zgodba
Učitelj likovne vzgoje se po počitnicah vrne v zasneženo vas na vzhodu Anatolije, kjer končuje četrto leto obveznega službovanja. Toda sredi še ene neskončne zime začne počasi izgubljati upanje, da bo kdaj pobegnil nespodbudnemu podeželskemu okolju …
portret avtorja
Nuri Bilge Ceylan (1959, Istanbul) sodi med najpomembnejša imena sodobnega avtorskega filma. Njegov prvenec Zapredek (Koza) se je leta 1995 kot prvi turški kratkometražec uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Sledila je t. i. podeželska trilogija: Mestece (Kasaba, 1997), Majski oblaki (Mayıs Sıkıntısı, 1999) in Oddaljen (Uzak, 2003). Pod vse tri se Ceylan ni podpisal le kot scenarist in režiser, ampak tudi kot direktor fotografije, oblikovalec zvoka, producent in montažer. Oddaljen je leta 2003 prejel veliko nagrado žirije v Cannesu, kasneje pa postal najbolj nagrajevan film v zgodovini turške kinematografije. V Cannesu so bila nagrajena tudi režiserjeva naslednja dela: film Podnebje (İklimler) je leta 2006 osvojil nagrado FIPRESCI, Tri opice (Üç Maymun) dve leti kasneje nagrado za najboljšo režijo, Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir Zamanlar Anadolu’da) veliko nagrado žirije leta 2011, Zimsko spanje (Kış Uykusu) pa leta 2014 zlato palmo in nagrado FIPRESCI. V uradni tekmovalni program omenjenega festivala se je uvrstil tudi z Divjo hruško (Ahlat Ağacı, 2018).
www.nuribilgeceylan.com
iz prve roke
»K snemanju filma o učitelju likovne vzgoje med obveznim službovanjem v vzhodni Anatoliji me je spodbudila predvsem misel, da bi tema lahko porodila bogato paleto dogodkov in situacij, ki bi povabili k razmisleku o nekaterih temeljnih dihotomijah, s katerimi se v naši državi nenehno soočamo, na primer dobro nasproti zlu in individualizem nasproti kolektivizmu. /…/ Skozi pripoved o učitelju, ki se bliža koncu obveznega službovanja v oddaljenem delu države in že leta sanja o premestitvi v Istanbul, nisem skušal prikazati le razlik med vlogama gostitelja in prišleka, psiholoških posledic življenja na obrobju ter občutkov izolacije, odtujenosti in izključenosti, pač pa tudi težke vsakodnevne boje prebivalcev regije ter dinamiko geografskega, etničnega ali družbenega tkiva, v katerega so vpeti. /…/ Ko sem pri devetnajstih letih prebral Zločin in kazen, se je moje življenje spremenilo. O svojih likih razmišljam skozi prizmo te knjige. Gre seveda za drugačno državo z drugačno kulturo; vsaka država ima svojo kulturo in ljudje smo različni. Toda tisto, česar niti čas niti kultura ne spremenita, so duše, ki so povsod enake. In prav to želim raziskati in razumeti.«
– Nuri Bilge Ceylan
kritike
»V delu, po poglavjih razdeljenem na eksplozivno šolsko dramo, provokativno etično lekcijo, zapleten ljubezenski trikotnik in neusmiljeno anatomijo mizantropa, Ceylanov dramaturški talent zasije, kot ni že od filma Bilo je nekoč v Anatoliji (2011).«
– Guy Lodge, Variety
»[Ceylanovi filmi] se pogosto zgledujejo pri dramskih in drugih literarnih zvrsteh 19. stoletja, a hkrati ostajajo trdno zasidrani v svoji filmski sodobnosti; podobno kot dela Ingmarja Bergmana in Andreja Tarkovskega. Omenjena avtorja sta dva izmed režiserjevih vzornikov in mislim, da je prišel čas za priznanje: Ceylan ju je dosegel ali celo presegel.«
– A. S. Hamrah, The Nation
»Suhe trave so Ceylanov najdaljši film doslej. So pa tudi eno najbolj hipnotičnih del v njegovi karieri in zagotovo eden najboljših filmov tega ali kateregakoli drugega leta. /…/ Iz kinodvorane odidemo polni mračne empatije do likov in do samih sebe.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Ceylan je velik umetnik pisanja, scenarij za pričujoči film pa je nekaj, kar bi najbrž moralo viseti v Louvru /…/. Zahvaljujoč Celiloğlujevi skrbno odmerjeni igri ter scenariju, ki se izogne preprostim sodbam, [učitelj] Samet postane oseba neskončne literarne privlačnosti – pošast in mučenik, ujeta v istem telesu.«
– David Jenkins, Little White Lies
»/…/ film deluje kot priredba nekega izgubljenega, zajetnega ruskega idejnega romana iz 19. stoletja, ki so ga častili eksistencialisti sredine 20. stoletja, nato pa je bil večinoma pozabljen, dokler mu Ceylan ni dal novega smisla.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Ena največjih skrivnosti Ceylanovega ustvarjanja je, kako se njegovim gostobesednim filmom uspe izogniti čustveni odmaknjenosti komornih dram, na katere tako pogosto spominjajo. Suhe trave so še en sijajen primer tega paradoksa; film, v katerem se pogovori pravzaprav ne razvijajo, ampak eksplodirajo.«
– Leonardo Goi, The Film Stage
»Suhe trave – daljše, z več dialogi, bolj ostre, bolj trpke in bolj meditativne kot katerokoli drugo režiserjevo delo – so Ceylanov vrhunec. /…/ Poznamo vsaj dve kategoriji režiserjev. Tiste, ki z vsakim filmom eksperimentirajo, se na novo izumljajo in v izbrani temi raziskujejo nove forme, na primer Kubrick in Soderbergh. Ter tiste, ki ves čas orjejo isto brazdo, med njimi Bergman in Tarkovski, v upanju, da bodo v globini zemlje odkrili več resnice in kompleksnosti. Moralist in meteorolog duš Nuri Bilge Ceylan je zagotovo član te zadnje družine, s filmom Suhe trave pa zakoplje še globlje v siva brezna čustev. /…/. Suhe trave so velik film na stičišču banalnega in veličastnega, neznatnega in brezmejnega.«
– Frédéric Mercier, Transfuge
»Ceylan v Suhih travah tako sebi kot občinstvu postavlja pomembno vprašanje: kaj pomeni biti del sveta? Če raje opazuješ z razdalje, kot da bi se vključil – ali gre za samoobrambo, vzvišenost ali zgolj strahopetnost?«
– Alissa Wilkinson, The New York Times
»Pretanjena, literarna, čehovska freska o minevanju časa in ponovnem rojstvu čustev.«
– Louis Guichard, Télérama
»To je kruta in melanholična igra, ki jo Ceylan obvladuje s strašljivo, vrhunsko lucidnostjo.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
»/…/ Suhe trave – eksplozivna šolska drama, turška politična alegorija in karakterna anatomija sebičnega, arogantnega in vase zaverovanega nihilista obenem – nenadoma postanejo nekaj dosti bolj trpkega, pesimističnega in odkrito političnega od Ceylanovega dosedanjega opusa. Film še zmeraj odraža avtorjev prepoznavni slog dolgih kader sekvenc in zgoščenih dialoških dvobojev, ki odpirajo vpogled v kompleksno dinamiko geografskega, etničnega in družbenega tkiva, v katerega so vpeti protagonisti in v katerega polagoma pronica kritika turškega militarizma, politične korupcije in patriarhata, ki se bolj kot z vprašanji šolske etike in učiteljske integritete obremenjuje z vzdrževanjem lastnih položajev moči.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Suhe trave /…/ so polemični, fluidni 197-minutni cineroman, mehiški stand-off, platonski dialog, novovalovska vivisekcija nacije, kvazibrechtovska lekcija o sušenju in izginjanju moških, o moških, ki izginjajo, o zatonu moških, o moških, ki izgubljajo privilegije, pomembnost, avtoriteto, moč in oblast, o zimi moških, o moških, ki nenadoma ugotovijo, da so za časom in da nimajo več predpravice do »neprimernosti«, o moških, ki jih je narcizem tako zanesel, da jih odnese vsaka šolarka, o moških, ki ne morejo več biti učitelji, o moških, ki se morajo soočiti s svetom, v katerem je zanje manj prostora, kot ga je bilo – o deželi, utrujeni od moških. Tudi sami moški, s Sametom in Kenanom vred, so utrujeni – utrujeni od tega, da so moški, od imperativa, da so moški. V resnici so tako utrujeni, da je vprašanje, če lahko začnejo znova in če lahko svetu sploh še kaj prispevajo, kot namigne aktivistka, ki je nogo izgubila v teroristični eksploziji. Vojna je. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina