zgodba
Tokratno jutro je samo na videz običajno. Blokovsko naselje se je prebudilo v naraščajočo napetost med besno mladino in policijo. Pred tremi prijatelji – Vinzem, Saïdom in Hubertom – je najpomembnejši dan v življenju. Pravzaprav niso trije! Četrto mesto v družbi zaseda Krom Smith & Wesson 44, nabita pištola policista, ki se je znašla v Vinzevih rokah. Ura ves čas tiktakta. Je 24 ur dovolj za razrešitev sovraštva? Film Sovraštvo je eksplozivna zmes kritike rasnega nasilja in družbene neenakosti s humorno iskrivostjo sredi betonskega predmestja.
Naj te film odpelje na lov za maščevanjem!
iz prve roke
»V Parizu so bili izgredi. Po radiu sem slišal, da je [6. aprila 1993] policist ustrelil otroka [Makomé M’Bowolé] v 18. okrožju. Šel sem tja, ker sem se včasih zadrževal v tisti soseski. Ko sem prispel, so tam bili ljudje, vendar niso protestirali, bolj so žalovali – to so bili starši žrtve, tega otroka. Začel sem razmišljati o tem, kako je ta policist sploh lahko ustrelil otroka v glavo, medtem ko je bil ta vklenjen. Ni ga namerno ubil, poskušal ga je prestrašiti, nato pa se je pištola sprožila. Toda ne glede na to, ali je bilo namerno ali ne, je bil policist tako besen, da je prijel pištolo, kar se je končalo s tem, da je umoril otroka. Kaj se je s tem otrokom dogajalo ves dan, ki se je tako končal? Odločil sem se prikazati zgodbo z njegove perspektive, oz., s perspektive otrok, ker je nihče ni poznal, še posebej ne leta 1995 – ali pa 1993. Poznal sem jih, ker sem se družil z njimi; imajo glas, obstaja razlog, zakaj so takšni, in obstaja razlog, zakaj je njihova interakcija s policijo takšna, kot je. To smo morali povedati, da bi ljudje lahko razumeli. /…/ Posnetki vojne v črno-beli tehniki so nekaj popolnoma drugega, če jih vidiš v barvah. Delal sem sinhronizacijo za Apokalipso, fantastično dokumentarno serijo o vojnah, za katero so barvno obdelali črno-bele slike in jih prikazali v visoki ločljivosti. Ko je vse v barvah, nenadoma postanejo posnetki zelo osebni – zagledaš svoje dedke, niso le duhovi ali umetniške podobe – to bi lahko bilo danes! Črnobela tehnika prinaša poezijo v resničnost. Zato je zelo težko snemati film o revščini, kjer nimaš nadzora nad okoljem in kjer naj bi bile stvari grde. Veliko stane, če hočeš, da je vse skupaj videti dobro. Nič pa ne stane, da je videti dobro v črno-beli tehniki. Če bi vam pokazal Sovraštvo v barvah, bi bilo grozno.«
– Mathieu Kassovitz
kritike
»Sovraštvo vrže Molotovko skozi zaspano okno sodobne francoske kinematografije. /…/ Življenjsko pomembno, boleče delo.«
– Clarisse Loughrey, The Independent
»Tesnoba skupaj z brutalnostjo, ko ta končno butne na površje, udarita še toliko močneje.«
– Kieron Moore, Starbust magazine
»Za vsem, kar počnejo, je neizogibno dejstvo, da nimajo ničesar za početi. Nimajo služb, nimajo perspektive, nobenih resnih upov na finančno neodvisnost, nobenega denarja, malo načinov, kako se zabavati, razen z druženjem. Niso slabi otroci, niso kriminalci, niso posebej nasilni (boksar je najmanj nasilen), vendar so jih zaradi starosti, etničnosti in videza označili za verjetne povzročitelje težav.«
– Roger Ebert, rogerebert.com
»Slogan ‘sovraštvo poraja sovraštvo’ poudarja splošne probleme, ki so prikazani skozi teme moči, revščine, konfliktov in družbenih razpok v Kassovitzevi mojstrsko ustvarjeni sodobni klasiki. /…/ Še posebno pomembno vlogo pri kulturni identifikaciji filma igra glasba. Zbuja občutek utopičnega prostora, še posebej v pesmih, kot je Bob Marleyjeva ‘Burnin’ and Lootin’, ki ima kljub bojevitim besedilom v sebi nekaj elegičnega in poudarja problematiko nesposobne francoske politike.«
– Jordon Pollard, Voice Magazine
»V deželi, ki nam je dala šampanjec, je Sovraštvo molotovka.«
– Kaleem Aftab, Sight&Sound
vtisi mlade programske ekipe festivala Kinotrip
»Nikoli ne bom pozabila, kako sem med ogledom filma pozabila, da sem v kinu. Prestavila sem se v njihova življenja, v tovarištvo, ki so ga imeli Vinz, Saïd in Hubert. Ta celovečerec je v vseh aspektih po mojih kriterijih popoln.«
– Alina, članica 9. Kinotripovega filmskega kluba