Kamera se počasi plazi po veliki sobi in si ogleduje opremo benda, kitare, bobne in klaviature, ob tem pa slišimo žensko ječanje. Čez čas zagledamo žensko, ki se plazi po tleh – v agoniji. Iz noge ji štrli kost. Ne more vstati. Trpi. Ječi. Za sabo vleče kri. V njenih očeh je groza, ki se stopnjuje, ko pred sabo zagleda morilca – vidimo le njegove noge. Stopa proti njej, ves v črnem, demon gialla, v roki pa se mu zasveti kladivo. Ženska sope in ječi. Ozre se vstran, kjer zagleda moškega z razbito glavo. Ve, kaj se je zgodilo. Ve, kaj jo čaka. Mi tudi.
Rock bendom se včasih zmeša. Studio 666, groteskni, igrivi, sarkastični šoker, posnet med pandemijo (hej, če že ne moremo na turnejo, pa si dajmo duška z grozo, gorjem in gravžem!), nas šokira z enim takim bendom – takoj zatem, ko se premaknemo v sedanjost, namreč pokaže kultni bend Foo Fighters. Ja, ta veliki fight že vse tja od leta 1994 vodi Dave Grohl (nekdanji bobnar Nirvane), ki pa ga muči »glasbeno zaprtje«. Izgubil je navdih, in to ravno zdaj, ko naj bi posneli jubilejni deseti album, od katerega vsi toliko pričakujejo, tudi menedžer (Jeff Garlin), ki jih pošlje v Encino, v vilo, v kateri je nekoč vadil rock bend, ki svojega albuma ni nikoli posnel. Zaradi kreativnih nesoglasij, o katerih bi znalo veliko povedati tisto »prvo dekle«. A ko se Fighterji vselijo v tisto vilo, ko začutijo pogubo, ko začnejo halucinirati, ko se pod njimi odpre podzemlje, ko začne iz mraka kapljati kri in ko prvega člana benda – no, roadieja – scvre, se seveda vprašate, kakšna je verjetnost, da bo »zadnje dekle« Dave Grohl? Ko išče navdih, začne prepevati Hello, pesem Lionela Richieja, ki se takoj zatem pojavi pred njim, rekoč: »To je moja pesem!« Ko je rocker v krizi, ko je torej ob navdih, najprej pomisli na to, kako bi kaj ukradel. Vprašanje je le, komu – sebi ali drugim? Kraje – citati, reference, pokloni ipd. – so del ustvarjalnega procesa, del nove stvaritve. A živi so zoprni – hej, kaj če bi raje ukradli mrtvim? Vila – njena klet še posebej – je itak polna nesojenih rifov, napol izrečenih glasov, nedokončanih pesmi. Skoraj prisegli bi, da je šel tod mimo tudi bend Led Zeppelin. In Teksaški pokol z motorno žago. In Zlobni mrtvec. Ni kaj, to bo vsaj trojni album! V novem ključu: L Sharp.
Stare hiše so prizorišča neprebavljenih življenj, strtih sanj, odpovedanih emocij, satanističnih zaklinjanj in brezmejnega trpljenja, zato ničesar ne pozabijo. In grozljivke učijo, da ni nič grozljivejšega od starih hiš, teh kakofoničnih, turbulentnih, headbangerskih soundtrackov groze, gorja in gravža, nelagodnih vzporednic umetnosti. Lepo prosim: kaj ti bo umetnost, za katero ni nihče pripravljen umreti? Kaj ti bo umetnina, ob kateri ni nihče trpel in umrl? Kaj ti bo bend, za katerega nihče ne umre? Kaj ti bo rock, v katerem ne slišiš ječanja kosti, drgetanja teles in brbotanja krvi?
Ker pa je to vendarle film o rock bendu, vas ne bi smelo presenetiti, če bo po malem tudi Hotel California – zgodba o kulturi slave, pohlepu, sebičnosti, obsedenosti, soliranju in hudiču, ki obvladuje rokenrol. O hudiču, ki ga dela pomembnega in bistvenega in nujnega – in nevarnega. Rokenrol, ne več tako pomemben in bistven in nujen in nevaren kot nekoč, potrebuje infuzijo.
– Marcel Štefančič, jr.