zgodba
Neil in Alice Bennett sta člana premožne družine, ki z mladima Colinom in Alexo dopustujeta v Acapulcu. Lenobne počitnice prekine nujen klic, zaradi katerega se morajo nemudoma odpraviti domov. Ko prispejo na letališče, jim Neil pove, da je pozabil potni list in da bo ujel naslednji let …
iz prve roke
»Ni naključje, da se film dogaja v Acapulcu. Pretresen sem, ko vidim, kako se je mesto, kjer sem kot otrok preživljal počitnice, spremenilo v žarišče nasilja. Sončni zaton je nastal iz potrebe, da raziščem kraj, ki se zdi vse bolj oddaljen in tuj. To raziskovanje različnih vidikov Acapulca je tudi značajska študija in analiza družinske dinamike.
Sonce ima ključno vlogo; vedno udari agresivno in neposredno. Podoba mora nujno odražati dvoje: čustveno stanje likov in nasilje, ki vlada v njihovi okolici. /…/
Mislim, da se lahko vsakdo najde v moralnih izzivih in eksistencialnih potovanjih, ki jih doživljajo moji liki.«
– Michel Franco
portret avtorja
Michel Franco se je rodil leta 1979 v Ciudadu de Mexicu. Med njegove filme sodijo: Chronic (nagrada za najboljši scenarij v Cannesu leta 2015), Las hijas de abril (nagrada žirije v sklopu Posebni pogled v Cannesu leta 2017), Después de Lucía (zmagovalec sklopa Posebni pogled v Cannesu leta 2012) in Nuevo orden (velika nagrada žirije v Benetkah leta 2020). Njegov zadnji celovečerec Sončni zaton je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah.
kritike
»Michel Franco je s provokativnim trilerjem Nuevo orden [na lanskem Beneškem filmskem festivalu] dvignil nemalo prahu. Sončni zaton je na svoj način prav tako transgresiven. To je neizprosen in brezhibno narejen film, eksistencialni tour de force s pridihom Camusovega Tujca. /../ Tim Roth uprizori resnično izjemen nastop.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Sončni zaton /…/ je v konceptualnem smislu zapletena, nekonvencionalna sestavljanka – nekakšna detektivka /…/, pri kateri rešitev ni tako pomembna kot proces sestavljanja. /…/ Da, Sončni zaton je uganka, vendar tudi Rorschachov preizkus. Niti dva človeka filma ne bosta gledala na enak način.«
– Peter Debruge, Variety
»Eden od užitkov filma je, da je nemogoče uganiti, kam je namenjen /…/. Franco je razvil minimalističen slog, zaradi katerega se njegovi filmi zdijo kot kratki povzetki samih sebe. Gradi jih iz kratkih prizorov s skopimi dialogi, skoraj brez glasbe in brez razkošne fotografije, zato lahko kljub na videz počasnemu tempu v eno nizkoproračunsko neodvisno dramo strne dogodke, vredne treh hollywoodskih dram. V filmu Sončni zaton se zaključni napisi začnejo vrteti po 75 minutah, a zgodilo se je osupljivo veliko.«
– Nicholas Barber, IndieWire
»Tako kot bleščeče luči Acapulca se tudi Sončni zaton na trenutke zalesketa v nekaj resnično posebnega, če ga gledamo pod pravim kotom, v pravem razpoloženju: film o slovesu od življenja, ki je hkrati film o nekakšnem posmrtnem življenju.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»V glavnem molči. Z njim bi lahko oglaševali anemijo. In anomijo. Ni mu več do denarja, družine, doma in kariere. In ni mu več do identitete. Počasi se odklaplja. Izginja. Zahaja. Kaj je z njim? Hoče biti le sam? Ga žre psihoza? Tropska bolezen? Je tako toksičen ali tako mazohističen? Se je naveličal kapitalizma? Navsezadnje, zdaj je dedič mesnopredelovalnega giganta. Ali pa hoče le izživeti vse figure eksistencialistične groteske? Je prevečkrat prebral Camusovega Tujca? Ga je prebral tolikokrat, da ga je poosebil? /…/ Njegov molk je tako genialen, dabesed ne pogrešate, medtem ko je tesnoba tu res čustvo, ki mu lahko verjamete, toda film tako dobro poveže smrt in rento (ter nasilje in kapital), da izgleda kot poroka Marxovega Kapitala in Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina