zgodba
Tommaso je ameriški režiser, ki živi v Rimu z mlado ženo Nikki in njuno triletno hčerko Dee Dee. Potika se po rimskih kavarnah, obiskuje ure italijanščine in srečanja anonimnih alkoholikov, vodi igralske delavnice, meditira in piše scenarij za nov film. Vendar Tommasa muči ljubosumje, poleg tega pa ga vse pogosteje preplavljajo erotične fantazije in mračni prividi …
Film Abela Ferrare, v katerem režiserjevo fiktivno verzijo odigra njegov prijatelj Willem Dafoe, ob njem pa nastopita Ferrarova žena in hči, raziskuje notranji nemir umetnika, ki skuša zaživeti normalno življenje, a ga na vsakem koraku preganjajo demoni iz preteklosti.
iz prve roke
»Willem Dafoe igra režiserja, ki živi v Rimu. Zveni znano, kajne? Zgodba spremlja njegovo vsakdanje življenje, njegovo notranje življenje. V filmu igrata ženska, s katero živim, in moja hči; torej pripoveduje o režiserjevem družinskem življenju. O njegovem delu. O tem, kako poučuje, kako snuje novo delo. V bistvu živi takšno življenje kot jaz. /…/ Film niha med tistim, kar je resnično, in tistim, kar ni. Je res pomembno, ali izhaja iz resničnosti ali ne? Tisto, kar šteje, je filmska resničnost. Ustvarili smo nov lik zanimivega moškega. To nisem ravno jaz, prav tako pa ne bi mogel reči, da nisem jaz. Tommaso ima več mojih lastnosti, a ko vanj zleze Willem, postane igra nevarna.«
– Abel Ferrara
portret avtorja
Abel Ferrara se je rodil leta 1951 v italijanskem delu Bronxa. Kultni status si je zagotovil že z zgodnjimi deli, skrajno nasilnimi eksploatacijami, kakršni sta The Driller Killer (1979) o poblaznelem newyorškem slikarju na morilskem pohodu in Angel maščevanja (Ms. 45, 1981), v katerem se nemo dekle maščuje svojim posiljevalcem. Njegovo Dekle iz Kitajske četrti (China Girl, 1987) pripoveduje zgodbo o nemogoči ljubezni, ki jo zaznamujejo etnični konflikti med tolpami na Manhattnu. V zgodnjih devetdesetih je Ferrara osvojil širše občinstvo, a hkrati uspešno ohranil svojo ostrino. Mednarodno pozornost je pritegnil leta 1990 s krvavim trilerjem Kralj New Yorka (King of New York), v katerem je vlogo mamilarskega šefa odigral Christopher Walken. V hitrem zaporedju so si sledili kritiško priznani Pokvarjeni poročnik (Bad Lieutenant, 1992) s Harveyjem Keitelom kot skorumpiranim policistom v iskanju odrešitve, predelava paranoidne znanstvenofantastične klasike Tatovi teles (Body Snatchers, 1993) in Dangerous Game (1993) z Madonno kot filmsko zvezdo, ki bije bitko s tiranskim režiserjem. Za črno-belo Odvisnost (The Addiction), metaforično raziskovanje vampirstva s Christopherjem Walkenom, Lili Taylor in Annabello Sciorra, je leta 1995 prejel glavno nagrado na festivalu v Sundanceu. S Pogrebom (The Funeral, 1996) je gledalce popeljal v brutalni svet mafijske družine. Leta 1997 je posnel The Blackout, zgodbo o igralcu in dveh ženskah, ujetih v vrtinec seksa, drog in alkohola. Sledil je New Rose Hotel (1998), psihološki triler, v katerem je Ferrara prvič sodeloval z Willemom Dafoejem. Leta 2002 se je režiser preselil v Rim, kjer je režiral Mary (2005) z Juliette Binoche v vlogi filmske igralke, ki nastopa v vlogi Marije Magdalene. Film je osvojil posebno nagrado žirije v Benetkah. Willem Dafoe se je pojavil tudi v Ferrarovih Go Go Tales (2007) in 4:44 Last Day on Earth (2011). Slednji je bil posnet na eni lokaciji, v stanovanju, prikazoval pa je zadnjih štiriindvajset ur pred biblično apokalipso. Leta 2014 je režiser z Gérardom Depardieujem posnel Dobrodošli v New Yorku (Welcome to New York), ki ga je navdihnil zloglasni spolni škandal francoskega megafinančnika Dominiquea Strauss-Kahna. V filmu Pasolini (2014) je Willem Dafoe upodobil zadnji dan v življenju provokativnega umetnika Pasolinija, v Tommasu pa fiktivno verzijo Abela Ferrare. Režiserjev zadnji film Siberia je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu letošnjega Berlinala. Scenarij, s katerim se v Tommasu ukvarja naslovni lik, je prav scenarij za Siberio.
Abel Ferrara si je v dolgi karieri ustvaril sloves pravega ameriškega auteurja s skrajno pesimističnim pogledom na domovino. V filmih pogosto prikazuje mračno plat svojega rojstnega New Yorka, odražajo pa tudi močan vpliv njegove katoliške vzgoje. Protagonisti so pogosto vizionarski antijunaki, ki se upirajo družbenim pravilom ter prestopajo različne zakonske in vedenjske meje.
kritike
»Tako kot Ferrarova sijajna biografija Pasolini /…/ tudi Tommaso prikazuje človeka, ki v želji, da bi zaživel polno družinsko in ustvarjalno življenje, lovi ravnotežje med fantastičnimi možnostmi filmskega ustvarjanja in kaosom vsakdanjika. /…/ Tommaso je s svojo neverjetno skromnostjo, intimno temo ter poudarkom na poetiki namesto pripovedi bolj kot ameriškemu filmu blizu evropskemu avtorskemu filmu stare šole, ko so bili vizionarji zaradi finančnih težav prisiljeni v mikro-proračunske produkcije, kakršni sta na primer zadnja dva filma Jean-Clauda Brisseauja in Jean-Luca Godarda. Že mogoče, da je Tommaso le skromna skica med velikimi platni, a umetnikova manjša, svobodnejša dela vedno razkrivajo nekaj več in so zato tudi bolj ekspresivna. Čudovito in tudi precej ganljivo je, da želi Ferrara z nami deliti muke in radosti svojega vsakdanjega življenja, ki se mu je zgodilo, medtem ko se je trudil ustvarjati večje reči.«
– Daniel Kasman, Notebook
»Tommaso je predvsem prepričljiva intimna miniatura režiserja, ki zadnje čase vse teže zapira finančne konstrukcije svojih filmov. Kar – in to nam je zelo všeč – rezultira v avtentičnih prizorih iz zakonskega življenja.«
– Simon Popek, Ekran
»Tommaso, mikro-proračunski Birdman o mukah nekoč uspešnega umetnika, ki izgublja stik z resničnostjo, v več pogledih deluje kot Ferrarovo najosebnejše delo doslej. Ta lo-fi komorna drama je kaotičen, razmišljujoč avtoportret, ki ga dvigneta na višjo raven Dafoejeva izjemna igra ter osupljiva intimnost, ki film loči od večine režiserjevih drugih del. /…/ Tommaso utrdi lik obupanega moškega iz mnogih Ferrarovih preteklih zgodb, a ta arhetip postavi v nove okoliščine. Od grenko-sladkih uvodnih trenutkov pa vse do vznemirjujočega posvetila Dafoejevi vlogi v Zadnji Kristusovi skušnjavi na koncu filma – Tommaso prinaša zanimiv vpogled v junakov beg k boljšemu življenju, pri čemer nanj za vsakim ovinkom preži preteklost.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Režijski prijemi, diskretni in hkrati veličastni, dokazujejo, da je Ferrara še vedno pri močeh in da je ravno tako prepričljiv v ustvarjanju umetnosti, kot je velikodušen in pustolovski v razmišljanju.«
– Cyril Béghin, Cahiers du cinéma
»Dafoe, ki v veliki meri improvizira, je pravi vihar negotovosti in notranjega nemira: sklicujoč se na nekatere svoje najbolj ikonične vloge (vključno s provokativnim namigom na lik Jezusa v Zadnji Kristusovi skušnjavi) blodi po rimskih ulicah, medtem ko se zidovi resničnosti okoli njega počasi rušijo. Rezultat je navdušujoč portret dveh prijateljev in sodelavcev, ki drug drugega potiskata preko novih in novih meja.«
– Jordan Cronk, Film Comment
»Glede na kvazi-škandalozne podrobnosti iz njegovega življenja na robu, zaradi katerih je Ferrara z leti postal nekakšna samozgrajena legenda, sem komaj čakal, da vidim film, ki je obetal nekakšno mešanico med Pokvarjenim poročnikom in Osem in pol. Na moje presenečenje pa se je izkazalo, da gre za zgodbo o starajočem se razgrajaču, ki se je nazadnje vzel v roke. /…/ Ali naj bi ta film govoril o moških, ki čutijo, da ne morejo več izraziti svoje jeze? O tem, kako jih to spravlja v samo še večji bes? /…/ Ali pa morda pripoveduje o tipu, ki se je čisto zares poboljšal, in zapečkarski femme fatale, ki ga je izdala? Dafoe bi lahko igral v kateremkoli od teh scenarijev in na trenutke se zdi, da nastopa v vseh hkrati. Igralec niha med dobričino in nasilnežem, med suverenim možakarjem in žrtvijo, medtem pa skuša Ferrara najti način, kako narediti krepost vsaj toliko zanimivo kot greh.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Človek si zase ne bi mogel želeti boljšega dvojnika, kot je Willem Dafoe – v vlogi, ki mu je pisana na kožo, je očarljiv /…/. Ferrara zakoplje globoko v svojo zasebnost in nam postreže s prisrčno, iskreno značajsko študijo človeka, ki se spopada z občutki krivde in tesnobe.«
– Tom Bond, Little White Lies
»Tommaso, šesti skupni projekt režiserja Abela Ferrare in igralca Willema Dafoeja, je zanimiv – ne zanimiv, naravnost fascinanten – zaradi številnih namigov v zvezi moško spolno anksioznostjo in spolno fantazijo, ki jih režiser natrosi po platnu, medtem ko Dafoe igra lik, ki mučno spominja na Ferraro /…/.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Ali lahko priletni odvisnik in nemirni režiser najde srečo v okviru zakona in očetovstva? To vprašanje zastavlja Tommaso, značajska študija Abela Ferrare, ki jo poganja odprta, nepredvidljiva igra Willema Dafoeja in v kateri si Ferrara privošči prav vse. Veteranski režiser in scenarist ostaja skrivnosten glede vprašanja, koliko avtobiografskega je v tej pripovedi o možu, ki skuša ubežati svojim demonom, vsekakor pa zakoplje globoko v obsesije, tesnobo in paranojo, ki obsedajo njegovega slikovitega, muhastega protagonista.«
– Tim Grierson, Screen Daily