zgodba
Leto 2012. Nedaleč stran od Timbuktuja, ki so ga zasedli verski fundamentalisti, živi pastir Kidane preprosto in mirno življenje z ženo, hčerko in osirotelim dečkom, ki mu pomaga pri delu. Kaos, ki vlada v mestu, do njih sprva ne seže, a idila ne traja dolgo. Ko Kidane po nesreči ubije ribiča, ki je pokončal ‘GPS’, njegovo najljubšo kravo, se mora tudi sam soočiti s krutimi zakoni tujih okupatorjev.
Veliki poet afriškega filma Abderrahmane Sissako (Čakajoč na srečo, Bamako) brez trohice senzacionalizma pripoveduje pretresljivo zgodbo iz Zahodne Afrike pod džihadističnim režimom. V svoji neprizanesljivi obsodbi fundamentalizma se režiser tudi tokrat ne odpove značilnemu občutku za lepoto, humor in ironijo. Sedem nagrad cezar (za najboljši film, režijo, scenarij, glasbo, zvok, montažo in fotografijo) ter nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»29. julija leta 2012 se je v Aguelhoku, majhnem mestu v severnem Maliju – dobro polovico kraja so zasedli večinoma tuji okupatorji –, pred brezbrižnimi očmi medijev in sveta zgodil strahovit zločin. Par v tridesetih, ki mu je sreča naklonila dva otroka, je bil kamenjan do smrti. Njun zločin: nista bila poročena. Posnetek njunega uboja, ki so ga na spletu objavili storilci, je grozljiv. Ženska umre ob udarcu prvega kamna, ob čemer se moškemu iz grla izvije divji krik. Sledi tišina. Kmalu zatem ju bodo odkopali, nato pa spet zakopali drugje. Aguelhok ni niti Damask niti Teheran. O tem se torej ne govori. Zavedam se, da je to, kar pišem, neznosno. Nikakor nočem izrabljati čustev, da bi promoviral film. Zdaj, ko vem, kaj se je zgodilo, moram o tem spregovoriti – v upanju, da nobenemu otroku ne bo več treba izvedeti, da sta njegova starša umrla zato, ker sta se ljubila.«
– Abderrahmane Sissako
portret avtorja
Abderrahmane Sissako je eden od peščice režiserjev iz subsaharske Afrike, katerega filmi privlačijo mednarodno pozornost. Rodil se je leta 1961 v Mavretaniji, otroštvo preživel v Maliju, študiral pa na državnem inštitutu za kinematografijo VGIK v Moskvi. Njegov diplomski film Le Jeu je bil leta 1991 prikazan na festivalu v Cannesu in je prejel lepo število nagrad. Leta 1992 je posnel srednjemetražec Oktyabr, s katerim se je uvrstil v cansko sekcijo Posebni pogled. Na omenjenem festivalu so bili predvajani tudi vsi njegovi igrani celovečerci: Življenje na zemlji (La Vie sur terre, 1998), Čakajoč na srečo (Heremakono, 2002, nagrada FIPRESCI v sekciji Posebni pogled), Bamako (2006) in Timbuktu.
Kot posledica avtorjevega nomadstva sta rdeči niti njegovega opusa izgnanstvo in tegobno, nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. V svojih filmih, ki nenehno lebdijo med igranim in dokumentarnim, pogosto angažira neprofesionalne igralce, pomembno vlogo pa namenja tudi improvizaciji. Sissako je star znanec domačega občinstva: njegovi filmi so bili prikazani v okviru Kina Afrike, velike retrospektive podsaharskih filmov v Slovenski kinoteki leta 2000. Čakajoč na srečo smo si lahko ogledali v redni kinematografski distribuciji, Bamako pa je bil leta 2007 v prisotnost avtorja predvajan kot otvoritveni film festivala Kino Otok.
kritike
»[Sissakove filme] običajno krasi mešanica humanizma in elegantnega, nevsiljivega humorja. Ker film Timbuktu nosi prtljago težkega, celo šokantno realističnega filma, ki temelji na resničnih dogodkih iz Malija, smo pričakovali, da bosta njegova glavna aduta tokrat umanjkala. Timbuktu /…/ je resda ‘trd’ film, trpka obsodba fundamentalizma, a Sissaku uspe vnesti momente posmeha neizprosni diktaturi /…/. Predvsem pa se ne odreče prepoznavni hvalnici ruralnemu, nestresnemu načinu življenja, kakršnega v razvitem svetu pravzaprav ne poznamo več. In če bi [canska] žirija izbirala najbolj ganljivo sceno festivala, bi morala resno upoštevati prizor bičanja, v katerem ženska, kaznovana zaradi petja, v trenutkih najhujše bolečine … iz srca zapoje.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Abderrahmane Sissako /…/ je brez dvoma eden najbolj zanimivih in ambicioznih sodobnih scenaristov in režiserjev ter čisto mogoče tudi eden najboljših. /…/ Sissako razume tako svet, v katerem živi, kot tudi filmsko umetnost samo. Njegovi filmi so bili od nekdaj nepozabno čarobni in karseda iskreni; pričujoči ni nikakršna izjema.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Timbuktu, sijajen, liričen in poetičen film, uspe narediti tisto, kar zmore le najvišja vrsta umetnosti: iz grozot vojne iztisne večne resnice. /…/ Timbuktu je ganljivo pričevanje o človeški volji upreti se grozotam in krivicam absolutizma.«
– Rasha Salti, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Mojstri znajo tudi teme, kakršni sta ponižanje in tragedija, prikazati jasno in obenem tankočutno ter se pri tem odreči histeriji v zameno za globlje in bogateje niansirane tone. Abderrahmane Sissako je nedvomno eden izmed njih. Če je s svojimi prejšnjimi filmi pokazal, kako vešče zna likom pokloniti neustavljivo dostojanstvo, s Timbuktujem znova potrdi svoj sloves enega resničnih humanistov sodobnega filma. /…/ Film je osupljivo posneta obsodba nestrpnosti in zatiranja različnosti, povedana na način, ki odločno obsoja, ne da bi se pri tem zatekal k dvodimenzionalnemu prikazu storilcev.«
– Jay Weissberg, Variety
»Ta neustrašno poetičen odgovor na džihadistično okupacijo naslovnega mesta in njenega vsiljevanja šeriatskega prava se odvije v čustveno nabitih tablojih ter v pičlih in sugestivnih 95-ih minutah na liričen in silovit način prikaže ruševine neke civilizacije.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Sissaka ne moremo več označevati za enega največjih afriških režiserjev našega časa; postal je preprosto eden največjih sodobnih režiserjev. V svojem petem celovečercu spoji poetični vizualni jezik filma Čakajoč na srečo s politično perečimi temami Bamaka ter ustvari razodevajoče delo /…/.«
– Peter Labuza, The Film Stage
»Gre za izrazito kljubovalen film, toliko bolj silovit, ker se Sissako ne spušča v razpravo: svoje sporočilo posreduje z eleganco, liričnostjo, vizualno domišljijo in prijetno mračno ironijo. Zelo avtoritativno podano stališče.«
– Jonathan Romney, The Observer
»/…/ film, ki ga odlikujeta tako avtentičnost kot umetniški čut, nadene zgodbam, o katerih večina Zahodnjakov izve zgolj iz časopisnih naslovov, če sploh, človeški obraz.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Po vseh orgiastičnih brutalnostih, ki se jim vdaja Hollywood, da bi prikazal temno plat človeške vrste, deluje Sissakov natančni, ekonomični slog skorajda meniško, pri čemer seveda ne preseneča, da tudi daleč bolj učinkovito.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»Film /…/ je omamna mešanica vzdušja in tona, v kateri se srhljivo zrcali zgodba okoli 300-tih nigerijskih šolark, ki jih je ugrabila islamistična skupina Boko Haram.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Pred nami nikakor ni neusmiljeno mračen film, kakršnega bi zaradi teme morda pričakovali – Timbuktu je poln življenja, ironije, poezije in grenke nepravičnosti.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Ni se lahko upreti formalni lepoti Timbuktuja. Ni se lahko upreti uporniškemu duhu ženskih likov, vseh izjemno očarljivih. Skratka – film je težko pozabiti.«
– Ariane Allard, Positif
»Naša zlata palma.«
– Le Figaro
»Je mogoče prepovedati to, kar slavi Alaha? Je mogoče kaznovati tega, ki slavi Alaha? In prav tu je poanta Sissakojeve mojstrovine: ali lahko džihadisti rečejo, da s tem, kar počnejo domačinom, sicer muslimanom, slavijo in častijo Alaha? Kje je v vsem tem Alah,” jih sprašuje lokalni imam. Pri njihovem vsiljevanju islamizma seje očitno nekaj izgubilo s prevodom, kar lepo pokažejo tudi prizori, v katerih džihadisti potrebujejo prevajalca, a tudi prevajalec jim ne more pomagati. Tega, kar hočejo, ni mogoče prevesti. Toda ko gledate Abdelkrima (Abel Jafri), enega izmed džihadistov, ki ga vse bolj greje “misel” na Satimo (Toulou Kiki), ženo lokalnega kmeta (Ibrahim Ahmed), spoznate, da je v resnici še huje: niti sami džihadisti ne morejo slediti svojim lastnim zahtevam, svoji lastni viziji islama, svoji lastni interpretaciji Korana. Džihadisti gredo le za nekdanjimi kolonizatorji in globalizatorji, ki so z afriškimi Timbuktuji počeli, kar se jim je zljubilo, to pa zato, ker so to lahko počeli, ker jih torej ni nihče zaščitil, ker se ni nihče zmenil zanje in ker so bili onstran “civilizacije”. Džihadisti so od nekdanjih zavojevalcev pobrali vse najslabše.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina