov, ki spregovorijo širše o dveh Amerikah, bodisi na ravni rase, spola ali gmotnega položaja.«
– Anže Lebinger, Dnevnik
»Ni čudno, da so nekateri kritiki označili film za krut in agresiven, saj v njem ni prostora za sočutje, moraliziranje in simpatiziranje. Režiser prej sledi logiki vesterna, kjer so glavni junaki – ki prav tako skoraj nikoli ne sprejmejo vloge žrtve – v zasledovanju svoje stvari pripravljeni iti do konca. Razburjenje, ki ga sprožijo trije plakati med prebivalci Ebbinga, lahko vidimo tudi kot nelagodje ob tem, da se žrtev upre, aktivno postavi zase in za razliko od ljudi, ki simpatizirajo z njo, ni več empatična do nikogar. Vsi imajo radi žrtve, dokler te ostanejo pasivne in nemočne, ko pa pokažejo zobe, zbujajo nelagodje in zmedo.«
– Jela Krečič, Delo
»Plakati zelo uspešno združujejo zajebancijo z osebnimi izgubami, pohabljenji, ameriškim rasizmom, problematiziranjem posilstev izven ameriških tal. Pa še bi lahko naštevali. Konec koncev: osrednja tema je prav svoboda govora. To je res kvintesenca amerištva. In vse skupaj preprosto klapa.«
– Mateo Hočuršćak, RA Študent