zgodba
Ko si je nastop Beatlov v šovu Eda Sullivana ogledalo 73 milijonov Američanov, so dosegli največje občinstvo v zgodovini ameriške televizije. Njihova turneja je za vselej spremenila glasbeno industrijo in postali so večne ikone globalne pop kulture. Howardov dokumentarec, ki vključuje novo odkrite arhivske posnetke ter nove in stare intervjuje s člani skupine in številnimi sopotniki, na ozadju prelomnih družbenih sprememb in medosebne dinamike, humorja in tovarištva legendarne četverice zariše zgodnje in najbolj evforično obdobje v karieri skupine The Beatles. Čas koncertnih odrov in svetovnih turnej, od prvih nastopov v liverpoolskem The Cavern Club na začetku 60. let do zadnjega koncerta v Candlestick parku v San Franciscu leta 1966, ko so se Beatli poslovili od koncertnih odrov in posvetili studijskemu eksperimentiranju.
Navdušujoča dokumentarna kronika zgodnje koncertne kariere in meteorskega vzpona skupine The Beatles, časa neponovljive beatlomanije, ko so John, Paul, George in Ringo osvajali britanske, evropske in nato ameriške odre, da bi nazadnje obnoreli ves svet.
iz prve roke
»Ideja, da bi posnel ta film, je prišla s strani Apple Corps, podjetja skupine The Beatles. Posvečen naj bi bil specifičnemu obdobju njihove kariere, času turnej in živih nastopov, glavna motivacija za projekt pa so bili na novo odkriti posnetki s koncertov in zvočni zapisi, ki so bili narejeni brez vednosti skupine. Apple Corps sta zanimala zlasti ta živa izkušnja in film, ki bi pokazal, da so bili Beatli resnični pionirji stadionskih rock turnej, jaz pa sem začel v gradivu prepoznavati nekakšno pustolovsko zgodbo, zgodbo o preživetju in odraščanju. Zelo preprosto sem jim pojasnil: če bi sam pisal scenarij, bi me najbolj zanimalo, kako so se spopadali s tistimi leti beatlomanije – z zunanjimi pritiski, s turbulentnimi družbenimi spremembami. Ko začnete resnično razumeti beatlomanijo, ta preneha biti nekaj prisrčnega in postane prava drama. Leta na turneji so se mi zato s filmskega, narativnega vidika zdela resnično zanimiva. Kar jim je sledilo, pa je seveda druga zgodba, in morda bodo kdaj hoteli, da jo kdo pove.«
– Ron Howard, režiser in scenarist
»Ljudje so me spraševali: ‘Mar hočeš biti bela, zakaj so ti všeč ti fantje?’ Toda jaz jih nisem videla kot belce, bili so The Beatles, bili so brez barve. In bili so hudičevo neverjetni. Beatli so mi dali občutek, da smo vsi dobrodošli. Tudi če nisi bil najbolj skuliran mulc v soseski, ni bilo to nič hudega, še vedno si bil lahko fen Beatlov. To mi je bilo všeč in to prepričanje mi je ostalo. Da sem lahko svoja oseba, da lahko izgledam, kot hočem, da lahko sem, kdor hočem biti, in s tem ni nič narobe. Tega mi ni dal nihče drug kot Beatli.«
– Whoopi Goldberg, citat iz filma
portret avtorja
Ron Howard (1954, Duncan, Oklahoma) se je že kot otroški igralec kalil na malih ekranih in kot najstnik v 70. in 80. letih zaslovel v kultni televizijski seriji Happy Days. Priložnost za režijo lastnega filma mu je prvi ponudil legendarni producent B filmov Roger Corman, za katerega je leta 1977 posnel nizkoproračunsko akcijsko komedijo Grand Theft Auto. Prvi večji uspeh mu je prinesla črna komedija Night Shift (1982), ki zaznamuje tudi Howardovo prvo sodelovanje s producentom Brianom Grazerjem. Tandem je leta 1986 osnoval produkcijsko hišo Imagine Films Entertainment, pod okriljem katere je nastala vrsta uspešnic v Howardovi režiji, na primer fantazijski film Vrbji škrat (Willow, 1988), komedija s Stevom Martinom Starši in otroci (Parenthood, 1989) in z dvema oskarjema nagrajena drama Apollo 13 (1995), od poznih 90. let dalje pa tudi niz uspešnih televizijskih serij, kot sta 24 (2001–2010) in Odbita rodbina (Arrested Development, 2003–). Film Čudoviti um (A Beautiful Mind, 2001) je Howardu poleg kritiške hvale in kopice nagrad prinesel oskarja za najboljši film in režijo. Sledili so nagrajena biografska drama Cinderella Man: legenda o boksarju (Cinderella Man, 2005), zgodovinska drama Frost/Nixon (2008), adaptaciji knjižnih hitov Dana Browna Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code, 2006) ter Angeli in demoni (Angels & Demons, 2009). Leta 2015 smo si na slovenskih platnih lahko ogledali pustolovsko dramo o kitolovcih V srcu morja (In the Heart of the Sea). The Beatles: Osem dni na teden predstavlja avtorjev drugi glasbeni dokumentarni film, potem ko je leta 2013 posnel dokumentarec o eklektičnem glasbenem festivalu Made in America, ki ga prireja ameriški hip hop zvezdnik Jay Z. Ob izjemno plodoviti režijski karieri je Ron Howard ves čas dejaven kot igralec in izvršni producent.
kritike
»Kot nakaže njegov okorni naslov, je dokumentarec vodila preudarna odločitev, da v enem samem celovečercu preprosto ni mogoče zaobjeti vse kariere banda. Z osredotočenjem na leta, ko so Beatli postali prva glasbena skupina, ki je s turnejami prekrižarila svet, film hkrati ponudi dvoje: zgodovino Beatlov v letih prve slave in poklon njihovemu izjemnemu talentu za živo nastopanje. Glede slednjega bi se rad zahvalil Howardu za tisto, kar je v mojih očeh največja vrlina filma: namesto da bi ubral vse prepogosto taktiko glasbenih dokumentarcev, kjer že po nekaj taktih sledi rez k drugemu prizoru ali pa glasba umolkne pod komentarjem naratorja, pusti Howard Beatlom številne pesmi odigrati v celoti.«
– Godfrey Cheshire, www.rogerebert.com
»Ja, večino teh posnetkov ste že videli – šov Eda Sullivana, bežanje pred ponorelo množico navdušencev, sloviti sestop z letala na ameriško pisto, pikantne replike z novinarskih konferenc, toda z uporabo domačih in neuradnih posnetkov iz hotelskih sob in snemalnega studia uspe Howardov film gledalcu pričarati občutek, kot da vse skupaj opazuje skozi osuple oči glasbene četverice. Kot pravi John Lennon v eni svojih najbolj smešnih replik: če bi Beatli vedeli, zakaj so ljudje tako navdušeni nad njimi, ‘bi ustanovili drug bend in postali managerji’.«
– Paul de Barros, The Seattle Times
»Oskarjevec Ron Howard, režiser filmov Apollo 13 in Da Vincijeva šifra, se ne zdi najočitnejša izbira za režijo dokumentarca o Beatlih, saj ni ne dokumentarist ne goreč glasbeni navdušenec, kot sam priznava. Toda uspelo mu je zbrati nekaj osupljivih arhivskih posnetkov in živahnih intervjujev, tako starih kot novih, ter napraviti energičen, ganljiv in duhovit film o Johnu, Paulu, Georgeu in Ringu. Najboljše trenutke filma pa ponudijo njihovi lastni mladostniški komentarji, zlasti v besednih dvobojih s preresnimi novinarji. ‘To ni umetnost,’ se muza Paul, ‘samo zabavamo se.’ /…/ Howardu uspe najbolj znano zgodbo v popu povedati na svež način in njegov film zelo jasno prikaže, zakaj so bili Beatli takrat taka novost. /…/ Predvsem pa ponudi pogled na uspeh skupine iz ameriške perspektive; zanimivi so posnetki njihovega ogorčenja spričo rasne segregacije in odzivov verskih konservativcev na Lennonovo izjavo, da so Beatli bolj priljubljeni od Jezusa. Čeprav trpko občutimo odsotnost Georgea in Johna, je prekaljena pripovedovalca Paula in Ringa užitek poslušati.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»V skladu s Howardovim vedrim, lahkotnim fokusom na zlata leta skupine, polna optimizma in norih avantur, se kamera in pripoved nikoli ne spustita globoko pod površje, dokler zavrte frustracije Beatlov z nenehnim življenjem na poti med zadnjo turnejo, leta 1966, ne dosežejo vrhunca. Občasno vidimo prebliske nelagodja, ki tli v ozadju /…/, toda ti odkloni od kaosa in mladostniške ponorelosti tedaj tesnega tovarištva med člani skupine so karseda redki. Howard želi pričarati vzdušje in ne razkriti ozadja zgodbe. In film gledalca čudovito ponese nazaj v zgodovinski trenutek ter ujame nebrzdani občutek entuziazma, ki je pričakal štiri mladeniče, ko se še niso zavedali, kolikšen del svetovne kulture so osvojili in kakšne legende bodo postali.«
– Alex McCown-Levy, The A.V. Club
»A če želite slišati in videti pravo beatlomanijo … hja, morali bi biti tam. Če pa si ogledate pričujoči film, boste tudi dobili precej dober vpogled v situacijo. Čeprav je njihov nastop v živo pri Sullivanu bil tisti, ki jim je zagotovil svetovno slavo, je zlasti njihova glasba tista, s katero so to slavo obdržali … in traja še dandanes. Rasli so in se razvijali pred očmi občinstva, od preprostih pop pesmic so prešli v zrel rockovski bend. Med vreščanjem in naveličanostjo so se pojavila inovativna zaporedja akordov, besedila s tehtnimi sporočili, energični rifi in dotuhtani albumi, ki se niso zadovoljili s formulo: uspešnica plus deset drugih pesmi. Tudi zato se splača zdržati slabi dve uri dvajset.«
– Matej Krajnc, Nova muska
»Ideja obuditi referenčno točko začetnega uspeha Beatlov je padla v njihovi korporacji Apple in oba še živeča člana, Paul McCartney in Ringo Starr, sta dala režiserju Ronu Howardu zeleno luč. Kdor se je ukvarjal z globino morja, čudovitim umom in Da Vincijevo šifro, bi utegnil biti pravi človek za enigmo Beatli. Za raziskavo vzrokov za uspeh, za odkritje prave resnice o uspehu in o njegovi ceni, za poglobljeno študijo interakcije med štirimi mladimi talenti, ki je imela za rezultat približno enako število hitov na glasbeno produkcijo kot na primer Schubert ali Mozart. In zakaj je Bach prava primerjava za njihovo glasbo, z vsemi harmoničnimi vzorci, Vivaldijevo instrumentalizacijo in baročnim ritmom kakšnega francoskega dvora. /…/ Film The Beatles: Osem dni na teden pa ponuja vpogled v vse to z različnih zornih kotov. Na eni strani je prostor spominjanja, na drugi pa vizualna informacija za vse, ki morda še niso slišali za te glasbene ikone. Vrti se v dveh verzijah. S in brez koncerta na Shea Stadiumu v New Yorku, ki je dober prikaz, zakaj so se za vedno odpravili v studio.«
– Neva Mužič, RA ARS