Boštjan Hladnik je Sončni krik, ki je za swinging Slovenijo naredil to, kar so za swinging London naredili filmi Povečava, Darling in Težka noč nekega dne, napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. »Ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal. Na Vibi so ga začuda zelo hitro sprejeli, toda ko je prišel v kino, so bili vendarle vsi spet malce šokirani. Zdelo se jim je, da je padel z neba.«
Ne brez razloga: Sončni krik – portret slovenskih bonbonskih, kantilenskih, brezskrbnih, razigranih, groovy šestdesetih, lahkotni melange slogov à la Casino Royale in Mož iz Ria, sladoledno odbita, vitalistična, karnistična, revijska, hektična glorifikacija obmorskega »mesta mladih« (seksualna revolucija, frontalna golota, rekreativni seks brez občutka krivde in slabe vesti, psihedelija, kulizem, kontrakulturne vibracije, nonkonformizem, revolt, »marmeladarji«, hepening, strip, russmeyerski camp, burleskni antimaterializem, tatijevsko soočenje s postvarelostjo, predmetnostjo in skomercializiranostjo družbe) – je skeniral lahkotne, blesave britanske rock komedije, ki so cvetele v šestdesetih (Na pomoč!, Težka noč nekega dne, Poletne počitnice, Vse to se dogaja, Lov za bombo, Ferry Cross the Mersey, Veseli diamanti, Kukavičja patrulja ipd.), pa tudi sočasne holivudske rock komedije, eksploatacijske B-norčije, ki so se običajno vrtele ob morju in ki so imele v naslovih bodisi besedo Party, Beach ali pa Bikini (Beach Party, Pajama Party, Muscle Beach Party, Bikini Beach, The Ghost in the Invisible Bikini, Beach Ball, Beach Blanket Bingo ipd.). V vseh so nastopali popularni bendi – tako kot tu Kameleoni, ki so tedaj blesteli s štikli Sjaj izgubljene ljubavi, Looking For Me, La Felicita in Too Much on My Mind in ki so razpadli leta 1968, potemtakem prav v letu Sončnega krika: zaradi odhoda na služenje vojaškega roka, ki je bilo za slovenski rock to, kar so bile v Hladnikovem lustspielu Ubij me nežno za belo mucko piranhe.
Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje, »nadrealistične« oči. Kot alien. Slovenski film bi moral na Slovenijo vedno pogledati skozi tuje oči – ali pa bi se moral dogajati v tujini. Ali – ali. Mar niso vsi še vedno omamljeni od Vesne, ki jo je František Čap posnel skozi tuje oči?
Hladnik je imel tudi tokrat – pač tako kot vedno – težave. Ko je France Štiglic, tedanji direktor Vibe, zagledal vsa tista gola dekleta, je zahteval, da jih Hladnik izreže, češ da so mladoletnice, kar bi lahko pripeljalo do problemov z njihovimi starši, in da se negative vseh teh izrezanih posnetkov komisijsko uniči.
V Sončnem kriku v tovarni vidimo hladilnik, v katerega roparja skrijeta svoj plen, ne pa tudi tistih, ki so ta »magični« hladilnik ustvarili, izdelali, proizvedli. Rdeča nit zgodbe postane produkt, ne pa delavec, ki ga je proizvedel. In Slovenija je v slovenskih filmih izgledala kot ta hladilnik – kot dežela, ki je ni nihče ustvaril. Ki je ni nihče proizvedel. Kot brezmadežno spočet produkt. Kot produkt »čistih« misli in »čistega« srca. Kot čudež. Kot neposredni produkt lepote Naroda. Kot produkt partizanov, kmetov in umetnikov. Kot zaklad.