zgodba
Lydia Tár velja za eno največjih sodobnih dirigentk in skladateljic. Kot prva ženska na položaju glasbenega direktorja pomembnega nemškega orkestra se ravno pripravlja na težko pričakovano izvedbo Mahlerjeve Pete simfonije, hkrati pa pričakuje izid svoje knjige Tár on Tár. A medtem ko se veliki dnevi približujejo, začnejo na dan curljati kočljivi dogodki iz njene preteklosti …
iz prve roke
»Komu pripada moč? Kdo jo utrjuje? Kdo ima od nje koristi? O vsem tem se od začetka zgodovine sploh nismo spraševali. Vedno je šlo za moške; v zadnjih dva tisoč letih pretežno bele moške. /…/ Zato se mi je zdelo pomembno, da naš glavni lik ne bo moški. Upal sem, da bomo nekatera vprašanja tako lahko raziskali na bolj niansiran način. /…/ Scenarij je bil napisan za točno določeno umetnico: Cate Blanchett. Če bi me zavrnila, film nikoli ne bi ugledal luči sveta. To gledalcev /…/ ne bo presenetilo. Navsezadnje gre za vrhunsko mojstrico. Kljub temu je bilo med snemanjem osupljivo opazovati njen nadčloveški talent in pristnost. Na vse je imela pozitiven učinek. Sodelovati z umetnico takšnega kalibra je res izjemen privilegij. TÁR je v vseh pogledih Catin film.«
– Todd Field
»TÁR ne govori le o dirigiranju. /…/ Resnični izziv zame kot igralko je bil vstopiti v glavo nekoga, ki je tako odtujen od samega sebe. Lydia se je pozabila spraševati ‘zakaj’ in je v želji ustvariti zapuščino pretrgala vez z glasbo. Gre za osebo z močnim notranjim kritikom, ki nezavedno verjame, da te – če si popoln – nihče ne more raniti. A popolnost v umetnosti je seveda nekaj nemogočega. Umetnost je polna pomanjkljivosti in sivih območij, in ravno v tem je njeno bistvo.«
– Cate Blanchett
portret avtorja
Todd Field je debitiral leta 2001 s celovečercem V pasti (In the Bedroom), napeto družinsko dramo, v kateri so glavne vloge odigrali Sissy Spacek, Tom Wilkinson in Marisa Tomei. Delo je doživelo velik uspeh tako pri kritikih kot pri občinstvu, se uvrstilo na številne lestvice najboljših filmov leta ter si prislužilo pet nominacij za oskarja, med drugim za najboljši celovečerec. Sledili so Mali otroci (Little Children, 2006), predmestna melodrama s Kate Winslet, Patrickom Wilsonom in Jennifer Connelly, ki je režiserju prinesla tri nominacije za oskarja, tudi za najboljši prirejeni scenarij, ter tri nominacije za zlati globus, vključno s tistim za najboljšo dramo. Kot igralec je Todd Field med drugim nastopil v Široko zaprtih očeh (Eyes Wide Shut, 1999) Stanleyja Kubricka. TÁR, režiserjev prvi film po šestnajstih letih, je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah, kjer je Cate Blanchett prinesel nagrado za najboljšo igralko.
kritike
»Že dolgo gledamo filme, ki nam bolj ali manj jasno sporočajo, kam peljejo. Vodijo nas za roko in tolažijo /…/, da bo na koncu vse v redu. A to je zahrbtno, saj vzbuja lažen občutek varnosti in sčasoma se na vse skupaj navadimo. Tisti, ki smo film doživljali v preteklosti /…/, smo zato obupali nad prihodnostjo te oblike umetnosti, zlasti ob misli na mlajšo generacijo. Toda tako je bilo v mračnih dneh. Oblaki so se dvignili, ko sem si ogledal Toddov film TÁR.«
– Martin Scorsese
»TÁR po nobeni logiki ne bi smel biti niti približno gledljiv, pa vendar je tu – eden najbolj osupljivo briljantnih filmov leta, s Cate Blanchett v hipnotični osrednji vlogi, morda prvem zares nezamenljivem zvezdniškem nastopu v sezoni. Način, kako film obravnava perečo identitetno politiko ter temo ločevanja med umetnostjo in umetnikom – zlasti ker vprašanja ostro zavrača homoseksualna ženska na vrhuncu kariere –, je le en vidik pogumnosti Fieldovega brezkompromisno inteligentnega scenarija in resnično brezkompromisne predstave Cate Blanchett. /…/ Field prežame film z vzdušjem grozljivke in trilerja, k čemur pripomorejo ne le izjemna igralska zasedba, temveč tudi pretanjena fotografija Floriana Hoffmeistra in nevsiljivo nelagodna glasba Hildur Guðnadóttir. Toda največ subtilno tesnobnega razpoloženja prispeva Cate Blanchett, ki se pojavi v prav vsakem prizoru in uporabi vse vidike svoje telesnosti – kostume, geste, pričesko –, da bi poosebila crescende in diminuende te trpke svarilne zgodbe o genialnosti in krutosti ter orjaškem, pošastnem egu.«
– Jessica Kiang, Najboljši filmi leta 2022, Sight & Sound
»O nobenem filmu letos nisem toliko govoril, se prepiral, strinjal in ne strinjal – že to bi zadostovalo za priporočilo, tudi če TÁR ne bi bil tako eleganten, poln idej, smešen in neizprosen. /…/ Cate Blanchett se že vse od Carol na platnu ni spopadala s tolikšnim notranjim nemirom; vse od svojega z oskarjem nagrajenega nastopa v Otožni Jasmine (Blue Jasmine) ni imela vloge, ki bi dosegla tiste najbolj hladno obvladane, hkrati pa najbolj vročekrvno nebrzdane skrajnosti njenega igralskega razpona. V filmu, izrecno osredotočenem na moč, ki jo prinaša nedotakljiva briljantnost, igralkina lastna briljantnost vnese toplino v neznosno moralno minsko polje, ki ga uteleša Lydia Tár; zahvaljujoč nepredvidljivim tikom in natančno detajliranim obraznim zemljevidom, s katerimi igralka opremi lik, postane skoraj tri ure trajajoči film nenehno prevzemajoč /…/. Režiser se med večplastnimi in dvoumnimi liki odlično znajde: njegova prejšnja filma V pasti in Mali otroci sta bila polna notranjih konfliktov in protislovij. Toda po šestnajstletnem premoru se Field vrača kot še močnejši, še bolj brezkompromisen in še bolj nevaren filmski ustvarjalec; režiser, ki celo ob tako mogočni glavni igralki odločno uveljavlja svojo rigorozno obrtniško spretnost in strukturno drznost. Kot namiguje že prezgodnja zaključna špica, hoče film gledalcem pokazati ljudi, kraje in čustvene prostore, ki bi se jim običajno raje izognili, in si je za to tudi odločen vzeti dragoceni čas. Lydia Tár bi bila ponosna – ali pa bi se morda požrla od zavisti.«
– Guy Lodge, Film of the Week
»Film je razdelil občinstvo kot noben drug v zadnjem času; sama ga razumem kot veličastno in provokativno pravljico o ženski ambicioznosti na stopnji, kakršni smo redko priča – življenje je namreč malokdaj ponujalo toliko priložnosti za ženski uspeh in samožrtvovanje.«
– Molly Haskell, Najboljši filmi leta 2022, Film Comment
»TÁR je mnogo več kot le Veliki ameriški film o ‘cancel culture’ /…/, toda zgoščeni in mračni portret dirigentkinega padca v nemilost zahteva, da ga že od prvega posnetka gledamo ravno skozi ta edinstveni objektiv. Vznemirljivi, zavajajoče hladni tretji film Todda Fielda z obema rokama zagrabi naelektreno ograjo diskurza o digitalni dobi ter nas izzove, da jo držimo vseh 158 minut, upajoč, da se nam bo na koncu začelo zdeti, kot da stresamo sami sebe. /…/ Eden najbolj drznih in razburljivih novih ameriških filmov, kar sem jih videl v zadnjih letih.«
– David Ehrlich, Najboljši filmi leta 2022, IndieWire
»Todd Field, čigar hladni, psihološko nabiti slog spominja na Romana Polanskega in Stanleyja Kubricka /…/, zgodbo zabeleži z neizprosno distanco in fanatičnim nadzorom. Film lahkotno prehaja od suhe zakulisne komedije do nečesa, kar spominja na gotsko grozljivko. Pri tem ni povsem jasno, ali je Lydia pošast, žrtev ali oboje hkrati. /…/ Režiser nas vabi, da dobro razmislimo o protagonistki, o pomenu njenega dela in posledicah njenih dejanj; o tem, ali naj jo občudujemo ali zaničujemo; pa tudi o tem, ali je treba umetnike soditi po njihovem delu ali načinu življenja. Lydia – tako kot mnogi med nami – v različnih kontekstih zagovarja obe stališči. In če bi v filmu iskali dosleden argument, bi zgrešili bistvo in naredili kategorialno napako; napačno bi si razlagali izjemni podvig, ki sta ga izpeljala Todd Field in Cate Blanchett. Lydia Tár nas ne zanima zato, ker je umetnica, pač pa zato, ker je umetnost sama.«
– A.O. Scott, The New York Times
»TÁR od množice dobrih in slabih filmov o umetnikih ločuje razumevanje, da tistega, čemur po domače rečemo genialnost – tiste neulovljive destilacije zvezdniške karizme, tehnične veščine, intelektualne sposobnosti in golega instinkta – ni mogoče nikoli zares spoznati, kaj šele posneti. V resnici si je to mogoče le predstavljati. Field /…/ si je Lydiin notranji in zunanji svet zamislil z jasnostjo in rigoroznostjo, zaradi katerih 158 minut mine, kot bi mignil. Če je ‘čas bistveni del interpretacije’, kot na začetku izjavi Lydia, potem je vredno izpostaviti režiserjevo lastno obvladovanje filmskega časa. /…/ Kljub izrazito andante tempu je film morda tako razburljiv zato, ker Todd Field pri pripovedovanju ne dela umetnih razlik med velikim in majhnim, pomembnim in vsakdanjim; vse, kar vidimo in slišimo, je pomembno. In ker vsak trenutek služi vsaj dvema namenoma – TÁR je vrhunska značajska študija in hkrati izjemno prepričljiv primer izgradnje sveta –, se prav lahko zgodi, da vas bo osupnila Fieldova varčnost.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Naj povem kar takoj: pred nami je delo velikega mojstra. To ni popolno presenečenje /…/, a režiserjev prvi film po šestnajstih letih dvigne Todda Fielda na čisto novo raven. TÁR povsem navduši – z dramaturgijo, obrtniško spretnostjo, inovativnostjo in s svojo vizijo. Gre za neusmiljeno, toda intimno zgodbo o umetnosti, poželenju, obsedenosti in moči. Dogajanje je postavljeno v sodobni svet klasične glasbe, in čeprav se morda sliši nekoliko pretenciozno (kar tudi je, a v dobrem smislu), nas film skozi omenjeni svet vodi na način, ki je tako rigorozno natančen, pristen in podroben, da ustvari imerzivnost trilerja. Liki so resnični kot življenje samo. /…/ Field nas zaplete v napeto pripoved o tihi dvoličnosti, korporativnih spletkah in – navsezadnje – erotični obsedenosti. To pa počne na tako organski način, da se gledalec na trenutke sploh ne zaveda, da gleda ‘zgodbo’. Toda ali ni ravno to bistvo vsake velike zgodbe? Ne udari nas po glavi s telegrafiranimi razkritji. Počasi se prikrade, tako kot življenje. Režiser je s pomočjo snemalca Floriana Hoffmeisterja film posnel tako, da je videti kot dokumentarec Stanleyja Kubricka /…/.«
– Owen Gleiberman, Variety
»V novem svetu je skušala biti velika in genialna na star način – z dominiranjem, korupcijo, transakcijo. To, da si umetnik, ni več izgovor. Zdi se celo, da film, ki ni na njeni strani in ki obenem uživa v pretencioznosti politike užaljenosti, dvoumnosti gibanja #MeToo, arbitrarnosti »kulture črtanja«, kurirani agresivnosti talenta in sublimni toksičnosti klasične glasbe (Tár je ob dirigiranju Pomladnega obredja ugotovila, da je vsakdo sposoben umora), vendarle šepeta: ali se lahko ženska v eminentno moškem, kompetitivnem, narcističnem, atonalnem svetu – v svetu velikih, prestižnih, zvezdniških simfoničnih orkestrov – sploh prebije brez »transakcij«? Ne pozabite, Lydia Tár je prva in edina ženska, ki dirigira tako elitnemu simfoničnemu orkestru. »Ne morejo vsi dirigirati, ljubica,« dahne svoji hčerki. »To ni demokracija.« Mar ni že vnaprej črtana? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tár je izjemno režiran film, film neusmiljenega ritma, kjer nenehno hitimo za protagonistko, izjemno Blanchett, v menjavi prizorišč, dogajanj, v bliskovitosti, v kateri živi in ki povsem obmiruje le, ko je v igri glasba. Takrat je tišina, je zbranost, mir … in potem zvok.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik