zgodba
Znameniti avstrijsko-judovski pisatelj Stefan Zweig je bil leta 1936 zaradi vzpona nacizma prisiljen zapustiti Evropo. Čeprav je našel nov dom v brazilskem Petrópolisu, se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da na drugem koncu sveta njegova »duhovna domovina Evropa uničuje samo sebe«. Leta 1942 si je »utrujen od dolgega potovanja človeka brez domovine« v tropskem paradižu skupaj s svojo drugo ženo Lotte vzel življenje.
zanimivosti
»Preden se prostovoljno in v jasni zavesti poslovim od življenja, čutim, da moram opraviti še poslednjo dolžnost: prisrčno se zahvaliti tej čudoviti deželi Braziliji, ki je tako dobro in gostoljubno dala meni in mojemu delu zavetje. Vsak dan sem bolj ljubil to deželo in nikjer ne bi rajši kot v nji docela na novo izgradil svoje življenje, odkar je svet mojega lastnega jezika zame propadel in odkar moja duhovna domovina Evropa uničuje samo sebe. Toda po šestdesetem letu starosti bi bilo treba posebnih moči, če bi človek še enkrat začel vse iznova.
Moje moči so od dolgega potovanja človeka brez domovine izčrpane. Zaradi tega se mi zdi bolje, da ob pravem času in z glavo pokonci zaključim življenje, ki mi je bilo duševno delo vsekdar najčistejše veselje in osebna svoboda najvišja dobrina na zemlji.
Pozdravljam vse svoje prijatelje! Naj bi po tako dolgi noči še ugledali zoro! Jaz, ki sem preveč neučakan, odhajam pred njimi.«
– Stefan Zweig, Petrópolis, 22 februar 1942 (prevod: Primorski dnevnik, 1952)
V slovenščini so med drugim izšla naslednja Zweigova dela: Skrivnost, ki žge (Brennendes Geheimnis, 1911), Neznankino pismo (Brief einer Unbekannten, 1922), Zvezdni trenutki človeštva: štirinajst zgodovinskih miniatur (Sternstunden der Menschheit, 1927), Joseph Fouché (Joseph Fouché. Bildnis eines politischen Menschen, 1929), Nestrpnost srca: roman (Ungeduld des Herzens, 1939), Novela o šahu (Schachnovelle, 1942) in Včerajšnji svet (Die Welt von Gestern. Erinnerungen eines Europäers, 1944).
Po delih Stefana Zweiga so bili posneti številni filmi, med njimi: Strah (Angst, 1954) Roberta Rossellinija (z Ingrid Bergman), Pismo neznanke (Letter from an Unknown Woman, 1948) Maxa Ophülsa (z Joan Fontaine) in The Burning Secret (1933) Roberta Siodmaka. Tudi Wes Anderson se je pri snovanju filma Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014) navdihoval pri delih in liku Stefana Zweiga.
iz prve roke
»Prevzela me je podoba Stefana Zweiga, tega intelektualca, Evropejca, urbane figure svetovnega slovesa, ki stoji sredi brezkončne tropske vegetacije – ravno tako čudovite kot strašne. Razpetost med dva svetova, dejstvo, da je imel pred očmi raj, hkrati pa so ga ves čas preganjale grozljive podobe dogajanja v Evropi – to je bil bistven del njegovega življenja v izgnanstvu in je najbrž nekaj, s čimer se mora spopasti vsak izgnanec. Zanimal me je tudi filmski izziv kombiniranja vidnih in nevidnih podob. Všeč mi je bila ideja, da bi naredila film o vojni, film o Evropi, ne da bi bila zares tam, ne da bi jo v resnici posnela. /…/ Njegov samomor je pretresel svet. Zanimala so me vprašanja, ki jih sproži takšna vznemirjajoča odločitev. Kako se soočiš s svetom, ki se obrača k radikalizmu? Kako se s tem spopadeš kot umetnik? Je kaj bolj pomembno od fizične varnosti in osebne sreče? V letih, ko sem raziskovala in razvijala film, se mi ni niti sanjalo, kako pomembna bodo ta vprašanja postala v današnjem času – z begunci, ki bežijo iz svojih domov in iščejo varno zavetje v Evropi. /…/ Zweigova največja darova, ki ju je imel kot pisatelj – njegova domišljija in empatija – sta se iz blagoslova spremenila v prekletstvo: ni mogel živeti ob misli, da je na drugi strani sveta Evropa v plamenih. Ni mogel ostati brezbrižen do bolečine drugih. Je bila to šibkost? Pacifistovo skrajno dejanje upora? Ali pa je morda šlo za tisto pravo bistvo človečnosti? /…/ Zweig ni bil strahopetec, niti ni bil apolitičen. Bil je nekdo, ki ni razglašal svojega mnenja, medtem ko so vsi okoli njega glasno razlagali svoje. Njegova drža se mi zdi navdihujoča, posebej v času, ko vsi klikajo všečke in je sodelovati v javnih diskusijah postalo tako preprosto, da je vse skupaj brez pomena. Potrebujemo ljudi, ki se znajo upreti tej potrebi po glasnem izražanju svojih nazorov. Ljudje so poznali Zweigovo stališče, ampak on ni hotel napasti in je bil mojster nians. Njegovo pisanje je bilo zelo politično; dela, kakršno je na primer Novela o šahu, so imela morda večji učinek, kot če bi glasno oznanjal svoje mnenje. /…/ Bil je vizionar in je velik del svojega pisanja posvetil utopični ideji miroljubne, združene Evrope brez mej. Danes velja za enega od duhovnih očetov vodij Evropske unije.«
– Maria Schrader
portret avtorice
Maria Schrader (Hannover, 1965) je uveljavljena nemška igralka ter občasna scenaristka in režiserka. Sodelovala je pri filmih Danija Levyja, Margarethe von Trotta, Doris Dörrie, Petra Greenawaya, Rajka Grlića in Agnieszke Holland. Zunaj Nemčije je znana zlasti po vlogi v drami Aimée in Jaguar (Aimee & Jaguar) Maxa Färberböcka. Vloga Judinje, ki se spusti v strastno romanco z ženo nacističnega oficirja, ji je leta 1999 prinesla srebrnega medveda na Berlinskem filmskem festivalu. Kot režiserka je debitirala leta 2007 s filmom Liebesleben, posnetem po romanu Ljubezensko življenje izraelske pisateljice Zeruye Shalev. Kot igralko so jo televizijski gledalci nedavno lahko spremljali v nagrajeni in kritiško priznani seriji Deutschland 83 (2015). Stefan Zweig: Slovo od Evrope je drugi film, ki ga je podpisala kot režiserka.
kritike
»Neizogibno in dragoceno je /…/, da nas film o Zweigu pripravi do razmisleka o stanju Evrope v času, ko grožnje in razprtije znova ogrožajo že tako šibko enotnost. Bi lahko Evropo spet – tako kot Zweig – imenovali ‘duhovna domovina’ ali pa smo se – ne da bi se tega zavedali – že znašli v nekakšnem domačem izgnanstvu?«
– Sergio Fant, filmski festival v Locarnu
»Režiserkin drzni prikaz velikega, pozabljenega pisatelja dvajsetega stoletja, je osupljiv dosežek, ki je vreden še toliko večjega občudovanja zaradi svoje zadržanosti in subtilnosti. /…/ Vsak človek je misterij, velik umetnik pa še posebej, in Maria Schrader si zasluži najvišje pohvale za izjemen takt, občutljivost in tankočutnost, s katerimi na videz le oplazi Zweigovo bogato, čeprav prekratko življenje, hkrati pa uspe prepričljivo prikazati njegovo kompleksnost in veličino.«
– David Noh, Film Journal International
»Zadnjih deset let v pisateljevem življenju prikaže film virtuozno, brez domišljavosti in lažne patine. /…/ Bolj kot za biografijo v ozkem pomenu besede gre za psihološko študijo človeka, čigar humanistični pogled na svet trči ob politične dogodke tistega časa.«
– Andreas Busche, Die Zeit
»Velik uspeh te drame je, da kljub neprestanim menjavam prizorišč in let, ki se pred nami intrigantno odvijejo na nelinearen način, ves čas deluje skrajno pristno in neizumetničeno. /…/ Film me je čisto začaral. /…/ To je izjemno delo, ki ga nikakor ne smete zamuditi.«
– Leonard Maltin, leonardmaltin.com
»Izjemna drama /…/ Marie Schrader prinaša sporočilo za vse tiste, ki mislijo, da je dovolj, če se proti diktatorstvu in nepravičnosti borimo z objavami na Facebooku.«
– Graham Fuller, Culture Trip
»Film Stefan Zweig: Slovo od Evrope je tako drzen in subtilno zapeljiv zaradi režiserkinih poskusov, da bi sledila miroljubnemu šarmu svojega junaka skozi skrajno naelektrene javne in zasebne trenutke. /…/ Sliši se neverjetno, ampak s pomočjo Haderjevega skrivnostnega, niansiranega nastopa razumemo, zakaj je nastopaško govoričenje proti Hitlerju Zweiga žalilo v dno duše. /…/ Haderjeva spretnost in iznajdljivost po vsej verjetnosti izvirata iz njegovih zgodnjih izkušenj komika. /…/ In režiserka ga obkroži z ustrezno spretno in dojemljivo igralsko ekipo. Topla, odločna Barbara Sukowa in krhka, čustvena Aenne Schwarz sta v vlogah njegovih dveh žena izjemni. /…/ Že mogoče, da je vsebina žalostna, a oblika, ki jo [režiserka] iz nje izpelje, spremeni obžalovanje in bridkost v osvežujočo in poživljajočo umetnost.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Aenne Schwarz in Barbara Sukowa odlično odigrata vlogi pisateljeve druge in prve žene, a film pripada Haderju. Igralec ustvari eno najboljših predstav zadnjih let.«
– Ali Arikan, The Village Voice
»Zweiga čudovito odigra avstrijski igralec Josef Hader; človek ne bi nikoli uganil, da je kariero začel kot komik. Barbara Sukowa je po vseh pričakovanjih sijajna /…/. Ni nam treba biti občudovalec Zweigovega dela, da bi prepoznali vrednost te premišljene obravnave ene neštetih resničnih tragedij dvajsetega stoletja.«
– Glenn Kenny, The New York Times