zgodba
Mrliški oglednik Janusz in njegova hčerka Olga se vsak po svoje, bolj ali manj neuspešno, soočata z izgubo Olgine matere. Moški z otopelostjo in cinizmom sledi svoji dnevni delovni rutini, medtem ko ima Olga vse večje težave z bulimijo. Ko dekle zaradi motenj hranjenja pristane v bolnišnici, se v družinsko dinamiko vmeša psihoterapevtka Anna, ki je pred leti izgubila otroka in je prepričana, da lahko komunicira z umrlimi.
Poljska režiserka v tragikomični psihološki drami preplete usode treh posameznikov – mrliškega oglednika, njegove bulimične hčerke in njene terapevtke – ter tri raznolike poglede na vprašanja telesa in duha. Srebrni medved za najboljšo režijo na lanskem Berlinalu.
iz prve roke
»Hotela sem posneti film o anoreksiji. Dolgo sem razmišljala o njem, potem pa zamisel opustila, saj se mi je zdela tema preveč hermetična in zaprta, da bi dosegla občinstvo. Toda zgodba o Olginem značaju in dejstvo, da telesu pripisujemo mnogo raznolikih pomenov, sta še vedno burila moje misli. Telo – fizično, astralno, mrtvo – lahko obravnavamo kot predmet, lahko ga obožujemo ali sovražimo. /…/ Zgodba se odvija na Poljskem v današnjem času, čeprav se na prvi pogled zdi, kot bi se dogajala pred dvajsetimi leti. In to je nekaj, kar sem hotela pokazati. Le streljaj od novih, trendovskih trgovin z organsko hrano živijo ljudje natanko tako, kot so živeli v 90. letih. Poljska običajnih ljudi ni tako ‘fotogenična’, in to so tisti ljudje, ki jih želim prikazati. Tisti, ki zaslužijo manj od povprečne plače in jih od hipsterskih barov v njihovi soseski loči globok prepad. Na tisoče jih je. Danes, četrt stoletja po padcu komunizma, se v deželi, ki se iz dneva v dan spreminja, kjer Cerkev nima več tako močnega vpliva na politiko, ljudje določene generacije preprosto počutijo izgubljene.«
– Małgorzata Szumowska, režiserka in soscenaristka
portret avtorice
Małgorzata Szumowska (1973, Krakov) je po opravljenem študiju na sloviti filmski šoli v Lodžu sprva snemala kratke in dokumentarne filme, nato pa leta 2000 zrežirala celovečerni igrani prvenec Srečni človek (Szczęśliwy człowiek), ki ji je prinesel nominacijo Evropske filmske akademije. Za film 33 prizorov iz življenja (33 sceny z życia) je leta 2008 prejela srebrnega leoparda na festivalu v Locarnu. Igrana celovečerca Ono (2004) in Elles (2011), drama o študentski prostituciji z Juliette Binoche v glavni vlogi, sta bila na festivalu v Berlinu prikazana v sekciji Panorama. V tekmovalni program se je tam uvrstil film V imenu … (W imie…, 2013). Režiserkin šesti celovečerni igrani film Telo je ob kopici drugih nagrad požel tudi srebrnega medveda za najboljšo režijo na lanskem Berlinalu.
kritike
»Mračno komično razglabljanje o tem, kaj pomeni biti živ, kako se ljudje spopadajo z izgubo in kaj sledi po smrti. Zgodbe treh likov s popolnoma različnimi pogledi na izgubo trčijo v filmu Telo poljske režiserke Małgorzate Szumowske, ki ga čudaški humor in nasprotujoči si pogledi na svet spreminjajo v skorajda kubistično absurdno komedijo. /…/ Kot antropološka študija sodobne Poljske film razkriva deželo navzkrižnih samopodob, razpeto med udobja sodobnosti in miselnost starega sveta …«
– Peter Debruge, Variety
»Szumowska je že z dramo o prostituciji Elles pokazala zanimanje za telesne zlorabe – zlasti ženskih teles –, tokrat pa se tematike loti bolj duhovito in raznoliko … /…/ Vešča fotografija Michała Englerta (Kongres) uokviri bizarno dogajanje v zamrznjene širokoplanske kompozicije, ki še poudarijo vseprežemajoč občutek osamljenosti v filmu in svetu, kjer se edina odrešitev morda skriva v doživetju zunajtelesne izkušnje.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Szumowska odkriva absurdnost v malodane vsaki situaciji, zlasti pri liku Anne, ki je boleče iskrena v svojih zunajsvetnih nazorih, medtem ko vsi trije igralci z vso pristnostjo uprizarjajo obešenjaški humor. Toda pod humorjem tli hrepenenje po človeškem stiku. /…/ Režiserka ne podcenjuje travm svojih likov, pač pa pokaže, da lahko še tako neznatna gesta spremeni potek človekovega življenja. /…/ Čeprav film prej kot gladko tekoča zgodba učinkuje kot kolaž epizod, ponuja trenutke izjemne pronicljivosti in rahločutnosti, kakršen je očarljivi prizor zapeljevanja, medtem ko zaključek filma, v katerem se trije liki povežejo prek najosnovnejše oblike sporazumevanja, držanja rok, s svojo preprostostjo nadvse zadovolji.«
– Amber Wilkinson, Eye For Film
»Szumowsko očitno fascinira telo kot prevodnik duše in, v bolj abstraktnem smislu, kot metafora za nacionalno identiteto, saj lahko to telesno študijo bolečine in njeno motrenje ženske negotovosti zlahka interpretiramo kot poskus preiskovanja skrivnih kotičkov narodove psihe. K sreči se ekscentrični ton te nekonvencionalne drame nazadnje vrne k vprašanju žalovanja in v čudovito preprostem zaključnem prizoru uspe spojiti ves film v celoto …«
– Patrick Gamble, CineVue
»Posneti dober začetek in konec filma je delikatna umetnost, zlasti če podobe in dialogi, ki se odvijejo med njima, ohranijo enako zavidljivo raven. Uvodni prizor Telesa, melanholičnega in posejanega s trenutki pretanjenega, a čudaškega humorja, nakaže obet, ki ga avtorica tudi izpolni: bradati mrliški oglednik Janusz se pripelje k reki, na bregu katere se je obesil neki moški. Vidimo ga viseti visoko na drevesu, nato v bližnjem posnetku, ko ga snemajo z veje, čeprav je kamera ves čas diskretno usmerjena na žive in na mrtvega. Toda medtem ko prvi razpravljajo o dogodku, obešenec za njihovimi hrbti vstane in se veselo opoteče proč.«
– Bénédicte Prot, Cineuropa
»/…/ Telo, poljska obešenjaška obdukcija sodobnih odnosov do telesa. /…/ Posmrtno življenje, ki ga kliče Telo, še najbolj spominja na cyberspace, v katerem si ljudje oddahnejo, saj lahko tam živijo brez telesa, anatomije in anoreksične tesnobe, kot del globalne cyber zavesti, kot dadaistični menihi, hedonistični pogani, anarhistični profeti, eterični nekromantiki in fraktalni boemi, vzvišeni kritiki družbe, zunanjega sveta, “omejene” realnosti in telesa.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina