Čad, leto 2006. Vlada je vsem vojnim zločincem podelila amnestijo. Šestnajstletnemu Atimu dedek izroči revolver, da bi ubil človeka, ki je umoril njegovega očeta. Atim zapusti vas, da bi našel moža, ki ga nikoli ni srečal. Kmalu ga najde: nekdanji vojni zločinec Nassara je zdaj poročen in ustaljen kot lastnik majhne pekarne. Atim se mu pridruži pod pretvezo, da išče službo. Kmalu zatem se pri njem zaposli kot pekarski vajenec, še vedno trdno odločen, da ga bo ubil.
»Državljanska vojna v Čadu traja že vse od leta 1965. Zahtevala je nešteto žrtev. Osebno sem poznal številne izmed 40.000 ljudi, ki so bili umorjeni ali so izginili med režimom Hissèneja Habréja. (…) Grozljivo pri državljanskih vojnah je legitimiziranje vseh vrst strahot in zločinov, ki so naposled odpuščeni. Občutek storjene krivice nato podžiga žejo po maščevanju, ki je v svojem bistvu žeja po pravici. Suša se ne ukvarja z državljansko vojno, temveč z njenimi posledicami. Zanima me pokrajina po nevihti. Življenje, ki se trmasto kotali naprej, med ruševinami in pepelom. Kako lahko ljudje nadaljujejo s skupnim življenjem po toliko letih takšnega sovraštva in nasilja? Kako se odzvati na dejstvo, da pravici ni zadoščeno? Se vdati v usodo ali vzeti pravico v svoje roke? In če izberemo slednjo pot, kaj pravzaprav pomeni ubiti človeka?«