zgodba
Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej sesuje svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. Med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko …
iz prve roke
»Film Štirje mali odrasli raziskuje ljubezen skozi zgodbo o štirih nepopolnih, a očarljivih posameznikih. Juulia, Matias, Enni in Miska želijo zrušiti vsiljene norme monogamije, hkrati pa hrepenijo po občutku varnosti. Po najboljših močeh krmarijo med lastnimi potrebami in potrebami drugih. Toda kako naj človek oceni pravičnost neke odločitve, ko pa vsakdo doživlja stvari na drugačen način?
Mislim, da ljubezen in empatija nista preprosti temi, ampak zelo kompleksni – in tudi nujni. Če želimo kot človeštvo preživeti krize, kot so podnebne spremembe in izumiranje vrst, moramo združiti moči in se z izzivi spopasti skupaj. To pomeni, da se moramo naučiti sklepati kompromise, spreminjati stališča in resnično spoštovati ljudi, ki so povsem drugačni od nas.
Film Štirje mali odrasli pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi. Kot scenaristko in režiserko me vse manj zanima namenjanje prostora prikazom nasilja in sebičnosti, in to zgolj zaradi dramskega učinka. Tako samo sebe kot gledalce bi rada izzvala, da bi našli suspenz in konflikt v likih, ki se vsaj trudijo biti prijazni, tudi če jim ne uspe vedno.
/…/ O temi sem prebrala veliko knjig, na primer More Than Two: A Practical Guide to Ethical Polyamory Franklina Veauxa in Eve Rickert. Knjiga je bila pravo odkritje, saj se mi je zdelo, da vsebuje odlične nasvete o odnosih na splošno. Tudi za monogamne ljudi je to zelo pronicljiv vodič o tem, kako postaviti meje in hkrati spoštovati drugo osebo. /…/ V spomin se mi je zelo vtisnila tudi knjiga bell hooks All About Love. Poleg tega sem opravila številne intervjuje, med njimi z nekaterimi zelo vernimi poliamoristi; zanimivo je bilo slišati, kako ne vidijo nobenega neskladja med nauki Svetega pisma in poliamorijo – ravno nasprotno!«
– Selma Vilhunen
kritike
»So lahko v poliamornem razmerju vsi zmagovalci? Selma Vilhunen v živahni, grenko-sladki komediji značajev oriše zapleteno življenje zakonskega para, ki skuša sprejeti novo obliko ljubezni. Razmišljujoč in duhovit film ponudi sodoben pogled na temo, v kateri bi nekoč morda našla bogat vir navdiha Billy Wilder ali Denys Arcand. Režiserka se vprašanj sreče, zvestobe in izpolnjenega življenja loteva z naklonjenostjo in razumevanjem /…/. Film Štirje mali odrasli se izogne vsakršni skušnjavi, da bi zgodbo senzacionaliziral ali jo spremenil v farso. Namesto tega na resen in hkrati zabaven način raziskuje temo poliamorije /…/, razkrivajoč humor, tegobe in priložnosti, ki jih prinaša kljubovanje konvencionalni morali. S slavljenjem ljubezni in sočutja kot odgovora na življenjske izzive pa je film tudi tiho navdihujoč.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Poliamorijo režiserka razume kot sinonim za sodelovanje; kot duhovno silo, ki del posameznikove sreče žrtvuje za dobro bližnjega; kot nekakšno protoreligijo – manj vsiljivo in nedvomno zabavnejšo –, katere cilj je skupna blaginja. Rezultat je briljantna komedija – včasih napeta, včasih ganljiva (kot se tudi spodobi, kadar govorimo o ljubezenskih težavah) –, ki ruši stereotipe in prepričanja ter postavi pod vprašaj svetost tradicije. Film je političen sebi navkljub, saj na novo premisli in izumi družinsko celico ter pokaže, da so možni tudi drugi načini življenja (in razmišljanja) ter da je koncept tradicionalne družine le nazadnjaški izum prevladujočih fanatičnih desničarjev vseh zemljepisnih širin. Kljub vsemu smo daleč od kakršnegakoli moraliziranja. Selma Vilhunen nam pokaže krhke, negotove like, ves čas v primežu močnih čustev, ki si skušajo zgraditi boljše življenje in se kljub javni vlogi ne pretvarjajo, da so popolni. Film Štirje mali odrasli je otrok filmske tradicije/…/, ki se lahkotno in hkrati poglobljeno loteva sodobnih problemov /…/. Tradicije poštenega filma – če naj bi bil film pošten. In to ni majhen dosežek!«
– Roberto Oggiano, Cineuropa
»Zdi se, da poliamorijo dandanes povezujemo skoraj izključno z alternativnim življenjskim slogom generacije Z. Toda morda se tudi nekaterim izmed nas, ki smo na svetu že malce dlje in smo na področju partnerskih odnosov že preizkusili stvar ali dve, zdi standardna oblika razmerja dokaj omejujoča za naša čustva in želje. /…/ Film je zrežiran na skrajno nepretenciozen, klasičen način, s čudovitimi komičnimi in občasno dramatičnimi poudarki, zaradi katerih liki delujejo večplastno in se v njih zlahka prepoznamo. In to je pomembno – režiserka namreč sporoča, da lahko poskusimo tudi mi. Da, dragi gledalec /…/, tudi ti lahko živiš drugače, če želiš! Štirje mali odrasli pravijo tako.«
– Olaf Möller, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! /…/ S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic? /…/ Seks ni nikoli le seks. Ne, seks ni dobrodelna prireditev. Vprašanje je le, ali bo presežek seksa – udejanjenjenajskrivnejših želja – utišal željo? In seveda: ali bodo partnerji v poliamoriji videli dokaz, da spolno razmerje obstaja, da torej sami vedo, kaj hočejo in želijo? Ali pa bodo – magari na komičen način – spoznali, da poliamorija ne pomeni, da obvladuješ svojo željo in da si varen pred »umazanijo« seksa, da je želja kletka, ki se je ne znebiš s permisivnostjo (ali srečo ali močnimi čustvi), da seks vedno pride ozaljšan z zatiranjem (fantazijami, ljubosumjem, nosečnostjo ipd.), da užitek potrebuje ovire, zapreke, prepovedi, in da si sredi največjega užitka za sam užitek najbolj prikrajšan? ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film pri prikazovanju prijetnega izpolnjevanja načela ugodja ne moralizira, temveč nas dokaj organsko popelje v globlji svet človeške narave, ki se takšni zasnovi nemara upira. Želja po pripadnosti, zanesljivosti in podreditvi ter sublimaciji nagonov v celovito koncepcijo življenja pride v navzkriž z idealističnimi predstavami postmoderne družbe. Želje po pripadnosti, predanosti, zvestobi in praktičnosti, pa tudi naravna dejstva se vse bolj zažirajo v tako zasnovano skupnost ter vodijo v protislovja in stiske. Film pa tudi tukaj ne moralizira pretirano in nam ne nudi eksplicitne rešitve za dano situacijo, temveč prepričljivo kaže na razmerja med liberalnimi nasprotnimi ideali in resničnostjo, ki je izid odločitev in je ni mogoče preprosto skesano pozabiti.«
– Muanis Sinanović, RA Slovenija