zgodba
Rike, pravo utelešenje uspešne in izobražene Zahodnjakinje, kot urgentna zdravnica vsak dan rešuje človeška življenja. Nič čudnega, da si tudi za dopust izbere vznemirljiv izziv: z jadrnico bo sama odplula na odročni otok Ascension. Potem pa sredi Atlantika naleti na srhljiv prizor: hudo poškodovano in močno prenapolnjeno ladjo z begunci. Prek radijske postaje nemudoma pokliče na pomoč, a zdi se, da se za potapljajočo ladjo nihče zares ne zmeni …
Film, imenovan po mitološki reki, ki ločuje žive od mrtvih, je pronicljiva sodobna parabola o brezbrižnosti Zahoda do trpljenja »drugega«.
iz prve roke
»Na zunanjih mejah Evrope vsak dan umirajo ljudje, ki v iskanju miru prečkajo morje, da bi se rešili na našo celino. Srečanje dopustniške ladje ter preobložene, poškodovane ladje z begunci sredi oceana je grozljivi scenarij, o katerem med jadralci veliko razpravljajo, do takih dogodkov pa tudi v resnici vse pogosteje prihaja. Kaj se zgodi, ko se samotna jadralka /…/ znajde v takšni situaciji? Film, navdihnjen z resničnimi dogodki, skuša na to vprašanje odgovoriti v slogu fikcije, pri tem pa pokazati, kako ekonomski interesi prihajajo navzkriž s humanitarnimi načeli, kako lakomnost premaga sočutje ter kako lahko brezbrižnost uniči vsakršno upanje. Stiks se vrti okoli osebnih sanj o paradižu ter se osredotoča na vprašanje identitete: kdo bi radi bili, kdo smo in kdo moramo biti?«
– Wolfgang Fischer
portret avtorja
Wolfgang Fischer (rojen leta 1970 na Dunaju) je študiral psihologijo in slikarstvo na Dunaju, nato film in video na umetniški akademiji v Düsseldorfu, pozneje pa je obiskoval še Akademijo za medije v Kölnu. Stiks je njegov drugi celovečerec, premierno pa je bil prikazan na festivalu v Berlinu.
kritike
»Kar se začne kot puščavniška avantura na odprtem morju, se konča kot vznemirjujoč prikaz tanke vrvi, ki nas povezuje kot človeška bitja – a ne povezuje vseh enakopravno. To je pomorska štorija o tistih, ki imajo, in onih, ki nimajo; skozi mikrokozmos jadrnice Asa Gray raziskuje družbene, ekonomske in politične dileme, ki so naša odgovornost, a jih pometamo pod preprogo.«
– Anton Bitel, Little White Lies
»Stiks v nekaterih pogledih /…/ spominja na Redfordovo bitko sredi morja v filmu Vse je izgubljeno. A medtem ko je tam šlo predvsem za boj nemega Redforda proti silam narave, je tu protagonistka soočena s konkretnim primerom ravnodušnosti zahodnega sveta do begunske krize.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Tu se preigrava nič manj kot največja tragedija moderne dobe, apoteoza nečloveškosti, popolne brezbrižnosti družbe. Stiks nam predoči – včasih tako neposredno, da je resnost situacije skoraj otipljiva – neznosni razkol, ki je zazeval med dvema svetovoma: tistim, za katerega morje pomeni vizijo raja, in tistim, za katerega predstavlja peklensko reko. Tistim, kjer se vse druge potrebe razblinijo v golem boju za preživetje, in tistim, za katerega je podpis obrazca večji kategorični imperativ kot življenja drugih ljudi.«
– Bénédicte Prot, Cineuropa
»Neposredna, osupljiva in presenetljivo nesentimentalna moraliteta, podana z intenzivnostjo kot struna napetega trilerja /…/. Fischer nas trdno zasidra v Rikejino perspektivo; vidimo, kar vidi ona, in slišimo, kar sliši ona. Begunci so videti kot sence in njihovi kriki so slišati kot nežno šepetanje vetra. Soundtracku vlada škripajoča simfonija Rikejine jadrnice – nenehen opomin, da lahko sprejme le omejeno težo. /…/ Rike ni nikakršna bela rešiteljica. Če že kaj, postane simbol človečnosti, ki smo se je odrekli. /…/ Ne raste, ne spreminja se niti ne spozna, da ‘so tudi begunci ljudje’, ampak le z grozo opazuje in vse bolj izgublja upanje.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Odisej se je med Scilo in Karibdo prebil z odločitvijo, da raje žrtvuje šest mož pošasti kot vso posadko vrtincu. A ko človek gleda nazaj, ne more nikoli vedeti, ali je bila takšna odločitev upravičena, obenem pa je tako za žrtve kot za žalujoče to jalova tolažba. Fischer ob podpori osupljivo mojstrske igre Susanne Wolff že v svojem drugem celovečercu obudi te klasične aluzije na sijajno sodoben, provokativen način, pri tem pa napeto vleče inteligentno pripoved med čermi in vse bolj neusmiljeno postavlja na kocko človeška življenja.«
– Jessica Kiang, Variety
»Stiks ne ponuja enostavnih odgovorov oziroma sploh ne ponuja odgovorov. V nekem povednem trenutku Rike obrne svoja jadra stran od beguncev, ki jim želi priskočiti na pomoč, k nam pa na krilih vetra prinese njihove pridušene krike. Morda Rike res ne more narediti prav veliko za tiste, ki jim usoda ni naklonjena, a je vendarle prisiljena biti priča njihovemu obstoju.«
– Ben Croll, Screen Daily
»Film z malo dialogi ter podobami morja, ki se iz počitniškega prizorišča spremeni v mitološko reko Stiks, kritično misel o osebni odgovornosti uspešno zastavi širše od situacije, v kateri se znajde junakinja.«
– Petra Meterc, Radio Študent
»Rieke (Susanne Wolff), mlada nemška zdravnica, osamljena ljubiteljica »divje, nedotaknjene narave«, tipična zgarana, zlorabljena, goreča žrtev kapitalističnega darwinizma, skuša ubežati stresnemu življenju, zato z Gibraltarja – solo! neodvisno! opolnomočeno! – odjadra proti Ascensionu, ekstremno odročnemu otoku v južnem Atlantiku (ki ga je »oblikoval« Charles Darwin), toda med potjo po vseh viharjih, dramah, boju za življenje ipd. – naleti na popolni vihar, na razdejano barko, polno shiranih, dehidriranih, umirajočih afriških beguncev, ki nemost in minimalizem tele stresne pomorske »avanture« prelevijo v krik na pomoč, brutalno zmes urgence, sočutja, groze, nemoči, obupa in spoznanja, da je zahodni, bogati, požrešni svet s svojimi zidovi, predsodki, fobijami, občutkom rasne vzvišenosti, logiko »preživetja najmočnejšega« in kozmično apatijo ustvaril razmere, v katerih nedolžnih – umirajočih, pred našimi očmi utapljajočih se beguncev! – preprosto ni več mogoče rešiti in v katerih so tisti, ki skušajo hipokratsko pomagati, soočeni s tako strašnimi dilemami kot Sophie v Styronovi Sophiejini odločitvi.« ZA
/ Marcel Štefančič, jr., Mladina