zgodba
Taksi vozi po živahnih teheranskih ulicah. Za volanom je režiser filma osebno, v njegov avto pa vstopa mesto v vsej svoji raznolikosti: moški in ženska se pričkata, ali je obešenje primerna kazen za tatiče avtomobilskih gum, prodajalec piratskih devedejev v družbi slavnega taksista zavoha enkratno poslovno priložnost, poškodovani pešec v smrtnem strahu zdrdra svojo oporoko v kamero prenosnega telefona, dve nervozni ženički z ribo v skledi bežita pred grožnjo prekletstva, Panahijeva nečakinja pa na lastni koži ugotovi, da je resničnost sila muhasta reč, ki včasih ne uboga niti režiserja.
Kljub prepovedi iranskih oblasti Jafar Panahi ponovno poprime za kamero, tokrat pritrjeno na armaturno ploščo taksija, in skozi duhovito, provokativno, psevdodokumentarno vožnjo po ulicah Teherana sestavi mozaik sodobne iranske družbe. Berlinski zlati medved.
iz prve roke
»Sem filmski ustvarjalec. Ničesar drugega ne znam kot snemati filme. Kinematografija je moj izraz in smisel mojega življenja. Nič mi ne more preprečiti ustvarjanja filmov. Ko sem potisnjen v kot, se povežem s svojo najglobljo notranjostjo. V tem najintimnejšem svetu, kljub vsem omejitvam, nuja po ustvarjanju postane celo bolj goreča. V ospredje postavim idejo Filma kot Umetnosti. Zato moram še naprej snemati filme pod vsakršnimi pogoji, da umetnosti izkažem spoštovanje in se počutim živega.«
– Jafar Panahi
portret avtorja
Jafar Panahi (rojen leta 1960 v kraju Mianeh) je iranski režiser in scenarist ter ena osrednjih figur iranskega novega vala. Na univerzi v Teheranu je študiral filmsko in televizijsko režijo. Po zaključenem študiju je asistiral Abbasu Kiarostamiju pri filmu Pod oljkami (Zire darakhatan zeyton, 1994). Čeprav gre za enega najbolj cenjenih iranskih režiserjev in dobitnika številnih lovorik z najpomembnejših filmskih festivalov, je prikazovanje avtorjevih filmov v Iranu prepovedano. Izjema je celovečerni film Beli balon (Badkonake sefid, 1995), posnet po scenariju Abbasa Kiarostamija, ki je Panahiju prinesel zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu. Z Zrcalom (Ayneh) je leta 1997 med drugim zmagal na festivalu v Locarnu, s Krogom (Dayereh) leta 2000 v Benetkah, za film Talaye sorkh je leta 2003 prejel nagrado žirije v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, za film Ofsajd (Offside), komično satiro o dekletih, ki se poskušajo kljub strogi prepovedi pretihotapiti na nogometno tekmo, je leta 2006 v Berlinu prejel veliko nagrado žirije, z nagrado Amnesty International pa je bil nagrajen tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu. Marca 2010 so režiserja aretirali in zaradi ‘propagande proti islamski republiki’ pozneje obsodili na šest let zapora ter dvajsetletno prepoved snemanja filmov in izhoda iz države. Kljub temu Panahi vedno znova najde pot tako do filma kot tudi do njegove predstavitve v svetu. Njegov dokumentarec z naslovom To ni film (In film nist, 2011), v katerem Panahi v času hišnega pripora zvito obide prepovedi sodišča, je bil iz Irana na filmski festival v Cannesu pretihotapljen na USB ključu, skritem v pecivu. Tudi Panahijev naslednji skrivaj posneti film Zagrnjena zavesa (Pardé, 2013) je kljub prepovedi obšel festivale in na Berlinalu prejel srebrnega medveda za najboljši scenarij. Prav tam je bil leta 2015 z zlatim medvedom nagrajen film Taksi.
kritike
»Taksi govori o nečem, kar daleč presega Panahijeve osebne okoliščine – bolj kot to ga zaposluje dilema, kako še naprej pripovedovati tehtne zgodbe v deželi, ki tako zelo omejuje umetnikovo ali umetničino zmožnost izražanja. Končni izdelek je film tihega, a globokega ogorčenja, ki se navzven smeje, navznoter pa rjove od besa.«
– Scott Foundas, Variety
»Čeprav njegova kamera ostaja skrita /…/, nam Panahi kaže svet, v katerem ljudje nenehno snemajo. /…/ Medtem ko metafilmski postopki v zahodnem filmu pogosto delujejo kot nevrotičen tik, je snemanje vsakdana tu prikazano kot sila pomembno dejanje, saj beleži dragocene sledove skritih resnic v družbi, ki ustvarjanje podob zatira na državni ravni.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Zatiranje je spremenilo Panahijevo umetnost. Pod težo okoliščin se je iz klasicista prelevil v modernista in ob tem preoblikoval temeljne principe svoje izvirne estetike. V film postavi svoj obraz, svoje telo, svoj glas, svoje lastno življenje, da bi se s tem eksistencialnim dejanjem zoperstavil izbrisu s strani režima. /…/ Panahi je preudaren režiser, ki slika pretiravanja in absurdnosti režima in čudaško vedenje, ki izhaja iz bedastih, nerazumnih pravil in zakonov.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Vsi prizori, ki očitno evocirajo Kiarostamijevo bravuro Deset, izpadejo dokumentarno, spontano, toda nobenega dvoma ni, da je film detajlno spisan ter insceniran. V tem je od nekdaj ležala kreativna moč iranske kinematografije kot tudi v igrivi, nevsiljivi demonstraciji ogorčenja nad represijo tamkajšnjega režima.«
– Simon Popek, Ekran
»Morda se zdi obžalovanja vredno, da se je bil režiser tako kipečih, razsežnih del, kot sta Krog in Ofsajd, primoran omejiti na notranjost svojega avtomobila, a Taksi ima sijajne predhodnike v filmih, kot sta Deset Panahijevega mentorja Abbasa Kiarostamija in Noč na zemlji Jima Jarmuscha. In ker neustrašni Panahi sedi za volanom tako v vlogi taksista začetnika kot v vlogi režiserskega veterana, je povsem jasno, da bodo prostorske omejitve porodile mnoge priložnosti za inovacije na ravni filmske forme.«
– James Quandt, Artforum
»Film, ki je do gledalcev precej prijaznejši kot Panahijeva prejšnja podtalna celovečerca To ni film in Zagrnjena zavesa, sledi tradiciji pripovedi na kolesih, kakršne sta proslavila iranska režiserja Abbas Kiarostami in Rakhshan Bani-E’temad. Vozilo Panahiju pomaga ubežati lovkam države in režiser se pod krinko taksista prelevi v pobalinskega slehernika, ki s pomočjo raznolikega nabora potnikov duhovito okrca dvoličnost oblasti.«
– Richard Porton, Cineaste
»Ko v avto prisede Panahijeva mala, bistra nečakinja s svojo lastno kamero v roki, seže tisto, kar se je sprva zdelo kot blag poklon Kiarostamijevemu filmu Deset, skoraj na raven metaparodije. Toda spretno posejane drobtinice woodyallenovske štorastosti in šegavosti proti koncu filma ne puščajo dvoma, da gre za tipičen Panahijev film.«
– Nick James, Sight & Sound
»Kot najsijajnejši iranski filmi devetdesetih, opojne, a vedno dostopne mešanice neorealizma in dobrohotnih godardovskih metafilmskih raziskovanj, tudi Taksi zaslišuje samega sebe – kot film, kot dokument, spričo Panahijeve trenutne politične situacije pa tudi kot izraz umetniške svobode. Panahi je v popolnosti uresničil idejo, da omejitve blagodejno vplivajo na ustvarjanje.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Tisto, kar nastane, ni dokumentarec, ampak vaja iz temeljnih principov in metod Panahijeve režije pred in po njegovi aretaciji leta 2010. Pred nami se zvrstijo prizori, ki se dotikajo tako njegovih prejšnjih filmov kot tudi težav, s katerimi se je primoran spopasti vsak režiser, ki želi prikazati iransko ‘resničnost’.«
– Richard Combs, Film Comment
»/…/ film je poln slikovitih primerov vloge videa v posredovanju naših življenj in družbenih interakcij. Tu so na iPadu predvajani posnetek ropa, ki ga je zabeležila nadzorna kamera, HD posnetek poroke in za polno naročje piratskih devedejev. Vsi se tako ali drugače navezujejo na lastnosti podob, ki določajo naš pogled na to, kaj je uradno, avtentično in zakonito, v nasprotju s tistim, kar je prepovedano, nepristno ali nezakonito. Ta vprašanja zagotovo močno obremenjujejo režiserja, za katerega je snemanje filmov v njegovi lastni deželi postalo zločin, a zadevajo tudi nas in naš odnos do podob, ki jih imamo za samoumevne, ter do vloge teh podob pri določanju, kaj je za nas resnično, sprejemljivo in vredno. Že samo zaradi teh razlogov je Taksi eden ključnih filmov leta, če ne že kar desetletja. Dejstvo, da gre tudi za globoko vznemirljivo, zabavno in domiselno delo, pa ga povzdigne v družbo največjih filmov vseh časov.«
– Kevin B. Lee, Indiewire
»V filmu se skozi včasih prostaško odkrite izjave naključnih in manj naključnih potnikov in potnic izkristalizira oster komentar na realnost današnjega Irana: tihe in vljudne ženske, ki jih, četudi imajo prav, utišajo glasnejši in bolj bahavi moški; zahteve po krutih kaznih za kriminalna dejanja, storjena iz nuje; predvsem pa stroga, nepopustljiva cenzura umetniškega in intelektualnega izražanja, ki jo čutijo že najmlajši. /…/ Kot celota je Taksi duhovita, hkrati pa predvsem globoko premišljena refleksija o ločnici med resničnostjo in fikcijo.«
– Tina Poglajen, MMC RTV SLO
»Panahi nagovarja tiste, ki odraščajo v času, ko je dostop do digitalnih kamer tako enostaven, da je zanje še posebej pomembno pogledati preko ideoloških zidov, znotraj katerih so primorani bivati, in dojeti, da sta svoboda vesti in svoboda distribucije med seboj neločljivo povezani.«
– Trevor Johnston, Sight & Sound
»Na začetku se vam utegne zdeti, da gledate dokumentarec, a kmalu postane jasno, da so liki tu zato, da bi nam pokazali, kako poskušajo vsakdanji Iranci obiti strogo začrtane okvire zakonitega in primernega. /…/ Medtem se kot komični lajtmotiv filma neprestano vrača štos, da je Panahi porazen šofer, ki ne ve, kam vozi, in svoje potnike potrebuje zato, da mu pokažejo pot.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Taksi /…/ navije meta princip filma To ni film do konca in še čez, hkrati pa je prav toliko lahkoten in smešen, kot je bila Zagrnjena zavesa temačna in skrivnostna.«
– David Hudson, Fandor
»Daleč od tega, da bi težka preizkušnja Panahija zlomila. Zdaj snema najmočnejše filme svoje kariere in Taksi je morda najboljši med njimi.«
– Jake Cole, Slant Magazine
»Taksi ni le himna moči filma, temveč tudi demonstracija moči filma – pa četudi posneta v taksiju, s kamero, pripeto na armaturni plošči. To je vse. Za film potrebuješ izredno malo. Le avto in kamero. Kar ve vsak fen road moviejev. Avto + kamera = svoboda. To je vedel Arthur Penn, ko je snemal film Bonnie in Clyde. To je vedel Monte Hellman, ko je snemal Peklenski asfalt. To je vedel Martin Scorsese, ko je snemal Taksista. In to je vedel Abbas Kiarostami, ko je snemal film 10.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Panahijev Taksi je film kot politično dejanje, toda ne na kakšen transparenten ali manifesten način. Ta film je imanentno politično dejanje, najprej že zato, ker je posnet na ilegalen način, in potem zato, ker se dotika samih točk represivnosti v iranski družbi. Pri čemer to počne nekako “mimogrede”, med vožnjo po Teheranu, in obenem samonanašalno na filmsko-politično dejanje. Včasih so nekatere stvari videti smešne samo ali prav zato, ker so tako resnične.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Pisana druščina, vendar v resnici skrbno izbrana in podčrtati je treba, da Taksi niso naključno posnete zgodbe, ampak gre za skrbno kadriran film, ki se izrazito ukvarja z enim vprašanjem. Namreč, s pravico, pravičnostjo in na drugi strani z zločinom. /…/ Odlika Taksija je gotovo netedencioznost in zmožnost pokazati, da stroga pravičnostna stališča na papirju lahko vzdržijo, okoliščine posameznikov pa so nekaj drugega. Ali drugače! Idealizem in realizem sta na nasprotnih bregovih, je pa občasno med njima mogoče zgraditi most. /…/ Na trenutke je tako na videz lahkotni in zabavni Taksi filozofski, ker da človeku misliti, pa tudi preprosto ganljiv.«
– Miha Zor, RA ARS