zgodba
Legendarni italijanski mojster Ermanno Olmi v svojem deklarirano zadnjem celovečernem igranem filmu pripoveduje zgodbo o profesorju, ki uniči neprecenljivo knjižno zbirko, nakar se zateče na idilično podeželje, kjer ga preprosti ljudje v težavah zamenjajo za odrešenika.
Mlad, uveljavljen univerzitetni profesor se znajde v središču zahtevne policijske preiskave. Na skrivaj zapusti dotedanje življenje in se preseli v zapuščeno kolibo v mirni podeželski skupnosti na bregu reke Pad. Med prišlekom in krajevnimi prebivalci se hitro stkejo pristne prijateljske vezi. Zaživi v spontanosti in iskrenosti vsakdana. Film raziskuje osebno vero nasproti napisanim dogmam ter napada uporabo knjig kot sredstva za krepitev oblasti in hegemonije.
zanimivosti
Ermanno Olmi, rojen leta 1931, velja za enega najpomembnejših italijanskih režiserjev, ki je žlahtni duh in modus operandi italijanskega neorealizma uspešno ponesel vse v novo tisočletje. Njegove umirjene filme odlikuje zrela obravnava praviloma perečih socialnih in duševnih stisk, ki tarejo malega človeka. Za svoj najbolj znani film Drevo za cokle je leta 1979 v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film, za film Legenda o svetem pivcu pa leta 1988 v Benetkah zlatega leva. Slovenska kinoteka je leta 2004 pripravila obsežno retrospektivo njegovih del ter tako mojstrov opus približala tudi domačemu občinstvu.
kritike
»V več ozirih Sto žebljev spominja na Olmijeve najzgodnejše filme, za nameček z dotikom Pasolinija, ki je razviden ne samo iz lokacij, temveč tudi iz igralske ekipe, sestavljene povečini iz naturščikov.«
Jay Weissberg, Variety
»Sto žebljev je liričen slavospev naravi in življenju. /…/ Film, izmenično bister, pronicljiv in mističen, vsebuje nekaj zlatih misli in izobilje duševne hrane za prebavljanje še dolgo potem, ko se iztečejo odjavni napisi. Olmijevi liki nas odkrito napeljujejo na to, da vsak nov zasuk v zgodbi razumemo kot biblično alegorijo, ker pa je sam režiser ta film označil za svojega poslednjega, smo celo v skušnjavah, čeravno nekoliko romantičnih ali predrznih, da protagonistovo zavračanje akademskega statusa interpretiramo kot neke vrste grandiozno in avtobiografsko izjavo mojstra, ki odhaja v pokoj. Naj v tem primeru uživa še mnoga leta bukolične sreče.«
Joe Sheppard, The Lumière Reader
o režiserju
Če bi nas kdo vprašal, kakšen je najprimernejši ključ za branje filmskega opusa Ermanna Olmija, bi bilo najbolj smiselno odgovoriti, da takega ključa ni. V Olmijevem delu ni nič takega, kar bi bilo težko razumljivo, za kar bi potrebovali akademski naziv in morali poznati številne kulturne reference. Toda pozor – svet spektakla je poln lažnih ključev, grdih navad, nepopravljive lenobe. Filme gledajo tisti, ki iščejo dve uri pozabe, ki se želijo smejati, ki pričakujejo, da bodo potočili kako solzo; velika večina gledalcev se pred platnom prelevi v otroka, ki mu bodo vsak hip povedali pravljico. Vse to je neizogibno, velikokrat celo prav; vse to je del ritualnega srečanja med filmom in njegovimi konzumenti. Toda Olmi od tistih, ki pristopajo k njegovemu delu, zahteva zgolj to, da se ne počutijo, kakor da so v kinu, da ne pričakujejo, da jih bo zapeljala fikcija. Do njegovih filmov je treba imeti enak odnos kakor do življenja: svojega in življenja sorodnikov, prijateljev, tujcev, s katerimi se le bežno srečaš, pa tudi dedov, pradedov, otrok, vnukov in ostalih, ki bodo še prišli. Olmijev opus je prepreden s preprostimi eksistencialnimi temami (ki pa še zdaleč niso preproste, saj so lastne vsemu človeštvu): ljubezen, trpljenje, služba, pravičnost, uresničitev ciljev. To so velike teme, a avtor jih poda v preprostih zgodbah, jih zreducira na fenomenologijo vsakdana, razdrobi v številne male resničnosti. Protagonisti teh zgodb so ljudje iz sodobnosti, včasih tudi iz preteklosti, vendar ne le meščani in izobraženci. V Olmijevih filmih so junaki pogosto kmetje, delavci, celo potepuhi; avtor (bolje rečeno »oko, ki gleda«) jih ne opazuje zviška, s stališča resnične ali namišljene superiornosti, temveč ostaja na njihovi ravni. Olmi likov ne vodi za roko, nikamor jih ne sili, jim ne postavlja pogojev: pusti jim, da govorijo po svoje, da počnejo, kar hočejo. Njegovi filmi niso napisani, vnaprej načrtovani in določeni: niso niti izmišljija, temveč prej odsev, pomnjenje, solidarnostna gesta. Olmi ni kot ustvarjalec nikoli sprejel pravil komercialnega filma, Olmi kot človek pa si je življenje uredil v skladu s svojimi prepričanji. Ostal je severnjak in se ni preselil v Rim, za kraj bivanja si je celo izbral gorsko vasico; zavračal je hvalo vseh vrst in bil zato v določenih obdobjih nepriznan in pozabljen; nenehno je prehajal od industrijskega dokumentarca k igranemu filmu ter od televizijskega dokumentarnega filma k reklamnemu sporočilu; svoje delo je opravljal obrtniško spretno in marljivo ter ga izjemno obvladal v vseh njegovih umetniških in tehničnih vidikih. Ponosen je lahko tudi na svoje napake, saj so bile nujno potrebne za nabiranje izkušenj, in ker jih je delal sam, brez gospodarjev, pri tem pa ga je vodilo enako globoko prepričanje kakor pri uspehih. Ko je bil v razmahu populizem, je Olmi pokazal, kako govori in ravna delavec; medtem ko so domači kulturni krogi nanj gledali z nezaupanjem, je slavil na mednarodnem prizorišču; še vedno pa dosledno zavrača vse poskuse etiketiranja z veroizpovedjo, etiko ali političnim prepričanjem v ožjem pomenu besede. Olmi je v dobi odseva »resničnosti duše« zagotovo krščanski poet, vendar poet z občutkom imanence, ki mu brani, da bi ubiral bližnjice samozadostne pobožnosti. Nekateri mu očitajo, da žaluje za minulimi časi, in ob tem omenjajo tudi polemični Pasolinijev rekviem bukolični Italiji; toda Olmi hoče v tem univerzumu le znova najti odnos med naravo in zgodovino, med letnimi časi in življenjem ljudi. Najpomembnejša naloga umetnika je po njegovem ponovno sestaviti ta učbenik resničnosti: zato vztraja pri svojem in vse bolj odločno zavrača umetelnosti, maske in druge oblike ne-resničnosti. V upanju, da bi na velikem belem platnu življenje, analizirano z objektivom in preslikano s svetlobo, lahko končno postalo razumljivo.
Odlomki iz besedila Tullia Kezicha z naslovom Olmi: il cinema e la vita, ki je izšlo v publikaciji Ermanno Olmi, le radici dell’albero, Rassegna cinematografica, 1979
filmografija (izbor celovečernih igranih filmov)
2007 Sto žebljev (Centochiodi)
2003 Pojoč za zastori (Cantando dietro i paraventi)
2001 Vojaški stan (Il mestiere delle armi)
1993 Skrivnost starega gozda (Il segreto del bosco vecchio)
1988 Legenda o svetem pivcu (La leggenda del Santo Bevitore)
1987 Živela gospa! (Lunga vita alla Signora!)
1982 Hodihodi (Camminacammina)
1978 Drevo za cokle (L’albero degli zoccoli)
1973 Okoliščina (La circostanza)
1971 Med poletjem (Durante l’estate)
1969 Pobiralci (I recuperanti)
1969 Lepega dne (Un certo giorno)
1965 In prišel je neki mož (E venne un uomo)
1963 Zaročenca (I fidanzati)
1961 Služba (Il posto)
1959 Čas se je ustavil (Il tempo si è fermato)