zgodba
Usoda je kocka, ki jo držimo v pesti, življenje pa igra na robu med naključjem in veščino.
Socialistična Bolgarija, septembra 1976. V kavarnici, ki je zatočišče kockarjev, igra Bai Dan igro svojega življenja. Ko vrže zmagovito kombinacijo kock in ga okronajo za kralja »backgammona«, v porodnišnici njegov novorojeni vnuk Aleks prvič zajoka. Nekaj let kasneje Danova hči Jana, njen mož Vasko in sin Aleks prebegnejo v Nemčijo. Vrnemo se v sedanjost, v leto 2006. Tridesetletni Aleks, ki je odrasel kot naturaliziran Nemec, in njegova že rahlo postarana starša se peljejo proti Bolgariji. V zakotnem bolgarskem mestu se Dan mrzlično pripravlja na obisk. A namesto veselega snidenja zazvoni telefon in njegov svet se poruši. Vasko in Jana sta umrla v prometni nesreči, Aleks je v bolnišnici. Dan odpotuje v Nemčijo. V bolnišnici Aleks ne prepozna deda. V prometni nesreči je izgubil spomin in zdravniki menijo, da je zelo malo možnosti, da se mu bo povrnil. Dan z vnukom začne igrati backgammon. Ko ga vpeljuje v skrivnosti igre, mu razkriva tudi življenjske nauke: kako premagati obup in brezvoljnost, kako zagospodariti nad lastno usodo. Ded Dan zvleče Aleksa iz bolnišnice in skupaj odrineta v Bolgarijo. Potovanje v Bolgarijo je potovanje v preteklost, med katerim se Aleksu povrne spomin in z njim tudi volja do življenja.
Ganljiva pripoved o iskanju izgubljene identitete in pozabljenih korenin, ki iz intimne izkušnje nevsiljivo prehaja v širšo družbeno prispodobo.
zanimivosti
Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom, drugi celovečerec Stefana Komandareva, je za pot od ideje do končnega izdelka potreboval kar osem let. Scenarij, osnovan na avtobiografskem romanu bolgarskega pisatelja in izseljenca Ilije Trojanova, je prestal kar petnajst različnih verzij, na njem pa so tesno sodelovali štirje scenaristi. Zgodba je terjala, da film posnamejo v štirih različnih državah in v petih različnih jezikih. Temu primerno mednarodna je tudi igralska zasedba, kjer v vlogi dedka blesti srbska legenda Miki Manojlović.
iz prve roke
»Zgodba, ki se plete skozi film Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom, me je navdušila s svojo obravnavo nekaterih temeljnih in obenem preprostih vprašanj človečnosti: kdo sem, kaj so moje korenine, kako naj živim svoje življenje? Iskanje osebnih in konkretnih odgovorov na ta vprašanja predpostavlja naporno duhovno potovanje in preiskovanje lastnega značaja. Na takšno potovanje se lahko odpravimo sami, lahko pa uporabimo preverjeno vzhodnjaško metodo in kot vajenec služimo mojstru (kot učenec guruju), ki je odgovore že našel.
Številni moji prijatelji in sorodniki so polni upanja odpotovali na Zahod. Njihovi upi so bili pomešani z nostalgijo in zmedenostjo, tako kot se je tuj jezik premešal z njihovim materinim. Oditi ali ostati? Se vrniti domov ali se prilagoditi tuji deželi? Kateremu svetu pripadaš: tistemu, v katerega si se rodil, ali tistemu, v katerem boš umrl?
Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom je prvi film, ki se ukvarja s kockarsko igro backgammon, z njeno filozofijo in pogledom na svet. Privlačnost backgammona tiči v slengu, ki ga uporabljajo njegovi igralci, v značilnih šalah, v skrivnostnem vzdušju, ki prežema igralnice. Backgammon je najstarejša še vedno obstoječa igra. Poznajo jo v vseh delih sveta, še posebej značilna pa je za Balkan. Na svoj način je ta igra del zgodbe vsakega izmed filmskih likov: narekuje njihove usode prek razsežnosti časa in prostora. Vodič tega potovanja je Bai Dan, kralj backgammona. Je inteligenten in prijazen; njegov glas nas vodi prek upodobljenih dogodkov z modrostjo in humorjem sodobnega filozofa.
Na platno sem želel prinesti magično zgodbo, napolnjeno s humorjem, ki bo pripovedovala o premagovanju ovir in združevanju nasprotij. Zgodbo, v kateri je vse mogoče, saj je svet velik in se rešitev skriva za vsakim vogalom.«
Stefan Komandarev, režiser in scenarist
portret režiserja
Stefan Komandarev, rojen leta 1966, spočetka ni nameraval postati režiser. Njegova prva sfera zanimanja in izobraževanja je bila medicina in štiri leta je delal kot psihiater na pediatrični kliniki. Šele potem se je vpisal na študij filma in televizije na Novi bolgarski univerzi v Sofiji, kjer je leta 1998 kot režiser tudi diplomiral. Seriji kratkih filmov je leta 2000 sledil celovečerni prvenec Pasje zavetišče (Pansion za kučeta), ki je mednarodno premiero leta 2001 doživel na prestižnem filmskem festivalu v Berlinu. Sledila so leta in leta mukotrpnega ukvarjanja z drugim celovečernim filmom, ki je platna naposled dosegel leta 2008.