zgodba
Thelma, sramežljivo dekle iz stroge in globoko verne družine z norveškega podeželja, je nedavno prišla študirat na univerzo v Oslo. Nekega dne v knjižnici doživi silovit in nepričakovan napad, obenem pa jo začne neustavljivo privlačiti lepa študentka Anja. Ko se semester nadaljuje, se nerazložljivi napadi stopnjujejo in Thelma se je prisiljena soočiti z mračno resnico iz svoje preteklosti.
V filmu norveškega režiserja Joachima Trierja (Oslo, 31. avgusta, Glasnejša od bomb) prva ljubezen v osamljenem dekletu prebudi skrivnostne nadnaravne sposobnosti.
iz prve roke
»Odraščal sem v osemdesetih, ob branju Stephena Kinga in japonskih stripov ter ob poslušanju elektronske glasbe Johna Carpenterja in Tangerine Dream /…/. Gledal sem veliko Antonionijevih in Bergmanovih filmov, a tudi Briana De Palmo. Poleg tega so mi bile vedno všeč eksistencialne implikacije Cronenbergovega The Dead Zone /…/. Z Eskilom [Vogtom, soscenaristom] naju je zanimalo, ali bi bilo tako gradivo mogoče združiti z zgodbo o mladi Norvežanki, ki ugotovi, da zaradi neke globoke notranje sile izgublja nadzor nad svojim življenjem. Hotela sva narediti nekaj, kar bi v vizualnem smislu spominjalo na nočno moro ali fantazijo, hkrati pa bi imelo elemente žanra – bolj nadnaravno zgodbo kot alegorično pripoved, a takšno, ki bi govorila o človeških bitjih. /…/. Sem velik ljubitelj Hitchcocka in načina, kako je psihološko dilemo uporabljal kot izhodiščno točko za pripoved. Otroška travma v Marnie, tesnobnost in krivda v Vrtoglavici … v njegovem pristopu je bilo vedno nekaj igrivega – in to me navdihuje. V mojem filmu pa gre za nelagodje telesa. Mlada ženska doživlja napade /…/, ki jih zdravniki in znanstveniki ne znajo pojasniti. Veliko sem raziskoval. Psihogeni neepileptični napadi v resnici obstajajo. Nimajo sicer nadnaravnih implikacij, a v človeškem telesu se /…/ dogaja marsikaj, kar je težko razložiti.«
– Joachim Trier
portret avtorja
Joachim Trier (Kopenhagen, 1974) je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in s super osmičko začel snemati že pri petih letih. Študiral je na European Film Collegeu na Danskem ter na Britanski državni filmski in televizijski akademiji (NFTS) v Londonu. Uveljavil se je s kratkimi filmi Pietà (1999), Still (2001) in Procter (2002). Celovečerni prvenec Repriza (Reprise, 2006) mu je prinesel številne nagrade na mednarodnih festivalih, drugi celovečerec Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2011) pa je bil prikazan v sekciji posebni pogled na festivalu v Cannesu ter prejel nominacijo za cezarja v kategoriji najboljši tujejezični film. Z družinsko dramo Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), svojim prvim filmom v angleškem jeziku, se je Trier prvič uvrstil v glavni tekmovalni program canskega festivala. Thelma je režiserjev četrti celovečerec.
kritike
»/…/ groza v filmih običajno temelji na nemoči; na dejstvu, da gledalca in protagonista povleče v svet, s katerim ta – na neki temeljni ravni – noče imeti nič. Thelma se s to idejo začne, a se od pošastnega postopoma odmakne ter obrne proti sočutju in razumevanju. Kot kakšna emo Carrie razodeva globoko žalost, ki se skriva pod zgodbami o obsedenosti, ter živo upodobi protagonistkino osamljenost in obup. /…/ Zdi se, da Trierja bolj kot razlaganje podrobnosti o Thelminem primeru ali serviranje osnovnih žanrskih užitkov zanima raziskovanje čustvene valence njenih sposobnosti ter potlačenih občutkov, ki jih te privabljajo na dan. Skoraj tako pogoste kot jate vran in tisti obsojajoči posnetki s ptičje perspektive so podobe ledu, vode in potapljanja – moralna obsodba sveta nasproti nevzdržni agoniji mlade ženske, ki ne more biti tisto, kar je. Thelma je torej res grozljivka – očarljiva in hipnotična grozljivka –, a ne pričakujte cenenih trikov, ki bi vas vrgli s stola. Groza tu zareže mnogo globlje.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice
»Opis zgodbe bi sicer ustrezal tudi tistemu drugemu filmu, imenovanemu po protagonistki – klasiki Briana De Palme Carrie –, a Thelmo bolj kot nadnaravna groza zanima vpliv, ki ga ima na osebnostni razvoj zadušljivo religiozno okolje, ter težave, ob katere trčiš, ko skušaš prevzeti nadzor nad svojo usodo. /…/ Trier je že v prejšnjih filmih pokazal izrazito zanimanje za poškodovane like, zaznamovane z izgubo, osamljenostjo in vzajemnim nerazumevanjem – teme, v katerih se tu počuti kar najbolj domače. /…/ Čeprav je Thelma glede žanrskih teženj veliko bolj dvoumna kot na primer sijajni film Tomasa Alfredsona Vampirska ljubezen, pa je njen preplet naturalistične skandinavske treznosti in psihološke teksture z mračnimi pravljičnimi elementi podobno edinstven.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»/…/ srhljivo učinkovit, počasi tleč film bo gledalce s potrpljenjem za Trierjevo potrpežljivo kopičenje podrobnosti poplačal na nepričakovane načine. /…/ Trier je nenasiten učenec in v Thelmi odmeva vse od Alfreda Hitchcocka do Jane Campion in celo Larsa von Trierja. A ko se Thelmina spolna represija začne izražati v psihokinetičnih pojavih, se zazdi, da je režiserjev vzornik v resnici Edgar Allen Poe.«
– Andrew Barker, Variety
»Čeprav Thelma gradi na znanem liku naivke ter se poslužuje nekaterih prepoznavnih pripovednih idej, se nazadnje izkaže za preveč čudovito neukrotljiv film, da bi ga bilo mogoče stlačiti v en predal. Gre za zgodbo o odraščanju, zakoreninjeno v tradiciji evropskega art filma, ki pa se hkrati odkrito spogleduje z žanrom grozljivke. To je tudi ljubezenska zgodba, psihološki triler, zgodba o osvobajanju in whodunit (pa tudi zakaj). Predvsem – in nam v največje veselje – pa se Thelma poigrava z žensko gotsko grozljivko, tistimi vznemirjujočimi pripovedmi, polnimi hrepenenja in groze ter drhtečimi od tesnobe in sumničavosti, v katerih so ženske hkrati žrtve in povzročiteljice sprememb. /…/ Trier zna osamljenost predstaviti kot nekaj, kar je mogoče občutiti in videti; čudovito zna pokazati, kako lahko zaradi bolečine izgine ves svet. Thelmino trpljenje lahko raztrešči steklen zid, a njena zgodba ni nikoli bolj srhljivo resnična kot takrat, ko je le ena izmed osamljenih deklet.«
– Manohla Dargis, The New York Time
»Dobro znano ljubezensko retorično vprašanje, me ljubiš zaradi mene ali zaradi mojega denarja, se v Thelmi – norveški arty grozljivki – prelevi v vprašanje, me ljubiš zaradi mene ali zaradi mojih nadnaravnih sposobnosti. Lahko osebo, ki ima nadnaravne sposobnosti, sploh nehaš ljubiti? Se ji lahko upreš? Se ji lahko odpoveš? Se je lahko znebiš? Če ima namreč nadnaravne sposobnosti, bo lahko vedno dosegla, da jo ljubiš – če ne drugače, te bo z nadnaravnimi sposobnostmi prisilila v ljubezen. Njene želje so ukazi. Ljubezen ni nič čistega ali nedolžnega – ljubezen je prisila. Polastitev. Paranoja. Teror. Nikoli ne veš, česa vse je drugi sposoben. Ko je človek zaljubljen, izgleda tako, kot da je radikaliziran.« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr., Mladina