zgodba
»Torino, 3. januarja 1889. Friedrich Nietzsche stopi iz hiše št. 6 na ulici Carlo Albert. Nedaleč proč ima kočijaž težave s trmastim konjem. Vsemu prigovarjanju navkljub se konj ne premakne. Voznik izgubi potrpljenje in ga začne neusmiljeno bičati. Nietzsche se približa, ihteč ovije roke okoli konjevega vratu ter napravi konec okrutnemu prizoru. Njegov najemodajalec ga odpelje domov, kjer Nietzsche dva dni negibno in molče leži, dokler ne zamrmra svojih slavnih zadnjih besed. Naslednjih deset let preživi v tišini, pogreznjen v norost, v oskrbi svoje matere in sester. Kaj se je zgodilo s konjem, ne vemo.«
– iz filma Torinski konj
Velikan evropskega avtorskega filma Béla Tarr (Sátántangó, Werckmeistrove harmonije) si za izhodišče vzame anekdoto o dnevu Nietzschejevega zloma ter ustvari še eno impresivno meditacijo o človeštvu in njegovem absolutnem, neizbežnem koncu. Torinski konj, ki ga je režiser razglasil za svoj poslednji film, je veličasten testament – ravno tako sodoben in aktualen, kot je brezčasen.
iz prve roke
»Naša iztočnica je bil Nietzschejev stavek: ‘Bog je mrtev’. /…/ Če je Bog mrtev, se vse zdi preprosto. Toda … človek, ki je zasnoval ideologijo, ki vso moč pripisuje človeškemu bitju, je na cesti zagledal konja, ki so ga surovo pretepali – in celotna teorija se je zrušila. /…/ Pri svojem prvem filmu sem izhajal iz lastne družbene občutljivosti – hotel sem spremeniti svet. Potem sem moral spoznati, da so stvari bolj zapletene /…/ in da so problemi globlji, morda ne le družbeni, ampak ontološki /…/, da gre za kozmične, univerzalne probleme, in da je sranje veliko večje, kot sem verjel pri dvaindvajsetih. /…/ Torinski konj je film o teži človeškega bivanja. O tem, kako težko je živeti vsakdanje življenje in o monotoniji življenja. /…/ Vsakodnevno ponavljanje iste rutine nam razkrije, da je s svetom nekaj narobe. /…/ Konec sveta je v mojem filmu zelo tih, zelo neizrazit. Tudi resnični konec vidim priti tako: počasi in tiho. Smrt je najbolj strašen prizor. Ko vidiš nekoga umirati – naj bo to žival ali človek –, je vedno grozljivo; in najbolj strašno pri vsem je, da se zdi, kot da se ni nič zgodilo. /…/ Film je portret umrljivosti – z vso globoko bolečino, ki jo mi, na smrt obsojeni, občutimo. /…/ Tako je kot pri dobrem žganju: dobro moraš prevreti in na koncu ti ostane bistvo. Ta film je esenca mojega življenja in esenca mojih filmov.«
– Béla Tarr, režiser in koscenarist
portret avtorja
Béla Tarr (Pécs, Madžarska, 1955) je svoje prve amaterske filme posnel pri šestnajstih letih, se kasneje pridružil Studiu Béla Balázs ter študiral na akademiji za gledališče in film v Budimpešti. V devetdesetih se je s serijo del, nastalih v tesnem sodelovanju z romanopiscem Lászlóm Krasznahorkaijem, dokončno uveljavil kot ena ključnih figur sodobnega avtorskega filma. Leta 2003 je Slovenska kinoteka pripravila retrospektivo, kjer je bil med drugim prikazan režiserjev prvenec Družinsko gnezdo (Családi tűzfészek, 1979) ter filmi Prekletstvo (Kárhozat, 1987), Sátántangó (1994) in Werckmeistrove harmonije (Werckmeister harmóniák, 2000). Njegovo predzadnje delo Mož iz Londona (A londoni férfi) smo lahko videli na LIFFu leta 2007.
kritike
»Še eno skrajno nenavadno, a tudi preprosto čudovito delo madžarskega posebneža Béle Tarra, ki bi mu brez zadržkov lahko podelili naslov enega najbolj samosvojih cineastov sodobnosti. /…/ izčiščena, v vsega 30 dolgih kadrih posneta meditacija o človeški vztrajnosti, ki je zaznamovana predvsem z izjemno, hipnotično atmosfero, stkano iz dramatične črno-bele fotografije in sugestivne zvočne podobe.«
– Denis Valič, Pogledi
»Filmi madžarskega mojstra Béle Tarra, ki so jih Susan Sontag, Jim Jarmusch, Gus Van Sant in podobni oklicali za vizionarske, se zdijo kot zmagoslavni zadnji vzdihljaji določene struje v evropskem filmskem modernizmu /…/.«
– Film Society of Lincoln Center
»Tarrov eshatološki poslednji film, napol Beckett, napol Biblija, daje apokalipsi podobo silovite žalostinke ter življenje razstavi na tako osnovne elemente (koliba, konj, od vetra prebičana pokrajina), da se zazdi sol, potresena po dnevnem obroku kuhanega krompirja, pravo bahaštvo.«
– James Quandt, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Artforum
»Po navadi nerad primerjam anti-cinefila, kakršen je Tarr, z drugimi filmskimi ustvarjalci. A kljub temu da so njegove raznovrstne tehnične rešitve popolnoma drugačne od tistih, ki jih poznamo pri Erichu von Stroheimu, je nekaj na sami intenzivnosti obeh ustvarjalcev, ko krmarita od ene točke do druge, zaradi česar se zazdijo običajna pravila in logika filmske pripovedi – ter celo običajni postopki sledenja pripovedi – skorajda brez pomena; neke vrste motnja. Svet Torinskega konja ni razkrit, posredovan, raziskovan ali pripovedovan; ta svet preprosto je, v vsakem trenutku, v največji meri in bolj kot lahko prenesemo. Poziva nas zgolj k temu, da ga opazimo.«
– Jonathan Rosenbaum, Film Comment
»Če bi radi videli film v vsej njegovi mogočnosti in veličastni turobnosti, vam ni treba iskati drugje.«
– Nick James, The Observer
»Film za vse tiste, ki se jim zdi Beckettov pogled na stanje človeka preprosto preveč lahkoten /…/. Tarr in njegovi redni sodelavci /…/ so ustvarili čudovito mračno, golo kvintesenco režiserjevega sloga. /…/ delo, ki si film drzne vrniti k elementarnemu jeziku, podobno tistemu iz nemega obdobja. /…/ Vizualno izjemen film, posnet tako v odtenkih sive kot v črni in beli, se vrača v pusto in vetrovno pokrajino iz Sátántanga, in hkrati – kot Beli trak Michaela Hanekeja – v spomin prikliče podobe nemškega fotografa Augusta Sanderja iz zgodnjega 20. stoletja.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»/…/ dve uri in pol vključujeta nekatere izmed najbolj nepozabnih posnetkov v zgodovini filma. /…/ Tarr ustvari svojo značilno koreografijo, ki se odvije med igralci in kamero, serijo tableaux vivants, ki povzamejo – elokventno kot še nikoli – temeljni brezup človeškega obstoja. /…/ Nietzsche bi bil navdušen in ganjen do solz.«
– Scott Foundas, Film Society of Lincoln Center
»Pod kapitalizmom je norost edina sprememba, ki je na voljo človeku. In Torinski konj le potrdi to, kar je rekel Nietzsche: da je Bog mrtev. Bog naj bi svet ustvaril v šestih dneh. Torinski konj pa jasno pokaže, da v šestih dneh ni mogoče ničesar ustvariti, kaj šele spremeniti. V šestih dneh lahko ustvariš le temo.«
– Marcel Štefančič jr, Mladina