zgodba
Irsko podeželje leta 1981. Devetletna Cáit živi v kaotičnem domu z nosečo materjo, surovim očetom in glasnejšimi sorojenci. Stvari pa se spremenijo, ko jo starša čez poletje pošljeta živet k materini sestrični in njenemu možu. Cáit novo okolje sprva nekoliko plaši, toda v njem kmalu najde toplino in pozornost, ki ju je tako zelo potrebovala. V ljubečem domu se deklica počasi razcveti, a sredi idilične lepote irskega podeželja se skriva boleča resnica, ki jo začne Cáit odkrivati z novo pridobljenima pogumom in samozavestjo …
iz prve roke
»[Zgodba Claire Keegan] se v tematskem smislu dotika številnih vprašanj, ki so me od nekdaj zanimala: kompleksnost družinskih vezi, čustvena in duševna rast, predvsem pa žalovanje in način, kako nas oblikuje.
S formalnega vidika me je takoj prevzela sama pripoved: v prvi osebi in v sedanjiku, podana skozi oči deklice. Zdela se mi je izjemno imerzivna, empatična in vizualna, saj večinoma spremljamo, kaj dekle vidi in čuti iz trenutka v trenutek. Pripovedna napetost namesto iz pretiranega opiranja na zaplet v celoti izhaja iz dekličinega doživljanja. Z vidika filmskega ustvarjanja je bil to zame privlačen izziv: ideja, da bi oblikoval dekličino izkušnjo in jo postavil v ospredje filma, s poudarkom na raziskovanju značajev in dinamike odnosov.
Verjel sem tudi v ‘majhnost’ zgodbe. Po besedah Marka Cousinsa nam umetnost vedno znova pokaže, da lahko v majhnih stvareh vidimo veliko, če smo le dovolj pozorni in odprti. Misel, da je v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, mogoče najti nekaj zelo razsežnega in globokega, me zelo privlači.
A bolj kot karkoli drugega me je o filmskem potencialu zgodbe prepričal njen čustveni podton. Očarala sta me tako njena zadržanost kot katarzični razplet – in lahko sem si zamišljal filmsko priredbo, ki bi pri gledalcih sprožila enak odziv.«
– Colm Bairéad
portret avtorja
Colm Bairéad se je rodil v Dublinu in bil vzgojen dvojezično, v irščini in angleščini. Za svoje dokumentarce je prejel številna mednarodna priznanja, pa tudi nominacije ter nagrade Irske filmske in televizijske akademije. Njegov prvi igrani celovečerec Tiho dekle je najdonosnejši irski film vseh časov ter eden kritiško in komercialno najbolj uspešnih irskih filmov zadnjih let.
kritike
»Ko pričakuješ, da te bo film ubil z žalostjo, a te namesto tega nežno objame in te šokira – kot vsaka nepričakovana ljubezenska izjava – , nimaš druge izbire, kot da se v ta film zaljubiš. Film o minimalistični ekonomiji ljubezni: navaden nič je lahko vse.«
– Ivana Novak, Najboljši filmi leta 2022, Ekran
»Kakšen nežen filmski dragulj! Kako prefinjene ozujevske podobe in igralske predstave!«
– Mark Cousins
»Presunljivo lep irski film navdušuje in preseneča na vsakem koraku. To je elegija za izgubljenim otrokom in hkrati žarek upanja za prihodnjo generacijo; o revščini, družini in moči tišine govori kot le malo drugih sodobnih filmov.«
– Noah Cowan
»Ta prelepi in sočutni film debitanta Colma Bairéada, posnet po noveli Foster Claire Keegan, ponuja otroški pogled na naš propadli svet; že zdaj sem prepričan, da gre za klasiko. /…/ V čudovitem prizoru naslovno ‘tiho dekle’ /…/ pred spanjem bere Heidi – in pričujoči film se kljub vsej temačnosti in potlačeni bolečini ponaša s trdnostjo, jasnostjo in pripovedovalskim čarom te staromodne alpske otroške pravljice /…/. Pravi biser!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Nepričakovano čudovit spoj pripovedi, slike in zvoka, ki se skladno s svojim naslovom razvija tiho vse do čustvene katarze. /…/ Film je premišljujoč, poduhovljen v svoji tišini, hkrati pa v njem kar brbota od šumov zemlje in zadržanih čustev. /…/ Morda je res tih, toda njegov glas seže neizmerno daleč. /…/ Delo, ki bi moralo obveljati za klasiko svoje vrste.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Empatičen, neizprosen prikaz tihega trpljenja, ki nas zgrabi in raztrga na koščke, preden nas ponovno sestavi.«
– Alicia Haddick, Little White Lies
»Film, ki ga je z velikim občutkom in skrbjo posnel debitant Colm Bairéad, združuje umirjeno montažo, tihe zaloge moči in zadržane igralske nastope, ki nam omogočijo, da razmišljamo in čutimo, namesto da bi zgolj gledali.«
– Rex Reed, The Observer
»Tiho dekle je – povsem preprosto – pristno umetniško delo pristno empatičnega umetnika, pa tudi eden najbolj ganljivih, prisrčnih in srce parajočih filmov v zadnjem desetletju. Sliši se kot pretiravanje, a le dokler ga ne vidite. Potem se stavek bere kot velikansko podcenjevanje.«
– David Fear, Rolling Stone
»Prav lahko bi šlo za najboljši irski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Paul Whitington, Irish Independent
»Tiho dekle je mojstrsko obvladana mojstrovina. /…/ Kje drugje lahko človek doživi kaj takega, če ne v kinu?«
– Ryan Gilbey, The New Statesman
»Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost.
Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede.
A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, vse se zdi pretirano, nate prežijo »skrivnosti «, transformativni trenutki pridejo nepričakovano, »stara« skupnost razpade, fantomsko te začnejo špikati nove, nestarševske oblike ljubezni in poletje – tisto »nepozabno poletje«, »zadnje poletje « – je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš, čas, ko se naučiš leteti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina