zgodba
Zgodba o Forrestu Tuckerju – od njegovega drznega pobega iz zapora San Quentin pri sedemdesetih letih do niza nezaslišanih ropov, ki so zmedli policijo in očarali javnost. V vrtincu dogodkov se znajdeta detektiv John Hunt, ki ga prevzame Forrestova predanost, in Jewel, ženska, ki ga ljubi vsemu navkljub.
Robert Redford si za svojo zadnjo vlogo nadene suknjič šarmantnega bančnega roparja Forresta Tuckerja. Starec in pištola je »bolj ali manj resnična zgodba« o človeku, odločenem živeti po lastnih pravilih … in se pri tem zabavati.
zanimivosti
Članek v reviji The New Yorker, po katerem je bil film posnet:
https://www.newyorker.com/magazine/2003/01/27/the-old-man-and-the-gun
iz prve roke
»Se še spomnite, ko ste bili otroci in ste zaslišali besede Nekoč pred davnimi časi …? Je bilo sploh kaj lepšega? Mislim, da je zgodba izredno pomembna in da bi morala biti vedno na prvem mestu. In ta film ima preprosto neverjetno zgodbo, ki je poleg tega še resnična. Bizarna, ampak resnična. Ta človek je v resnici živel, zares je ropal banke, zares se je dobro imel, nikoli ni nikogar poškodoval, vedno je imel nasmeh na obrazu. Poslali so ga v zapor, on je zbežal, se spet znašel v zaporu, spet zbežal in tako naprej. Očitno je v tem užival. /…/ Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da sem z igranjem končal. In zakaj ne bi odšel z nečim optimističnim in pozitivnim?«
– Robert Redford
»Imel sem tri cilje. Upreti sem se hotel svojim naravnim nagnjenjem in videti, kako daleč iz cone udobja se lahko podam; narediti sem hotel nekaj, kar bi ljudem privabilo nasmeh na obraz; in hotel sem napisati ljubezensko pismo enemu največjih junakov srebrnega platna. Upam, da sem spotoma povedal še dobro zgodbo. /…/ Želel sem, da bi bili ljubitelji filmov o policistih in roparjih zadovoljni, a hkrati sem se skušal izogniti predvidljivosti in rutinerstvu. Poleg tega sem hotel zaviti v drugačne, sveže smeri. Obožujem dobro kriminalko, ampak ugotovil sem, da nisem dober režiser, ko gre za to zvrst. Narediti znam zares dobro pravljico, kriminalke pa ne. Takoj ko sem si Starca in pištolo predstavljal kot pravljico, sem začel stvari videti bolj jasno. /…/ Pogledal sem seveda veliko kriminalk, vse od Vročine (Heat) preko Asfaltne džungle (The Asphalt Jungle) do Prijateljev Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle). Vse te klasike sem si skušal vtisniti v podzavest, preden smo se lotili Starca in pištole. Ampak naši resnični vzorniki, tisti, o katerih smo se med pripravami največ pogovarjali, so bili manj očitni, vsaj v smislu tega, kako si zamišljamo film o bančnem ropu. Tako je bil naša referenca na primer Samuraj (Le Samouraï) Jean-Pierra Melvilla. In Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox) Wesa Andersona; pogosto sem rekel, da mora film spominjati na Čudovitega lisjaka, le da bo igran namesto animiran. Nenavadno, ampak govorili smo tudi o RoboCopu. Poleg tega smo si večkrat ogledali trailer za Zlata osemdeseta (Golden Eighties) Chantal Akerman /…/. Pa tudi o Tatijevem Playtimu smo se pogovarjali …«
– David Lowery
portret avtorja
David Lowery se je rodil leta 1980 v Wisconsinu in se še v otroštvu preselil v Teksas. Leta 2013 je napisal in zrežiral indie vestern Ain’t Them Bodies Saints s Caseyjem Affleckom in Rooney Mara v glavnih vlogah. Film je bil premierno prikazan na Redfordovem festivalu v Sundanceu, kjer je poleg nominacije za veliko nagrado žirije prejel nagrado za najboljšo fotografijo, kasneje pa se je uvrstil v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu. Sledil je Loweryjev prvi studijski izdelek, Disneyjeva fantazijska pustolovščina Pete’s Dragon (2016), kjer je v manjši vlogi nastopil tudi Robert Redford. K neodvisni, nizkoproračunski produkciji se je režiser vrnil že z naslednjim delom, svojevrstno nadnaravno dramo A Ghost Story (2017). Film, v katerem sta znova zaigrala Casey Affleck in Rooney Mara, je bil premierno predvajan na festivalu v Sundanceu, osvojil nagrade v Sitgesu in montrealski Fantasii ter se uvrstil med desetih najboljših filmov leta po izboru National Board of Review.
kritike
»[Forrest in Jewel] pogosto posedata v restavraciji ali na Jewelinem velikem posestvu – in rezultat je čista filmska magija. V teh prizorih se med Redfordom in Sissy Spacek dogaja nekaj, kar bi bilo s katerima koli drugima igralcema nemogoče poustvariti. In Lowery to dobro ve. Režiser izkoristi čarobnost trenutka, zavedajoč se, da je njegova naloga ujeti nekaj brezčasnega, nekaj, kar je vsaj deloma zunaj njegovega nadzora. Jaz sam bi lahko na primer ure in ure gledal samo, kako se smejeta in pogovarjata /…/. Vse skupaj je prav tako sentimentalno, kot se sliši, a Starec in pištola je eden tistih filmov, za katere so iznašli stavek ‘Takšnih pač ne delajo več’. Navsezadnje gre za zgodbo o človeku, ki je hotel postati legenda, o nekom, ki je nedvomno želel, da bi o njegovem življenju pripovedovali zgodbe na verandah s pivom v roki. Zato je moral to estetiko vzeti za svojo tudi pripovedovalec. Lowery poudari vidik očarljivega razbojnika ter ustvari film, ki je tako lahkoten, da bodo imeli nekateri občutek, da ga bo kar odpihnilo. Sprva se morda res zdi tako. A da ne bo pomote: o njem boste še dolgo razmišljali. Morda bo šlo za delček dialoga, Redfordov šarm, smeh Sissy Spacek ali pa Affleckovo držo – to je preprosto eden tistih filmov, ki človeku kar ne gredo iz glave. Film – tako kot Forrest sam – preprosto noče oditi. In tako kot Robert Redford je nepozaben.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Redfordov najnovejši film Starec in pištola, za katerega je dejal, da je morda njegov zadnji, je prav mogoče tudi njegov najboljši, gotovo pa sodi med vrhunce igralčeve kariere. Redford je svoj izjemni talent zaupal enemu najboljših režiserjev svojega časa, Davidu Loweryju. /…/ Igralec uprizori čudovit, premeten nastop v tem čudovito premetenem filmu, ki svojo idiosinkratičnost zavije v živahno in lahkotno pripoved. /…/ Lowery ustvari široko razvejano pravljico, ki je duhovito zavajajoča celo glede svoje razsežnosti. Z nevsiljivo intimnostjo in ostrim očesom ostaja z nogami čvrsto na tleh, četudi se zgodba – podkrepljena z združitvijo mogočnih osebnosti protagonista in igralca – povzpne do baladne silovitosti legende. /…/ Resnični Tucker je bil po Grannovem poročanju izučen saksofonist in klarinetist z neuspešno kariero v jazzu; Loweryjev Forrest je velik igralec. Da bi ga obudila k življenju, sta bila potrebna tako velik igralec kot velik režiser.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Tu in tam se pojavi film, ki s svojim šarmom najde pot do tvojega srca – in Starec in pištola je prav tak nepretenciozen, navdahnjen dragulj. Šele kasneje se zaveš, kako globoko v resnici sežejo njegove korenine /…/. Prizori, v katerih se Redford in Sissy Spacek spogledujeta, zapeljujeta in povezujeta, so prava igralska poslastica. Kamera izgine in med njima in nami nenadoma ni več nič. To je čista čarovnija. /…/ Naj gre za slovo ali ne – Redford uprizori virtuozen nastop, ki spominja na poslovilni govor. Kapo dol!«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Redford je čisto poosebljenje šarma in energije. /…/ Njegove oči so tako žive, da ti vzame sapo. /…/ Priča smo čarovniji, alkimiji, ki človeka spremeni v Filmsko zvezdo.«
– Leonard Maltin
»Čeprav je protagonist filma kriminalec, nima v sebi prav nič adrenalinskega, prevlečen pa je z debelo plastjo nostalgičnega premaza; s svojim penzionistično lagodnim tempom, zamolklimi barvami in zrnato sliko prikliče v spomin vsaj tri ali štiri desetletja starejšo filmsko estetiko. Kakšen drug režiser bi iz dane snovi naredil napeto kriminalko, Lowery pa v ospredje porine glavnega junaka, ga povzdigne v poetično figuro in Redfordu pripravi oder, s katerega nas lahko obilno zasipava s svojim prirojenim šarmom. Igralec svojo vlogo nosi kot najljubšo srajco – ležerno, lahkotno, kot da je to najbolj enostavna stvar na svetu. Nekaj naravnega in razorožujoče skromnega je v njegovem načinu igre, pri tempa mu odlično parira (in se z njim prav po najstniško spogleduje) Sissy Spacek v vlogi Jewel. Starec in pištola je pravzaprav sila preprost film, enostavno zastavljena in brez velikega pompa povedana zgodba, ki izzveni kot hommage igralski legendi. Med vstavljenim zlepkom različnih filmskih pobegov, ki ilustrirajo Tuckerjeve zaporniške podvige, se znajde tudi prizor iz filma The Chase Arthurja Penna iz leta 1966, na katerem za nekaj sekund ugledamo mladega Redforda. Ta metafikcijski pomežik gledalcu ni edini poklon Redfordovi karieri in pozorni gledalci bodo znali odkriti še kaj. A če dobro pomislimo, imata Tucker in Redford pomembno skupno točko: strast do svojega poklica. In glede na to, kako se film konča, Redfordove grožnje z upokojitvijo morda le ne gre jemati preveč resno.«
Špela Barlič, Dnevnik
»Tucker /…/ je ropar, ki bančne uslužbence – in celo svoje zasledovalce, recimo teksaškega detektiva Hunta (Casey Affleck) – spreminja v svoje fene. Vedno jim laska, nikoli ne odnese veliko, ropa male banke v malih mestih, seli se iz države v državo, piše pa se leto 1981, ko banke še niso obsedene z varnostjo (in ko še ni interneta), tako da lahko ostane fantomski. Ropanju se ne more upreti – to je stvar, ki jo najbolje opravlja. Igra ga Robert Redford, ki je gledalce vsa ta desetletja “ropal” prav z modrimi očmi, eleganco, šarmom in nasmehom. In zdi se, kot daje vse svoje filmske vloge skristaliziral v tej vlogi, za katero pravi, da je njegova zadnja. Iz filmov mu je končno uspelo pobegniti. Kot Genu Hackmanu in Seanu Conneryju. Film Starec in pištola, ki je sicer posnet po resnični zgodbi, a brez Redforda ne bi obstajal, je popolna biografija filmske legende, ki pri dvainosemdesetih odhaja z nasmehom, na katerem piše: hej, če me hočete še videti, si poglejte film Butch Cassidy in Sundance Kid, Želo, Električnega jezdeca. Ali pa Mojo Afriko.« ZELO ZA
Marcel Štefančič, jr, Mladina