zgodba
Ingrid in Martha sta bili v mladosti tesni prijateljici, toda življenje ju je ločilo: Ingrid je postala pisateljica, Martha pa vojna poročevalka. Po letih brez stikov se znova srečata v nenavadnih okoliščinah …
iz prve roke
»Spremljati. Delati družbo, biti ob nekom brez potrebe po govorjenju, preprosto biti z njim. Spremljati v bolečini in veselju. Pripravljenost, da nekomu stojimo ob strani, je ena najbolj dragocenih človeških lastnosti, pomembnejša od velikih čustev, kot so ljubezen, prijateljstvo ali bratstvo. Biti zraven – s tihim, solidarnim in sočutnim razumevanjem – je včasih največ, kar lahko storimo za drugega človeka. Pri tem sploh ni treba biti dober govorec, bolj pomembno je poslušati – toda poslušati moramo znati dejavno, da človek lahko vidi svoje besede, kako se zrcalijo v očeh tistega, ki ga posluša in spremlja. Sosednja soba prikazuje, kako se Ingrid, ki jo igra Julianne Moore, nauči zares biti z Martho, likom v interpretaciji Tilde Swinton. /…/ Film govori o oživitvi starega prijateljstva v intimni, skrajni situaciji. Ena od prijateljic, Martha, bo umrla, medtem ko se bo druga, Ingrid, naučila sprejeti njeno odločitev – spoznala pa bo tudi, da smrt ne pomeni absolutnega konca. Ljudje ne umrejo povsem: prek mojega ateizma se je v scenarij vtihotapila možnost reinkarnacije, pa tudi misel, da nas ‘na oni strani’ ne čaka zgolj tema. Martha, ki trpi zaradi neozdravljive oblike raka, se na neki način reinkarnira v svojo prijateljico Ingrid. In prav o tem procesu govori film: o obnovljenem prijateljstvu, ki v tednih, preživetih v hiši sredi gozda – nekakšnih vicah med resničnostjo in onostranstvom – preraste v čustvo, podobno ljubezni, vendar brez njenih nevšečnosti. /…/ Sosednja soba je žanrsko morda res najbližje melodrami, toda posneti sem skušal zadržan in umirjen film ter se izogniti sentimentalnosti in melodramatičnosti. Čeprav je tema smrti zelo prisotna, nisem želel ustvariti nečesa turobnega ali strašljivega, ampak film, poln svetlobe in življenja: za to poskrbita tako lik Marthe kot sila narave, ki v hiši sredi gozda varuje ženski. Vse od Juliete stremim k večji slogovni zmernosti. Tokrat je to od mene zahtevala tudi zgodba – smrt kot edina želena prihodnost. Tej večni temi sem se skušal približati na obziren in občutljiv način. /…/ Tildi Swinton in Julianne Moore dela družbo John Turturro, ljubimec, ki sta si ga ženski delili v mladosti. Damian Cunningham, Turturrov lik, govori o nekem drugem smrtnem boju: tistem, v katerem se je znašel naš planet. Dan, ko se bosta združila neoliberalizem in skrajna desnica, bo trenutek, ko se bo začelo odštevanje; že danes si podajata roke.«
– Pedro Almodóvar
kritike
»Nova melodrama Pedra Almodóvarja /…/ je občutljiva španska rastlinica, presajena na kamnito tujo zemljo. Veni in hira, skoraj se že vda. A ko nazadnje zacveti, imamo občutek, kot da smo priča majhnemu čudežu. Film je tako čudovit ravno zaradi svoje krhkosti. /…/ To je zapeljiva, presunljiva, nežna zadevica; očarljiva septembrska pesem v duetu, ki jo med postopanjem po antikvariatih in poležavanjem ob bazenu /…/ elegantno izvajata Tilda Swinton in Julianne Moore. Bolj ko se Martha in Ingrid zbližujeta, bogatejši in resničnejši postaja film, zato nas zaprta vrata in zaključni napisi pustijo z občutkom izgube. Tako je pač z vsako dobro zgodbo, verjetno pa tudi z vsakim pomembnim odnosom: telo propada, ura tiktaka in vedno je pozneje, kot mislimo.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Kot je pri Almodóvarju običajno, tudi v Sosednji sobi ne manjka filmskih pomežikov, pa čeprav režiser /…/ izpusti nekaj del, omenjenih v romanu Sigrid Nunez: od Hitchcocka /…/ prek Ozujeve mojstrovine Potovanje v Tokio do presunljivega No Home Movie, zadnjega filma Chantal Akerman, v katerem je belgijska režiserka v senci smrti raziskovala svoj ljubeči odnos z materjo /…/. Ti odmiki bi lahko bili presenetljivi, če Almodóvar s Sosednjo sobo ne bi stopal na teren, ki je povsem njegov. /…/ V enem najbolj presunljivih odlomkov knjige Kaj prestajaš pripovedovalka pojasnjuje, kako bližina smrti v njej prebuja ‘ostro zavedanje vsega: svetlobe, ki se zliva skozi okna spalnice, vonja in okusa kave, strukture lesenih tal …’. Ta izjemna senzibilnost, skorajda ‘obogatena resničnost’, pride do izraza v senzacionalnem zadnjem delu Sosednje sobe, ko se Almodóvarjeva filmska artificielnost stopnjuje, da bi poudarila petje ptic, otipala površine predmetov in sublimirala čustveno vrednost poljuba na lice. V to čutno razkošje Almodóvar vplete tudi najpomembnejši citat filma, stavke iz zgodbe Mrtvi Jamesa Joycea, ki jo je na platno prelil John Huston v svojem zadnjem filmu. Tako Almodóvar ob pomoči Joycea in Hustona ustvari živahno zimsko sonato, v kateri si življenje in smrt podata roke, da bi razkrila vrednost družinskega izročila in pomen čustvenih vezi.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Obraz Tilde Swinton skupaj z njenimi besedami postane osupljivo orodje samoraziskovanja. Igralkin monumentalni nastop bi po surovi čustvenosti in kontemplativni moči lahko primerjali z duhom in virtuoznostjo Vanesse Redgrave. Martho upodobi kot prizemljeno žensko, ki dobro pozna samo sebe in ve, kaj hoče, a se je znašla na neznanem ozemlju. Na to ni bila pripravljena. Kdo pa kdaj je? Toda podala se bo na pot in nas vzela s seboj. /…/ Film, ki ga poganja presunljiva človeškost igralkinega nastopa, nam povzdigne duha in ponudi katarzo. Govori o smrti, a je zaradi neustrašne iskrenosti, s katero se loteva teme, odločno na strani življenja.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Ko zgodba napreduje, postaja jasno, da Almodóvarjevo veselje do barv in vzorcev ni postranskega pomena, ampak sámo bistvo filma. Za ženski, ki se skupaj podajata na bridko pustolovščino, je ustvaril nekakšno zavetje pred zunanjim svetom. Na ta način tudi gledalca zvabi v njuno zgodbo. Limetino zelena in lila, škrlatna in žafranasto rumena: Almodóvar ve, katere barve se ujemajo, katere kombinacije nas bodo presenetile in razveselile. Barve Sosednje sobe so njeno skrivno sporočilo; jezik užitka in lepote, ki nas spomni, kako lepo je biti živ. Če je mogoče posneti radosten film o smrti, je Almodóvarju to pravkar uspelo.«
– Stephanie Zacharek, Time
»/…/ kot bi se umetnika – Joyce in Almodóvar – povezovala skozi čas, v obupnih poskusih izraziti neizrekljivo in ujeti ustvarjalni trenutek, ki slavi tako žive kot mrtve.«
– Kevin Maher, The Times
»Morda se vse skupaj sliši depresivno, a brez strahu! V Almodóvarjevih rokah ima film nenehno pridih lahkotne komedije. /…/ Vroče latino ljubimce je zamenjal rožnato obarvani sneg, homoerotični ton je manj izrazit, toda pred nami je Almodóvarjeva Amerika – in film je prava poslastica.«
– Kaleem Aftab, Time Out