zgodba
Piše se leto 2074. Edit je povsem navadno dekle, ki živi in študira v Beogradu. Prostovoljno dela v raziskovalnem centru, kjer skrbi za Abela, avtističnega matematičnega genija. Ta po odkritju formule, ki združuje vse energije na Zemlji, preneha komunicirati s svetom okoli sebe. Da bi zaradi težav v šoli povečala svoje intelektualne sposobnosti, si Edit vgradi čip sumljivega izvora. Ko po spletu okoliščin zagleda shemo skrivnostne formule, se njen čip začne zavedati samega sebe in najprej duševno, potem pa še fizično razvijati v Editino vzporedno osebnost: Edija.
Po nekaj letih dela za francosko stripovsko založbo in več kot tristotih ustvarjenih risbah se je Aleksa Gajić odločil animirati svoje like. Nastal je prvi srbski futuristični film – domišljijska animacija za odrasle.
iz prve roke
»Sam naredim postavitev prizora (risbe, ozadje likov v nekaj grobih potezah, določitev časa). Nato zadeve prevzamejo drugi in animirajo, barvajo, slikajo ozadje, napravijo tridimenzionalne elemente, t. i. lipsing, premikanje ust v vektorskem programu, ter spojijo vse skupaj, kar je na koncu montirano v film.«
– Aleksa Gajić, režiser in scenarist
portret avtorja
Aleksa Gajić (rojen leta 1974 v Beogradu), priznani srbski stripar, je ilustrator časopisa Politikin zabavnik, s francosko scenaristko Valerie Mangin pa je izdal serijo stripov v šestih delih Le Fléau des Dieux, ki je v Franciji doživela več ponatisov, prevedena pa je tudi v angleški in srbski jezik. Njegov celovečerni animirani prvenec Technotise: Edit in jaz je nastal na osnovi grafičnega romana Technotise, ki sta ga zasnovala s scenaristom Darkom Grkinićem.
kritike
»Če hočete videti, kako bo izgledal Beograd leta 2074, potem si poglejte tole kompleksno srbsko cyberpunk animacijo: roboti pometajo ceste in sprehajajo pse, avtomobili in tramvaji letijo po zraku, med androidno plastiko in pravim mesom ni več razlike, medvedki so animatronični, vse je avtomatizirano in digitalizirano. Iztrebljevalec in Peti element sta imela prav, a le do določene mere: sci-fi Beograd ne seže do neba niti ni zalit z večnim mrakom. Ravno obratno: veduta samega Beograda, ujetega v skulirano »večno« svetlobo (luč na koncu tunela?), se ni spremenila. Tudi čevabdžinice in poslastičarnice so ostale. Beograd je še vedno srbsko mesto, mesto Srbov, ne pa multikulturni Babilon, kar pomeni, da ni ravno tipičen sci-fi metropolis. Beograd ujame prihodnost, toda šele ko se razsvetljensko znebi svojega atavizma (turbo, splavi in druga etno folklora so le fusnote, tako kot demonstracije 5. oktobra 2000, Rdeče baretke in Slobodan Milošević), obenem pa je potujen, toda le s tujo tehnologijo, tujimi filmi, tujimi stripi, tujimi pop žanri, predvsem z mango in animejem, potemtakem z japonsko popkulturo. /…/ In tega svetovljanskega nacionalizma ne odpravi niti distopija niti virtualnost. Lahko potegneš prihodnost iz Srbije, a ne moreš potegniti Srbije iz prihodnosti. Zato ne preseneča, da je Edit, glavna junakinja filma, študentka psihologije, ki ne more in ne more narediti izpita – s spominom ima očitno prehude probleme. Toda ko ji tehno-korporacija vgradi mikročip, se ji začne spomin vračati, pa četudi v obliki hologramsko personificiranega nezavednega, alias »podzavesti«, okej, umetne inteligence, ki je »Jaz« moškega spola – njuni disputi, rdeča nit tega filma, so po malem psihoanaliza, po malem cybersex, po malem parodija seksizma, patriarhalnosti in Boga, po malem incest in po malem halucinantni monolog nove življenjske oblike, razsvetljenega digitalnega mesa, nove hibridne identitete, končne rešitve srbske prihodnosti in srbskega vprašanja. Pravi smisel tega filma dojamete, če ga pogledate takoj za Srbskim filmom. /…/ ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Technotise: Edit in jaz bi lahko označili za cyberpunk animacijo, v kateri se prepletajo elementi zahodne popkulture, zahodne stripovske tradicije, japonskih mang in pa srbske družbene stvarnosti. A v nasprotju s Srbskim filmom, ki je v razmerju do slednje podajal zelo oster in nedvoumen komentar, se zdi Technotise kljub posameznim prizorom, v katerih se veliko bolj neposredno obrača k njej (na primer duhovita evokacija Miloševića kot mita preteklosti), v tem pogledu občutno manj radikalno, lahko bi rekli celo apolitično delo. Primarno se namreč vrti okrog teme, ki je značilna za znanstvenofantastična dela: ali je tisto novo, ki se rojeva na račun starega, vredno žrtve. A morda se Gajićev komentar skriva drugje: v tem, da nam v svojem delu predstavi mlado generacijo, ki v prihodnosti živi zato, ker je ostala brez sedanjosti.«
– Denis Valič, Pogledi
»Ko avtor z Editinim otroškim medvedkom odkrito namigne na Katsuhira Otoma, pomislimo, da je film Technotise: Edit in jaz čisto mogoče nekakšna srbska Akiro, fascinanten uvod in (upajmo) napoved razcveta animacijske scene na povsem nepričakovanem mestu.«
– Kurt Halfyard, Twitch