zgodba
Kaj se zgodi, ko se sodobna improvizirana glasba poveže z balkanskimi uličnimi glasbeniki? Kako to zveni? Tomaž Grom, slovenski kontrabasist, skladatelj, improvizator in raziskovalec zvočnega potenciala, je sédel v svoj kombi in po ulicah Maribora, Zagreba, Tuzle, Novega Sada, Prištine, Tirane in Skopja začel iskati sodelavce. To je dokumentarni film ceste, ki se nenehno giblje na robu nesporazumov in se izgublja po poteh, ki jih ni na sodobnih navigacijskih napravah.
iz prve roke
»To je film nenehnega iskanja, ki se napaja v nesporazumu kot najbolj kreativnem momentu komunikacije. Šum je tu del celotnega koncepta filma – šumi v dialogu, v kameri, v montaži, daleč od tega, kar koncipiramo kot nek ‘popeglan’ film 21. stoletja, ampak si preprosto v formi dovoli iti nekam, kjer mrgoli napak, tresenj, ki jih v letu 2017 običajno zbrišejo takoj, ko nastanejo. Mi pa ta šum puščamo kot neko osnovno vodilo, film v celem šumi.«
– Boris Petkovič
kritike
»Film Šum Balkana omenjenim zagatam skozi zvok, monologe in ulični kaos spretno dodaja nemi komentar, ki omenjenih splošnih tem ne vsiljuje, pač pa prej omogoča pogled mimo njih. Glasba ni univerzalni jezik tam, kjer v naivni podobi seže čez meje, pač pa prej tam, kjer vzpostavljenim identitetam spodleti – tako, kot večkrat spodletijo Gromova iskanja določenih lokacij ali poskusi komunikacije med lokalnimi govoricami. Tam namreč šele nastane prostor za iznajdljivost in kreativnost, ki se glede na končni rezultat kažeta le kot nekakšen neželeni stranski produkt. Moč tega filma je, da se izmakne tako naivnim predstavam njegovega glavnega protagonista kot romantičnemu slikanju večinoma revnih glasbenikov, ki so v filmu predstavljeni skozi lastne pripovedi v šumu domačega okolja.«
– Aleš Rojc, Dnevnik
»Tomaž Grom, ki kontrabas in improvizacijo vrti kot kolt, je videti kot Yul Brynner (z lasmi), ko po Balkanu – po divjem vzhodu, od Maribora do Prištine, od Zagreba do Skopja, od Tuzle do Tirane – brez garmina nabira svoje »veličastne«, ulične godce (goslače, bobnarje, harmonikarje, klarinetiste ipd.), ki potem pričarajo ultimativni balkanski šum, v katerem – na koncertu v CD-ju, ki potrdi, da ni nič inspirativnejšega od dobrega šuma – konvergirajo povojna deklasiranost, brezposelnost, izgubljena odprtost, čas migracij, militarizacija mej, podcenjevanje življenja, precenjevanje smrti, jugonostalgija in Titov pogreb.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina