Grace, ki jo za vsakim vogalom čaka nova tragedija, se spopada z osamljenostjo, zaradi česar se vse bolj zapira pred svetom – tako kot polži v svoje lupinice. Na poti iz teme ji pomaga prijateljica, starejša ekscentrična ženska po imenu Pinky.
Izjava režiserja
Moje zgodbe so odsev vsakdana; biografije ljudi, s katerimi se lahko poistovetimo: prijateljev, ekscentričnih sorodnikov in pisanih likov, ki jih srečamo na ulici. Poskušam loviti ravnovesje med humorjem in patosom, svetlobo in senco, komedijo in tragedijo. Izumil sem besedo, ki opisuje moje filme – glinografija, skovanka iz besed glina in biografija.
Kot avtor moram igrati številne različne vloge in ena mojih najljubših je scenograf. Melbourne je med pandemijo covida doživel eno najdaljših obdobij zaprtja javnega življenja, a k sreči sem se lahko takrat posvetil pripravam na film. V petih mesecih sem na liste papirja ročno narisal 1600 sličic zgodborisa, potem pa nadaljeval z risanjem 200 likov, 200 ozadij in ročno izdelavo več tisoč rekvizitov. Hotel sem, da v tem filmu materiali in estetika ostanejo preprosti, zato sem ustvarjal s štirimi osnovnimi materiali: glino, žico, papirjem in barvo. Preveč stop animacij je danes spoliranih in odvisnih od 3D tiskalnikov. Tukaj sem hotel postaviti na piedestal glino, njene vdrtine, izbokline in nepravilnosti.
Rodil sem se z dedno tresavico, ki sem jo vgradil v svojo estetiko. Vsak element je moral biti po videzu pomanjkljiv, asimetričen; kot da bi ga izdelal v naglici ali pijan. Psihe mojih likov so nepopolne, zato sem hotel, da se njihov videz ujema z mojimi risbami, ki so površne, naivne in izdelane v grobih potezah. K svojemu delu pristopam celostno in si prizadevam za izvirnost. Umetnost posnema življenje in obratno; to dvoje je zame neločljivo. Umetnost in filmsko ustvarjanje sta zdaj moja joga.