zgodba
Šarmantni broadwayski režiser Arnold Albertson si med pripravami na svojo najnovejšo gledališko igro privošči noč s simpatično brooklynsko prostitutko Isabello »Izzy« Patterson. Preden se poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi romantik, impulzivno podari velikansko vsoto denarja, s katerim bi lahko pustila poklic in uresničila svoje sanje. Stvari pa se zapletejo, ko se »Izzy« naslednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo v njegovi predstavi. Sledi nora komedija zmešnjav, ki spremeni življenja vseh vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo Delto, glavnim igralcem Sethom, pisateljem Joshuo in celo Isabellino nevrotično psihiatrinjo Jane.
Najnovejši film Petra Bogdanovicha je prikupno prismojena romantična komedija, kakršne že dolgo nismo imeli priložnosti videti. Veteranskega režiserja so navdihnile screwball mojstrovine iz hollywoodskih zlatih časov ter kralj »spalnične farse« Georges Feydeau, čigar moto je bil: »Vsak, ki ne bi smel vstopiti v sobo, naj vstopi v sobo.«
zanimivosti
V filmu mrgoli cameo vlog. Med drugim lahko zasledimo igralce, ki so igrali pomembne vloge v režiserjevih prejšnjih filmih, npr. Tatum O’Neal (Papirnati mesec), Colleen Camp (Dan, ko so se vsi smejali) in Joanno Lumley (Špica), pa tudi režiserjeva prijatelja Michaela Shannona in Quentina Tarantina.
iz prve roke
»Začelo se je z idejo o moškem, ki da dekletu denar, da bi ji pomagal iz prostitucije. Sam sem to nekajkrat naredil v Singapurju, ko smo snemali Velikega Jacka. V filmu Ben Gazarra igra majhnega prevaranta in zvodnika iz sedemdesetih let, ki sanja, da bi postal lastnik bordela. Med pripravami in iskanjem igralk smo se srečali s številnimi prostitutkami. Dve izmed njih, ki tega dela v resnici nista hoteli opravljati, sta se mi zasmilili, zato sem jima dal nekaj denarja, da bi spremenili življenje. To je bila torej spodbuda za film. Poleg tega mi je bila všeč besedna igra ‘squirrels to the nuts’ iz Lubitschevega zadnjega filma Cluny Brown. Lubitsch je sploh eden mojih najljubših režiserjev. /…/ ‘Squirrels to the Nuts’ je bil sprva tudi naslov filma, a smo ga kasneje spremenili. /…/ Iz screwball komedije z romantičnim pridihom je namreč nastala romantična komedija s screwball pridihom, tej novi verziji pa se naslov ‘Squirrels to the Nuts’ ni več tako podal. ‘She’s funny that way’ iz pesmi iz tridesetih let se je zdel bolj primeren. Pesmi iz tridesetih imam sploh zelo rad. /…/ Veliki dnevi Hollywooda – z režiserji, kot so Lubitsch, Preston Sturges, Howard Hawks in John Ford – so mimo. Zdaj gre le še za to, kako prvi konec tedna zaslužiti 300 milijonov dolarjev. To je žalostno. Mislim, da je Amerika v obdobju dekadence. /…/ Opazil sem, da so gledalci zelo željni smeha. Smo v časih, ko bi se ljudje radi predvsem smejali, se sprostili in ne razmišljali preveč. To jim lahko moj film ponudi. Nekako veš, kam zgodba pelje, a ne povsem. Zabaven je način, kako prideš do tja.«
– Peter Bogdanovich
portret avtorja
Peter Bogdanovich (rojen leta 1939) sodi med vodilne osebnosti renesanse, ki jo je hollywoodski film doživljal v sedemdesetih letih. Kariero je začel kot igralec in gledališki režiser ter kot filmski kritik, pisec in kurator. Igre se je učil pri Stelli Adler, filmske obrti pa kot asistent Rogerja Cormana. S filmi Zadnja kino predstava (The Last Picture Show, 1971), Kaj te očka pušča samo? (What’s Up, Doc?, 1972) in Papirnati mesec (Paper Moon, 1973) je ponudil reinvencije žanrov iz zlatega obdobja Hollywooda. Med njegove pomembnejše filme sodita še komediji Dan, ko so se vsi smejali (They All Laughed, 1981, z Audrey Hepburn) in Noises Off (1992). Takšna pač je je režiserjev prvi film po kostumski drami Špica (The Cat’s Meow, 2001), ki jo je s Kirsten Dunst posnel pred štirinajstimi leti.
Bogdanovich je izdal tudi vrsto knjig, med njimi The Cinema of Howard Hawks, John Ford, This is Orson Welles, Who the Devil Made It in Who the Hell’s in It.
kritike
»75-letni režiser /…/ je z beneškim hitom Takšna pač je znova zadel v polno. /…/ Drveči scenarij Bogdanovicha in Louise Stratten gre čez rob v vseh pogledih, posvetilo zlatemu obdobju obešenjaške komedije (Lubitsch, Capra, Sturges …) mestoma spominja celo na karikaturo nikdar zadosti čislanega žanra, tako je prepojen s pretiravanji v razmerjih med sodelujočimi: režiserjem Arnoldom, ki prostitutkam serijsko daruje gore denarja, da bi pustile ‘obrt’ in v življenju izpolnile svoje ambicije; njegovo ženo, ki v predstavi nastopa v glavni vlogi; glavnim igralcem, ki tiča enako težko zadrži v hlačah, ter zadnjo med Arnoldovimi dekleti na poziv, ki v predstavi nepričakovano dobi stransko vlogo: igrala bo dekle na poziv! To je samo del širokega igralskega ansambla, ki vključuje še kvazipsihiatrinjo, zasebnega detektiva, pohotnega sodnika, dramatika, prostitutkine starše in kopico Arnoldovih srečnic, ki jim je pred časom daroval ‘zagonske stroške’ za novo kariero in ki mu zdaj – ob nepravem času – križajo pot in ga spravljajo v zadrego. /…/ rečem [lahko] le to, da se v kinu že zelo dolgo nisem tako zabaval.«
– Simon Popek, Ekran
»Bogdanovichev film zavrti filmsko zgodovino na točko, ko so bili moški tisti, ki jih je bilo pogosto treba rešiti (pred ženskami in pred samimi seboj), s tem pa obrne na glavo tisto obrabljeno in neiskreno premiso Čednega dekleta. Pred seboj imamo neznansko smešno screwball fantazijo, ki odkrito krade od Lubitscha, Hawksa, Capre in Sturgesa ter hoče, da jo zasačimo s prsti v marmeladi. /…/ Bogdanovich tu sanja – gre za iste vrste s filmi prepojene sanje, ki so zaznamovale njegov Kaj te očka pušča samo? (1972) – a če so blazine tako puhaste in družba tako dobra, kdo se lahko upre, da ne bi sanjal z njim?«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Huronska zabava, triumf, retro screwball komedija, ki se zlahka kosa s klasikami tega žanra.«
– David Sexton, Evening Standard
»Bogdanovichevo ljubezensko pismo tisti vrsti razposajene komedije spolov, ki je bila nekdaj glavni hollywoodski proizvod, je resnična poslastica, ki jo odlikujeta vrsta inteligentnih nastopov in lahkotno igriv občutek za mainstream zabavo. /…/ Zgodba, v kateri se prepletajo romantične nezgode, srečne prostitutke, obsedeni starci in privilegirani tipi iz zabavne industrije, res deluje kot primerek vsem znane klasične hollywoodske komedije, kar pa seveda sploh ni nič slabega. Bogdanovich je poleg tega dovolj pameten, da vzdržuje hiter tempo, zaradi česar ni časa, da bi se osredotočili na bolj absurdne vidike filma. Namesto tega je poudarek na lahkotnih šalah, duhovitih izjavah, dobri igri in sproščenem smislu za zabavo.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Že mogoče, da je film s svojimi klišeji o prostitutki z zlatim srcem in neozdravljivem romantiku obtičal v času, a vsa stvar tako prekipeva od joie de vivre, da anahronizmi le prispevajo k njegovemu neubranljivemu čaru.«
– John Bleasdale, CineVue
»/…/ Takšna pač je Petra Bogdanovicha ni samo komedija zmešnjav. Lahko bi dodali, da je prav imenitna, zabavna in duhovita komedija zmešnjav, toda takšna je tudi zato, ker je obenem pastiš lubitschevske in še bolj screwball ali »prismojene « komedije iz hollywoodske zlate dobe.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Ne pustite se zmesti napovedniku, ki vas poskuša prepričati, da je film Takšna pač je vse tisto, kar v resnici ni – le še ena v vrsti infantilnih, bebavih, zgodnjepubertetniški publiki namenjenih komedij, spletenih okrog mastnih štosov na temo dislociranih telesnih sokov in sramnih dlak med zobmi. Zadnja Bogdanovicheva stvaritev je namreč popoln antipod natanko temu tipu komedije: po eni strani je docela prismojena in pretirana, po drugi pa imenitno inteligentna in sofisticirana. Komedija s patino. Prisrčno nesodobna, obenem pa natanko takšna, kot jih danes krvavo potrebujemo, a vse preredko vidimo.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Komedija zmešnjav o dekletu na ki si želi postati igralka in dobi vlogo v predstavi svoje stranke, se ne ustavi niti za trenutek, ampak ves čas tekoče premetava junake iz ene komične scene v drugo. Dodaten plus za odlično Jennifer Aniston.«
– Igor Harb, Vikend