zgodba
Ko so zlata leta hollywoodske slave že davno za njima, se Stan Laurel in Oliver Hardy z varietejsko predstavo odpravita na turnejo v Veliko Britanijo, da bi obudila svoja slavna komična lika. Sprva naletita na mlačen odziv gledalcev, sčasoma pa z očarljivimi nastopi znova najdeta pot do njihovih src.
Izjemna John C. Reilly in Steve Coogan nas popeljeta na poslednjo turnejo legendarnih Stana in Olia ter pokažeta, kaj pomeni pravo prijateljstvo.
iz prve roke
»V osnovi gre za ljubezensko zgodbo o dveh moških, ki sta bila slučajno tudi med največjimi ikonami komedije vseh časov, za zgodbo o ljubezni, prijateljstvu in spravi. /…/ Osredotočil sem se na specifično obdobje njunih življenj, ko je bilo pred njima veliko izzivov, zato se mi je zdelo, da je tudi potencial za dramo in konflikt večji. /…/ Umetniki, pa naj gre za komike, igralce, režiserje ali pevce, ne delamo drugega, kot da rišemo risbice za mamico in očka. /…/ Slišati hočemo le: ‘Oh, to je pa res dobro.’ To je tisto, kar prinaša trajno zadoščenje. /…/ Mislim pa, da se z željo, da bi svetu dal nekaj dobrega, lahko poistoveti marsikdo, ne le umetniki.«
– Jon S. Baird
zanimivosti
Komični duet Stan in Olio sta sestavljala Anglež Stanley Laurel in Američan Oliver Hardy. V dvajsetih letih 20. stoletja sta zaslovela z burlesknimi komedijami in do leta 1950 posnela 107 filmov, večino pod produkcijsko taktirko Hala Roacha. V poznih letih svoje kariere sta se posvetila odrskim nastopom, po Hardyjevi smrti leta 1957 pa se je tudi Laurel dokončno umaknil z gledaliških odrov in zavrnil vsa povabila za nastope v filmih.
http://www.laurel-and-hardy.com/
portret avtorja
Jon S. Baird (rojen 1972 v Aberdeenshiru na Škotskem) je sprva delal pri BBC in si postopoma utiral pot do režiserskega poklica. Celovečerni prvenec Cass je posnel leta 2008, zaslovel pa je z drugim filmom Svinjarija (Filth, 2013), črno kriminalno komedijo po romanu Irvina Welsha, ki smo jo pri nas videli tako na festivalu LIFFe kot v redni distribuciji. Film Stan in Olio je njegov tretji celovečerec.
kritike
»Ljubeča drama Jona S. Bairda uravnoteži humor in patos, smeh in solze, kakor sta to znala narediti velikana komedije, ki se jima ta prikupno topli film pokloni. Film, postavljen v pozna leta Laurelove in Hardyjeve kariere, je bolj melanholična ljubezenska zgodba kot pa obujanje burlesknega obdobja zabavne industrije.«
– Mark Kermode, The Guardian
»Coogan do potankosti zadane dlakocepske manierizme in nabrito poigravanje z besedami britanskega dela dvojca. /…/ Reilly, obložen s kostumom debeluha in dvojnim podbradkom iz lateksa, je kot Hardy osupljivo dober in nikoli ne pozabi, kako spretno je znal ta orjak poplesavati po odru in kako velik napor je bil potreben, da je bilo videti, kot da to dela z lahkoto. /…/ Coogan in Reilly pred našimi očmi preprosto postaneta Stan in Olio in niti za trenutek ne dopustita, da bi maska, kostumi in polcilindri igrali namesto njiju. Njuna transformacija je izjemna.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Baird odpre film z virtuoznim uvodom, ki je namerno zavajajoč: s šestminutno kader-sekvenco, ki sledi Laurelu in Hardyju na vrhuncu njune slave leta 1937, ko se skozi karnevalski, žlobudravi vrvež različnih scenskih prizorišč pred vrati filmskega studia prebijata na prizorišče svoje najnovejše komedije. /…/ To je udarna, impresivna kompozicija filmske magije, ki jo naglo spodreže nejevoljno pričkanje med Laurelom in njegovim priliznjenim producentom Halom Roachem glede pogodbenih detajlov /…/. Toda ko se prižgejo kamere in se dvojica požene v prefinjeno koreografirano komično plesno točko, je čarovnija spet tu – celo sredi konfliktne situacije znata Laurel in Hardy, kot bi pritisnila na stikalo, vklopiti svojo prisrčno prismuknjenost.«
– Guy Lodge, Variety
»Film je poln nežnih izmenjav med možema in njunima ženama, a najprisrčnejši trenutek prihrani za moška. Samo poglejte si, kako se Laurel ob koncu filma loti tolažbe svojega na posteljo priklenjenega prijatelja. Njegova srčna gesta se zdi popolna – na pogled je komična, a čustvo je iskreno in skoraj srce parajoče. Ta film je dober prav zato, ker zna ujeti pravo ravnovesje med veseljaško komedijo in pritajeno, ganljivo dramo.«
– Odie Henderson, RogerEbert.com
»Odnos med starajočima se komikoma je resda hrbtenica filma, a – kot pravi njun osladni vodja turneje – z Laurelom in Hardyjem dobiš ‘dve točki za ceno ene’. V trenutku, ko se jima v Londonu pridružita ženi /…/, dobi film injekcijo nove energije. Ko sta ti ženski – srdito predani svojima možema in hkrati še bolj različni, kot sta si različna njuna soproga – prisiljeni v interakcijo, se med njima krešejo iskre.«
– Pamela Hutchinson, Sight & Sound
»/…/ ljubeč, pogosto zelo smešen poklon komediji, ki ni danes nič manj genialna, kot je bila nekoč. Nova generacija oboževalcev že čaka pred vrati.«
– Demetrios Matheou, Screen International
»Toda tega, da je njune kariere konec, da sta prestara in da svoje verzije Robina Hooda – kradi revnim in dajaj revnim! – ne bosta nikoli doživela, ne more nič spremeniti, niti njun patos, niti njuna neločljivost, kaj šele njune vaje za film, ki ga ne bo. Da vse to počneta zato, ker drugega ne znata, ker ni nič bolj osebnega, ker drug brez drugega ne moreta in ker najboljše prihranita drug za drugega (nekateri prizori res izgledajo kot njun coming out), ni nobenega dvoma, kakor tudi ni nobenega dvoma, daj e to njuna zadnja noč. In film se v to noč odpravi nežno, z blagostjo in milino fena (razlog več, da sta ves čas čudno trezna). In tudi Coogan in Reilly ju odigrata brez zlobe, kot fena. Njuna uigranost pa je že kar osupljiva. Film si očitno želi, da bi bila res Stan in Olio. Vraga, film si domišlja, da sta res Stan in Olio.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina