zgodba
Deklica Dora, ki sanja o tem, da bo nekoč postala nogometna menedžerka, poskuša zgraditi vez s svojim nestanovitnim očetom, ki se nenadoma vrne v njeno življenje. Mlada režiserka Ives si služi kruh s snemanjem telenovel, doma pa neguje očeta, ki ga vse bolj odnašajo dementne blodnje. Nataša, uspešna producentka srednjih let, je visoko noseča; ko izve pretresljivo novico, sklene obiskati očeta, s katerim že leta nima nobenih stikov.
Prvenec Ivone Juka (soavtorice omnibusa Neke druge zgodbe), ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih in navdušil hrvaške kritike, je intimna drama, ki v obliki triptiha preplete zgodbe treh protagonistk, da bi raziskala odnos med hčerami in očeti.
iz prve roke
»Privlačijo me zgodbe, ki nas popeljejo v zasebnost, v domove, v kuhinje in v spalnice, v katerih smo priča zasebnim trenutkom, ki se odražajo tudi v naših življenjih in se v njih lahko prepoznamo. Ta zgodba raziskuje identiteto ženske v vlogi hčerke in kaj vse ta vloga lahko pomeni. Zato sem se odločila za triptih, za tri zgodbe o hčerkah različnih starosti, statusa in iz različnih družin, da bi pokazala več kot en intimen odnos in tako zaobjela širšo paleto odnosov. Ena hči šele gradi odnos z očetom, druga svoj že izgrajeni odnos nepovrnljivo izgublja, tretja pa se sooči z uničenim odnosom, da bi lažje sprejela prihodnost. Njihove zgodbe potekajo sočasno, vendar neodvisno, saj je vsaka od njih intimna in pristna. Bežno se srečajo, pri tem pa se niti ne zavedajo, koliko skupnega imajo. Vse nosijo svoje očete, vendar jih tudi potrebujejo, da bi se lahko soočile same s seboj. Hčerke v tej zgodbi niso očkove princeske, ampak močne osebnosti s številnimi napakami, omejitvami, strahovi in porazi, a odločene, da se soočijo z lastnimi napakami in preobrazbami. To je zgodba o antijunakinjah, ki si ne delajo utvar o sebi, vendar se tudi ne odrečejo sanjam o boljši prihodnosti. Ne predajo se; še kako se borijo.«
– Ivona Juka
portret avtorice
Ivona Juka (rojena leta 1975 v Zagrebu) je na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu leta 2001 sprva diplomirala iz igre, nato pa se je vpisala še na študij filmske in televizijske režije. Med študijem in po njem je režirala kratke filme, leta 2006 pa je posnela celovečerni dokumentarec Što sa sobom preko dana, ki je prejel nagradi za najboljši dokumentarni film na filmskih festivalih v Sarajevu in Wiesbadnu. Sodelovala je tudi pri celovečernem omnibusu Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010), sestavljenem iz petih zgodb, ki so jih zrežirale režiserke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, zavrteli pa smo ga tudi v Kinodvoru. Ti me nosiš, ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih, je njen celovečerni igrani prvenec.
kritike
»Ti me nosiš, čustveno prežemajoča ansambelska drama, polna dramatičnih okljukov in časovnih zank, se gleda kot balkanska sestrična Trka ali 21 gramov. /…/ Ivona Juka spretno in z občutkom obvladuje velik igralski ansambel in mnoštvo pripovednih linij ter pri tem nikoli pretirano ne igra na melodramatsko karto, pa čeprav življenja njenih likov vedno bolj zrcalijo razčustvovano telenovelo, ki jih povezuje. Preboden s poetičnimi, sanjskimi podobami, v katerih tuneli in kamenje služijo kot vizualni motivi, film vsakemu svojemu poglavju pušča prostor za lastno zgodovinsko in psihološko ozadje. /…/ Mojster fotografije Mario Oljača s svojimi večinoma iz roke posnetimi tesnimi bližnjimi plani, ovitimi v zimske barvne tone, poudari utesnjujočo družinsko intimo, ki poganja zgodbo. Ti me nosiš je himna sočutju in odpuščanju, ki nikoli ne zdrsne v plehke, poenostavljene rešitve, imenitna in prepričljiva vaja v žajfnici najvišjega reda.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Ostra, surova, krvava zgodba močnih, trgajočih čustev, od katerih bi počil filmski trak, če bi obstajal, a brez enega samega sentimentalnega prizora, brez laži utehe. Ob tem je vse v filmu zelo navadno: mama, ki poriva svojega otroka v vozičku in ki začne besno preklinjati, ko se vanjo med zapuščanjem stanovanja nehote zaleti druga ženska; mož, ki vara ženo z nižjim osebjem; maksimirski stadion, iz katerega puhti sovraštvo; Zagreb, leden in prekrit s snegom. Iz te preteče navadnosti, zasebne in družbene, bruha popolno medsebojno nerazumevanje. Poleg tega da živijo v različnih časovnih tokovih, se ljudje ne prepoznajo niti ob naključnih srečanjih. So ujetniki iluzije o mogoči sreči, a našli je ne bodo. /…/ Ti me nosiš spominja na francosko trilogijo Krzysztofa Kieślowskega. /…/ Ob zelo precizno razdelani zgodbi in strukturi ter močni ukoreninjenosti v lokalni ambient Ivona Juka s Kieślowskim deli tudi občutek nekega pomirjenega brezupa in za hrvaška filmska in književna dela povsem netipično subtilnost v prenašanju trpljenja. Uspe ji celo, da v igranem filmu zadane ton dokumentarca.«
– Miljenko Jergović, Jutarnji list
»Koncept filma je Ivona Juka žanrsko modro naslonila na tako imenovano ‘short cuts’ dramo, oplemeniteno s kozmičnimi, časovno-prostorskimi povezavami protagonistov, ki se srečujejo kot znanci/naključni mimoidoči, ne vedoč, da jim bo neka višja sila/režiserka prepletla usode s paralelnimi montažami, prikazala isto dogajanje z različnih zornih kotov in v končnici v glavnem omogočila njihovo in gledalčevo katarzo. Ta dramska oblika, poimenovana po Kratkih rezih Roberta Altmana, je v svetu precej pogosta, do popolnosti pa jo je v svojih triptihih razvil Alejandro González Iñárritu (Pasja ljubezen, 21 gramov, Babilon). V hrvaški kinematografiji so se je lotili le redki režiserji, na primer Arsen Anton Ostojić (Ta krasna splitska noč) in Zrinko Ogresta (Tukaj). Ti me nosiš nadaljuje tam, kjer so se ustavili predhodniki, in z vpetjem zgodbe v okvir žajfnice stopi še korak dlje, saj film prežame z meta-tokovi, podobno kot je gledališče kot prizorišče dogajanja to naredilo v Iñárritujevem Birdmanu.«
– Marko Njegić, Slobodna Dalmacija
»/…/ to je precej zapleteno, a zanimivo tkanje /…/. Pri tem je velika odlika filma, da v njem ni poenostavljanja, poudarjenih sporočil ali karikiranja /…/.«
– Nenad Polimac, Jutranji list
»/…/ avtorica je ponovno dokazala, da moramo z njo računati kot z eno udarnih sil hrvaške kinematografije.«
– Damir Radić, Novosti
»Ti me nosiš je epos: čist kot solza, mučen kot slab odnos, briljanten kot seks nosečnice, osupljiv kot manjšina, nor kot genij, surov kot dotik, nadrealističen kot realnost, subverziven kot ženska.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Pod plastjo o družinskih odnosih se razkrije kot elegija o izgubljanju tistega, kar nam je najbolj drago in ljubo: življenja, svobode in odnosa z najbližjimi. Zato je Ti me nosiš film o žalovanju, tako za tem, kar bomo neizbežno izgubili, kot za tem, česar nikoli nismo imeli. Vendar je tudi film o intimni veri, najbolj notranjem zaupanju, da v življenju obstaja nekaj, kar človeka presega in ga takrat, ko mu je najhuje, ko bi najraje opustil pot pred sabo, ponese naprej. Jukini protagonisti vztrajajo in se prebijajo skozi ozek in mračen predor svoje usode, ker na drugi strani, pa čeprav za hip, vidijo svetlobo.«
– Urban Tarman, RA ARS