zgodba
Brandon je mlad in uspešen newyorški poslovnež. Pod videzom urejenega in privlačnega moškega pa se skriva spolni odvisnik, ujet v začaran krog avantur za eno noč, brezupnih romanc in internetnega seksa. Obsesivni rituali Brandonovega samotnega življenja se podrejo, ko nekega dne v njegovo manhattansko stanovanje privihra njegova impulzivna sestra Sissy. Na begu pred bolečimi spomini in sestrino potrebo po bližini se Brandon požene globlje v mračno newyorško podzemlje.
Drugi celovečerec britanskega režiserja in vizualnega umetnika Steva McQueena je estetsko dovršen in psihološko izostren portret spolnega odvisnika ter študija svobode v času neomejenih možnosti. Michael Fassbender je ponovno osupnil občinstvo in kritike ter si prislužil nagrado za najboljšega igralca v Benetkah in nominacijo za nagrado BAFTA.
iz prve roke
»Film Lakota je pripovedoval o človeku brez svobode, ki je svoje telo uporabil kot politično orodje in s tem ustvaril svojo lastno svobodo. Sramota preiskuje človeka, ki uživa vse svobode zahodnega sveta, a si z navidezno spolno svobodo ustvari svoj lasten zapor. /…/ Priča smo nenehni seksualizaciji družbe in ob tem smo postali že otopeli. Kako naj kdorkoli krmari po tem labirintu, ne da bi ga okolje omadeževalo? Želel sem raziskati to očitno, a prezrto vprašanje. /…/ Umetnost ne more ničesar razrešiti. Lahko samo opazuje in opisuje. Bistveno je, da umetnost postane objekt, ki ga lahko vidiš, se o njem pogovarjaš, se nanj sklicuješ. Film je objekt, o katerem lahko razpravljaš, lažje kot o dogodku samem. /…/ Kako se približaš človeškemu bitju? Skozi tehnično sredstvo, s pomočjo filmskih naprav. Pri tem ne gre za socialni realizem ali izposojanje reportažnega pristopa in uporabe kamere iz dokumentarnega filma.«
– Steve McQueen, režiser in koscenarist
portret avtorja
Steve McQueen, rojen leta 1969 v Londonu, je eden vodilnih britanskih sodobnih umetnikov. Razstavljal je v najpomembnejših muzejih in galerijah, npr. Guggenheim, MOCA, Tate in Center Pompidou, ter se pojavil na uglednih manifestacijah, kot so Beneški bienale, Documenta ipd. Leta 1999 je prejel prestižno Turnerjevo nagrado za umetniško delo. V letu 2008 je posnel svoj prvi ‘klasičen’ celovečerni film Lakota (Hunger), v katerem je prvič sodeloval z igralcem Michaelom Fassbenderjem. Film je prejel številne nagrade, med drugim zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu in nagrado vodomec na 19. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu.
kritike
»Čeprav se Sramota na prvi pogled zdi malce bolj konvencionalna in manj intenzivna od Lakote, kmalu ugotovimo, da gre za novo hojo po ostrem rezilu britvice. Hojo, med katero se glavni igralec, izvrstni Michael Fassbender razgali do obisti. Sramota je znova neizprosna in hkrati toplo človeška študija posameznikove ujetosti, vendar tokrat ne v omejene prostore celice, temveč ujetosti, ki jo prinaša težnja po uresničenju lastne želje, ujetosti sodobnega človeka, ki uživa v neizmernih možnostih zahodnega sveta, pa se ujame v zanko navidezne spolne svobode in si z njo ustvari lasten zapor.«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Da ne bo nesporazumov: Sramota ni kakšen ošaben, hermetičen avtorski egotrip. V bistvu je relativno konvencionalen, premočrten, v svoji obliki zelo preprost in čist film, ki gledalca v trenutku posrka vase. In vendar je to zelo poseben, pomemben film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Zame brez dvoma film (preteklega) leta.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Lep, nepopustljiv, pomemben film; film za odrasle v najboljšem pomenu besede. V Sramoti lahko zaznamo odsev brezhibnega leska Ameriškega žigola, v zgodbi o medsebojni odvisnosti zlomljene dvojice pa odmev Polnočnega kavboja.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Opozoriti gre še na skrajno intenzivno, že skoraj zastrašujočo fizično igro znova navdušujočega Michaela Fassbenderja, ki ob dolgih kadrih in vseskozi nadzorovanem ritmu montažnih rezov prihaja še bolj do izraza. Brez dvoma eden vrhuncev letošnjega LIFFa.«
– Denis Valič, Delo
»Drama, ki se ne sprašuje o razlogih, ampak posledicah, ni samo pogled v življenje zasvojenca s seksom, ki ga v vizualno vznemirljivem in tudi New Yorku posvečenem celovečercu upodablja McQueenova igralska muza Michael Fassbender, ampak tudi pogled v družbo, ki v svetu, obsedenem z videzom in hitrim tempom, ne zmore funkcionirati drugače niti med domačimi štirimi stenami ali pod rjuhami.«
– Tina Bernik, Žurnal
»Sramota je film, ki govori o življenju, ki ga nočete živeti, zato pa film, ki ga morate videti. Film o našem času.«
– Jana
»Sramota oživlja kaznovalni svet filma V podzemlju seksa (Hardcore) Paula Schraderja, v katerem ima spolnost močan pridih pogube in pornografija zastruplja dušo. /…/ Mučeništvo McQueenove Lakote in njegovega novega filma Sramota je osnovano na moškem telesu, razgaljenem in extremis /…/ V uvodnem prizoru Fassbender znova izpostavlja svoje telo samokaznovanju. Položen kot truplo na modre rjuhe mora Brandon – kot kakšen lik iz Dostojevskega (ali Bressona) – romati prek skrajnih mej ponižanja, da bi se pred njim odprla pot do odrešitve. Lakota, ki žene Brandona k temu brezupnem cilju, je prav tako fizična kot stradanje Bobbyja Sandsa, a njegovi vzgibi po zanikanju življenja izvirajo prav iz nasprotja asketske discipline gladovno stavkajočega: iz izobilja, ki nikoli ne privede do sitosti. /…/ Sekvenca divjega trojčka, nič manj kot kalvarija degradacije telesa, spremeni vsak Brandonov sunek v krč trpljenja. Prostitutke, ki jih fuka, nimajo pojma, da ob tem misli na sveto Terezo Avilsko.«
– James Quandt, Artforum
»Pomenljiva razgaljenost glavnih igralcev prinaša filmu skoraj šokantno intimnost, a preciznost in resnost McQueenove režije izključuje vsakršno sled opolzkosti. To je vprašujoča, vznemirljiva, zelo zrela študija, ki raziskuje – kot daje slutiti soundtrack z Bachom Glenna Goulda in disko ritmi – nemirno območje med dušo in telesom.«
– Trevor Johnston, Irski filmski inštitut
»McQueenova nepopustljiva, a hkrati obvladana Sramota dolguje večino svoje moči Michaelu Fassbenderju in Carey Mulligan ter njuni prepričljivi upodobitvi dveh samouničevalnih posameznikov. /…/ Psihološko klavstrofobičen film, ki igralce razgali tako v dobesednem kot v figurativnem smislu ter jim (in nam) ne pusti nobene možnosti, da bi se skrili.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Če bosta tako nadaljevala, lahko McQueen in Fassbender postaneta nova Scorsese in De Niro.«
– Demetrios Matheou, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Nekoliko bolj konvencionalen kot Lakota, a nič manj pogumen in odkrit v raziskovanju skrajnosti človeškega obnašanja. /…/ To je delo, za katero se zdi, da je hkrati za naše čase in o naših časih. Film znova potrjuje status McQueena kot ustvarjalca z neizprosnim, mikroskopskim pogledom na svet.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Sramota je predvsem izjemno poetičen film o osamljenosti in žalosti, ki vstopa globoko v intimo glavnega junaka. /…/ McQueen nam dovoli, da gledamo, da vse vidimo z mikroskopsko natančnostjo, a nam ničesar ne razlaga. Nekaj pa nam je jasno – glavno vprašanje filma je: Zakaj se je včasih tako težko približati človeškemu bitju?«
– Irena Štaudohar, Sobotna priloga
»Sramota se po svojih značilnostih pravzaprav umešča že v razred filmov, ki bi jih lahko poimenovali ‘art spektakel’ – filmi, kot so denimo Melanholija /…/, Drevo življenja /…/ ali Overjena kopija /…/, ki so s svojo nadnacionalno produkcijo in angažiranjem zvezdniških naslovnih imen bistveno bolj ambiciozni od primerljivih izdelkov tega ranga in si v osvajanju čim širšega kroga gledalcev v svojih narativnih metodah utirajo odločnejšo pot proti multipleksovski dostopnosti, čeprav ne želijo tvegati izgube svoje izvorne arthouse sofisticiranosti.«
– Matic Majcen, Ekran