zgodba
Titan: kovina, izjemno odporna proti vročini in koroziji, z visoko natezno trdnostjo, zaradi izrazite biokompatibilnosti jo pogosto uporabljajo pri izdelavi medicinskih protez.
Po seriji nepojasnjenih zločinov se oče ponovno sreča s sinom, ki je izginil pred desetimi leti.
iz prve roke
»[Pri oblikovanju scenarija] sem se močno oprla na lik Vincenta in njegovo fantazijo: idejo, da lahko z lažjo prikličeš ljubezen in človečnost. Hotela sem posneti film, ki bi se zaradi nasilja sprva morda zdel ‘nevreden ljubezni’, a bi se potem na like globoko navezali in na koncu film doživeli kot pravo ljubezensko zgodbo – ali bolje: zgodbo o rojstvu ljubezni.«
– Julia Ducournau
portret avtorice
Julia Ducournau je študirala na Sorboni in diplomirala iz scenaristike na filmski šoli La Fémis. Mednarodno pozornost je pritegnila leta 2011, ko se je njen kratkometražec Junior uvrstil v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu in prejel nagrado občinstva na festivalu Premiers Plans v Angersu. Leta 2016 je filmsko javnost pretresla s celovečernim prvencem Surovo (Grave), kanibalsko zgodbo o odraščanju, ki ji je prinesla nagrado FIPRESCI v canski sekciji Teden kritike. Film je bil nato prikazan in nagrajen na številnih mednarodnih festivalih (Toronto, Sundance, Sitges), avtorica pa je z njim osebno obiskala tudi ljubljanski Liffe. Lani je žirija festivala v Cannesu pod predsedstvom Spika Leeja presenetila z odločitvijo, da zlato palmo podeli režiserkinemu drugemu celovečercu, kontroverznemu žanrskemu ekscesu Titan. Julia Ducournau je tako postala druga ženska v zgodovini festivala, ki je prejela prestižno nagrado.
kritike
»Visceralen, silovit in izrazito feminističen film, ki bi ga morali odkrivati s čim manj vnaprejšnjih informacij.«
– Cyprien Caddeo, L’Humanité
»Julia Ducournau v svojem drugem celovečercu pošlje k vragu vse – konvencije, dober okus, verodostojnost in spodobnost –, da bi z vso silovitostjo razvila film, ki ni podoben nobenemu drugemu, ali bolje rečeno: film, ki je podoben mnogim drugim, a nikoli združenim na tak način.«
– Jacky Goldberg, Les Inrockuptibles
»Lahko mu kar nehamo želeti dolgo življenje: novo meso prav lepo uspeva, naselilo se je v izprijene titanove možgane Julie Ducournau in zdaj mezi iz vsakega kadra njenega bizarno lepega, sočutno kvirovskega drugega celovečerca, prodirajoč v vaše odprtine, da bi koloniziralo vaše najbolj divje in begajoče nočne more, pa tudi tiste vrste seksualnih sanj, za katere bi bilo najbolje, da jih nikoli ne priznate. Titan, ki prihaja po režiserkinem senzacionalnem prvencu Surovo, je kakšnih sedem grozljivk in ena nenavadno nežna romanca med staršem in otrokom, vse skupaj spajkano v stroj, od vrha do tal poslikan s plameni: film je tako poln osupljivih idej, pomenljivih elips, transgresivnih obratov in absurdnih domislic, da bi morala po vsej logiki nastati od boga prekleta zmešnjava. A čeprav je bog ta film skoraj zagotovo preklel, tu tako ali tako ne bi imel česa iskati. Režiserkin pristop je ravno tako čist, kot so njene teme profane: /…/ Titan je čudovito gledati, poslušati, ga fetišizirati in mu pustiti, da te obsede.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»O tem sicer nimamo podatkov, vendar je režiserka v otroštvu skoraj zagotovo raje gledala Trk in Rosemaryjinega otroka kot pa Jacquesa Demyja. /…/ Julia Ducournau režira to norost kot zaletavanje z avtomobilčkom v lunaparku, osvetljenem z neonskimi lučmi Gasparja Noéja. Malo manjka, da ne zdrsne v grotesko. Pogosto gre prav za las. Temu rečemo imeti osebnost! Res je nekaj posebnega!«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»V prvi polovici Titana Julie Ducournau je težko ugotoviti, ali gledaš najbolj sprevržen film o ideji ‘družine po izbiri’, kar jih je bilo kdaj posnetih, ali pa morda najbolj očarljiv film, kar si jih kdaj videl; zgodbo o serijski morilki, ki seksa z avtomobilom, se izdaja za odraslo različico deset let pogrešanega dečka in se nato na hitro vseli k otrokovemu žalujočemu očetu. V drugi polovici postane jasno, da gre za oboje – enega brez drugega nekako ne bi moglo biti. /…/ A karkoli že v njem vidite, ni mogoče zanikati dejstva, da je Titan delo nore vizionarke, ki ima popoln nadzor nad svojim blaznim umom; bleščeča arija iz ognja in kovine, ki se predstavi kot psihopatski plod ljubezni med Trkom Davida Cronenberga in Tetsuom Shinye Tsukamota, nato pa prelevi v sodobno pravljico o tem, kako zelo vsi potrebujemo nekoga, da poskrbi za nas, in obratno.«
– David Ehrlich, IndieWire
»/…/ kljub vsem grozotam, ki ga prežemajo, gre nazadnje za ganljivo in vznemirjujoče razmišljanje ne le o človeškem telesu, ampak tudi o tistem, čemur pravimo družina. /…/ Naj bo film še tako krvav, visceralen in odvraten, najbolj šokantno pri njem je sočutje, ki ga iztisne iz vse te norosti.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Ekstremni francoski film je postal žanr zase, a vse prevečkrat deluje kot pokvarjen dimni alarm: morda vas bo res vrgel pokonci, vendar brez pravega razloga. Nasprotno pa ima Titan veliko povedati: o spolu, spolnosti, družini, človeških odnosih in fetišizaciji. Pretresel vas bo do dna duše – in nekaj tu nedvomno gori. /…/ Najbolj šokantno pri Titanu pa je, kako nežen in perverzno romantičen je pravzaprav.«
– John Bleasdale, Sight & Sound
»Če hočemo razumeti njegove nenavadne elemente, moramo dejavno spremeniti svoja filmska pričakovanja – ter v procesu svoj um in telo odpreti za bolj introspektivne odzive na najbolj visceralne, nagnusne in razburljive prizore filma.«
– Siddhant Adlakha, The Observer
»Vsakdo, ki pride na filmski festival v Cannesu, upa, da bo videl nekaj resnično divjega in transgresivnega, nekaj, kar ga bo zagotovo odvrnilo od večerje. Kadarkoli pa se tak film pojavi, ga vedno podpisuje moški /…/. Nič več. Julia Ducournau /…/ se vrača s svojim drugim sočnim kosom ekstremnega filma, ki bo zagotovo povzročil več krikov, vzdihov, stokov in nelagodnega smeha kot karkoli drugega na letošnjem festivalu – ali celo kjerkoli drugje. Režiserkina čudovita, mračna in izkrivljena fantazija je strašljiva, hkrati pa hudomušno komična eksplozija seksa, nasilja, neonske svetlobe in glasne glasbe. Poleg tega nikoli ni mogoče predvideti, kam bo zavila v naslednjem trenutku. /…/ Najbolj šokanten film leta 2021.«
– Nicholas Barber, BBC
»Titan eno ob drugo postavlja povsem nove podobe, meša organske forme, združuje snovi in povezuje vznemirjujoče ideje o drugačnosti. Tako kot avto, ki v uvodu zapelje s ceste, film zdrsne, se raztrešči, a se vrne še močnejši in še bolj prebrisan.«
– William Le Personnic, Positif
»Titan s svojim povsem nerealističnim scenarijem ni namenjen razumevanju, pač pa čutenju. /…/ Glede na trenutne težnje mainstream kinematografije je Julia Ducournau izobčenka. V filmsko umetnost zarezuje z ustvarjanjem radikalnih, nasilnih, krvavih filmov z močnimi temami, ki vzbujajo nelagodje. /…/ S svojim iznajdljivim scenarističnim in režijskim talentom se približuje Gasparju Noéju, ki se prav tako giblje na meji žanrskega in eksperimentalnega filma.«
– Jacky Bornet, Culturebox – France Télévisions
»Titan /…/ je po eni strani spiralni, grizlijevski odgovor na vsiljevanje heteroseksualnosti in heteronormnosti (Alexia, novi Tetsuo, je vrtinec alternativne seksualnosti in novih, inovativnih spolnih identitet), po drugi strani pa odgovor na poskuse discipliniranja ženske, omejevanje pravice do izbire in fantazijske konstrukcije ‘idealnega’ ženskega/materinskega telesa /…/. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Julia Ducournau je empatična pripovedovalka ekstremnih zgodb ekscentričnih obstrancev. Da jim je zagotovila zlato palmo v Cannesu, ni majhna zmaga.«
– Maša Peče, Najboljši filmi v letu 2021, Ekran