zgodba
Olfa je mati štirih hčera, a njeni starejši hčeri sta nekoč izginili. Rahma in Ghofrane sta pobegnili od doma, stari komaj petnajst in šestnajst let, in se pridružili islamskim ekstremistom. Njuno odsotnost režiserka zapolni s pomočjo poklicnih igralk. Medtem ko se portretiranke soočajo s travmatično preteklostjo, se igralci soočajo z etičnimi vprašanji njenega upodabljanja.
iz prve roke
»Sprva sem nameravala Olfo snemati zgolj z mlajšima hčerkama, Eyo in Tayssir, da bi izpostavila odsotnost starejših hčera. Prvič sem jih začela snemati leta 2016 in nato leto kasneje. Toda nekaj ni bilo prav. Kako lahko obudiš spomine, ne da bi jih olepšala in predrugačila, ne da bi sebe prikazala v boljši luči in potvarjala resnico? Kako se resnično soočiti s preteklostjo? Zame je bilo najbolj problematično, da je Olfa ves čas igrala vlogo. Takoj ko sem prižgala kamero, je začela igrati. Morala sem prenehati snemati, ker sem ugotovila, da se bom sicer ujela v njeno past. V življenju se pogosto obnašamo v skladu s klišeji, ki jih vidimo na televiziji ali v medijih. Olfa je bila pod vplivom novinarjev. Z izjemnim tragiškim talentom je igrala vlogo žalujoče, histerične matere, ki se utaplja v občutku krivde. /…/ Olfa je tako energična, tako dvoumna in kompleksna ženska, da ni mogoče pokazati le ene plati njene osebnosti. Toda poglobljen vpogled v njena protislovja, njena čustva in občutenja zahteva čas, ki ga novinarji navadno nimajo. Preiskati ta območja, to ambivalentnost človeškega duha, je naloga filma. In tako sem si začela zamišljati film kot nekakšen terapevtski laboratorij, v katerem se lahko znova polastiš svojih spominov.«
– Kaouther Ben Hania
kritike
»Pogosto vzbuja nelagodje in na trenutke poraja težka etična vprašanja o nevarnosti ponovne travmatizacije dokumentarnih subjektov. Toda še bolj nepričakovano je, kako je ta drzni in konfliktni film hkrati radosten in igriv, kako je na neki način svojim protagonistkam zmožen celo vlivati moč. /…/ Majd Mastoura, ki v filmu odigra vse moške like, ustavi snemanje mučnega prizora, v katerem se Eya sooča s spomini, kako je njo in sestro zlorabljal materin fant. Kar sledi, je pomembno: Eya vztraja, da je prizor ključnega pomena in da ga je med posveti in pripravami že ničkolikokrat odigrala. Režiserka si ne lasti družinske zgodbe – Olfi in dekletoma dovoli odločati, v katero smer bo film krenil.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Uničujoče psihološke posledice Olfinega odraščanja se jasno izrišejo, ko začne Ben Hania intervjuvati Eyo in Tayssir, ki opišeta, kako sta bili v otroštvu tudi sami pretepani. Njun opis matere, ki ju je zmerjala in pretepala, da bi ju zaščitila pred zunanjimi vplivi, je v navzkrižju z našo prejšnjo predstavo o Olfi. Hkrati pa Olfo prisili, da se spoprime z deli sebe, ki jih je potlačila. /…/ Prav v teh trenutkih, ko se morajo Olfa, Eya in Tayssir soočiti s samimi seboj, film popolnoma uroči gledalca in začne se prevešati iz opazovalnega dokumentarca v razburljivo soočenje med resnico in igro, med preteklostjo in sedanjostjo. Film tekoče prehaja med inscenacijo dogodkov in pripravami na snemanje teh prizorov. Vidimo igralce, kako se borijo s predlogo (in posredno z njenimi viri) ter spopadajo z lastno etično zavestjo in njenimi mejami.«
– Lovia Gyarkye, The Hollywood Reporter
»Štiri hčere so remiks dokudrame, re-enactmenta (v slogu Oppenheimerjevega Teatra ubijanja), metafikcije, eksperimenta, konfrontacijske terapije in samoobrambne lekcije, ki ne pušča nobenega dvoma: patriarhat je materinstvo spravil na rob živčnega zloma. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina