Desetletni Martin pozna skrivni jezik dreves in se v gozdu počuti kot doma. S starši in Dedom živi v hiši sredi gozda, daleč od najbližjega naselja. Ima mnogo nevidnih prijateljev med gozdnimi škrati. Kljub temu pa je nekaj, kar Martin pogreša: človeški prijatelj iz mesa in krvi. Zato za rojstni dan posadi kostanjevo drevo, ki naj bi prineslo prijatelje. In res se k Martinovi družini preko poletja priseli dvanajstletna deklica Tea z mamo.
Tea je starejša in močnejša od Martina, predvsem pa je mestni otrok. Z mamo Veljko sta pred leti pribežali pred vojno v Slovenijo in nikoli se nista vrnili, ne odšli naprej, saj še kar čakata na novice od Teinega očetra, ki se že lata ni javil. Medtem ko zaman čakata njegovo pismo, se selita od doma do doma, od družine do družine.
Tea je vse prej kot čarobni prijatelj: cinična je in sovražna, ima vse lastnosti hudobne in nevarn čarovnice. Martin sklene, da se je mora znebiti. Za pomoč prosi vaške otroke, ki ga imajo sicer za čudaka. Skupaj z otroci med veselico zvabi Teo v močvirje. V zadnjem trenutku se Martin zave krutosti svojega početja in priskoči Tei na pomoč. To pa še še poslabša odnose z drugimi otroci, ki imajo deklico za nebodigatreba čefurko.
V pravljični lepoti starodavih gozdov se začne odvijati zgodba o prijateljstvu. Martin, ki je do sedaj živel v mirnem domu svoje čudaške, a ljubeče družine, in v varstvu čarobnega gozda, se nenadoma sooči s kruto resničnostjo ubežnikov, vojne in globokih brazgotin, ki jih ta pušča na ljudeh, brazgotin, ki ne izginejo same od sebe in jih ni moč zdraviti zgolj s tem, da se žrtvam ponudi novo življeje. Martin se znajde sam pred to novo resničnostjo in s tujcem, ki jo vnaša v njegov svet – s Teo. Ali se lahko otrok, ki mu je bila tako dolgo odvzeta pravica do otroških fantazij, spet nauči sanjati?
Kot da to ne bi bilo dovolj težka naloga za Martina se na obzorju kaže še ena katastrofa. Vse več govoric in znakov naznanja prihod avtoceste, ki naj bi jo zgradili skozi gozd. Ali je mogoče, da bodo starodavna drevesa in čarobne drevesne škrate neusmiljeno pomorili zaradi izgradnje ceste?
Resnični svet je grozljivo resničen. A tudi čarobnost je resnična, preveč, da bi se je lahko odrekli. Je mogoče najti ravnovesje med resničnim in čarobnim svetom, svetom odraslih in otrok?