zgodba
Gianni je nedavno upokojeni Rimljan srednjih let. Dnevi mu minevajo med sprehajanjem psa prelepe mlade sosede, plačevanjem računov pod budnim ženinim očesom in nenehnimi telefonskimi klici njegove prastare matere. Nekega dne pa ga stari prijatelj Alfonso preseneti z opisom svojih nedavnih spolnih podvigov. Gianni je očitno spregledal, da si vsi njegovi sivolasi prijatelji na vso moč prizadevajo ujeti zadnjo priložnost. Alfonso sklene, da mora Gianni takoj ukrepati. A ubogi Gianni je kot star, zarjavel avto. Motor je prižgan, a potrebnega bo kar nekaj časa, da ga spet spravi na cesto.
Trpka komedija, prežeta s tiho melanholijo in značilnim avtorjevim toplim humorjem, poda neprizanesljiv, a zabaven pogled na minevanje časa, staranje in hrepenenje. Režiser Gianni Di Gregorio, eden izmed scenaristov slavne Gomore, v avtobiografsko obarvani vlogi starajočega se moškega, ki je za ženske postal neviden.
iz prve roke
»Zamisel za Sol življenja sem dobil nekega dne na avtobusu, s katerim se pogosto vozim. Spominjam se, kako sem se včasih s kakšno žensko spogledoval. To je vodilo v fantaziranje; vedno je ostalo le pri tem, ne razumite me napačno, a kljub temu me je navdalo s pozitivnimi občutki. Potem pa se je vse to končalo. V nekem trenutku se zaveš, da si postal neviden. /…/ Moji filmi opisujejo vsakdanje življenje, zato vedno poskušam delati z igralci, ki so karseda ‘pristni’ in imajo živahno osebnost ter prirojeno velikodušnost, odraženo v njihovem nastopu. /…/ Kot igralci, ki jih izberem za svoje filme, tudi jaz v njih igram sam sebe.«
– Gianni Di Gregorio, režiser, koscenarist in glavni igralec
portret avtorja
Gianni Di Gregorio se je rodil leta 1949 v Rimu, v četrti Trastevere, kjer še vedno živi in dela (in kjer se odvijeta oba njegova filma). Svojo ustvarjalno pot je začel kot asistent režije in igralec v gledališču. Kot pomočnik režiserja in avtor scenarija je sodeloval pri številnih uspešnih italijanskih filmih, mednarodno slavo pa je dosegel leta 2007, ko se je kot eden izmed scenaristov podpisal pod slavno Gomorro Mattea Garroneja. S filmsko režijo se je začel ukvarjati precej pozno – svoj nizkoproračunski prvenec Avgustovsko kosilo (Pranzo di Ferragosto, 2008) je posnel pri šestdesetih. Film je navdušil občinstvo ter prejel številne nagrade, med drugim leva prihodnosti v Benetkah, ogledali pa smo si ga lahko na Kino Otoku leta 2009. Osrednji lik te avtobiografsko obarvane komedije je Gianni, moški v krizi srednjih let in režiserjev filmski alter-ego, ki odigra glavno vlogo tudi v avtorjevem drugem celovečercu, Soli življenja. Gianni Di Gregorio se je pod oba svoja filma podpisal kot scenarist, režiser in glavni igralec.
kritike
»Gianni Di Gregorio dokazuje, da je bila prefinjenost in komična zmernost njegovega prvenca Avgustovsko kosilo vse prej kot začetniška sreča. V Soli življenja znova nastopi v vlogi svojega alter-ega in nam ponudi še eno na videz nepomembno, delno avtobiografsko zgodbo z univerzalnim odzvenom /…/«
– Natasha Senjanovic, The Hollywood Reporter
»Ta v vseh pogledih čudovita italijanska komedija /…/ je tiste vrste romantična realistična fantazija s Fellinijem v svojem genetskem zapisu in kančkom Woodyja Allena. /…/ Sol življenja je prizanesljiv komentar o italijanskem moškem na splošno in, bolj specifično, o toksični absurdnosti Silvia Berlusconija, hkrati pa je to film o grozi in neizbežnosti staranja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film je poln subtilno opaženih podrobnosti vedenja in kretenj, ki jih povezujemo s komedijami studiev Ealing na svojem vrhuncu, in še preden se prav zavemo, se pred nami odvije dovršena čehovska pripoved. /…/ [Di Gregorio] je kot kak Fernandel, a bolj subtilen, Walter Matthau, a ne tako mizantropski, Jack Lemmon brez samopomilovalne čemernosti.«
– Philip French, The Observer
»Preprost, star človeški šarm: kaj se je zgodilo z njim? Nekaj ga lahko najdemo še v Italiji. /…/ Zamislite si gospoda Hulota, kot bi ga ponovno iznašel Fellini. /…/ Sijajen, lahkoten, očarljiv; na vaše razpoloženje bo vplival tako blagodejno kot soparno popoldne v Rimu.«
– Nigel Andrews, The Financial Times
»Zabaven, grenak, poživljajoč in mnogo cenejši kot povratna vozovnica za Italijo.«
– Lee Marshall, Screen International
»Dejstvo je, da italijanska umetnost goji poseben odnos do komedije in komičnega. Kot tudi to, da njena srečanja s to zvrstjo pogosto prinesejo sijajne rezultate. Na primer commedio all’italiana, ta specifičen, nacionalno obarvan filmski žanr, s katerim je italijanski film v šestdesetih letih osvojil svet. In prav njegovo tradicijo obuja najnovejše delo Giannija Di Gregoria, čudovita, malce melanholična komedija Sol življenja. /../ Sol življenja je duhovita, a hkrati tudi trpka ter predvsem globoko iskrena meditacija o staranju, tankočutna analiza stanja duha sodobnega Italijana, ki se sooča s staranjem in njegovimi posledicami, z izgubo strasti, pa tudi očarljivosti in šarma ter nenazadnje s pešanjem spolne moči.«
– Denis Valič, Pogledi
»Očitno pa je, da avtor ne postavlja pred oči le nesrečnega (in vendar tako očarljivega) Italijana Giannija, ki je postal za ženske neviden, pred nami je evropski šestdesetletnik nasploh; namreč moški v času daljšanja življenjske dobe, moški, ki bi še marsikaj rad, toda, prvič, zmore malo (hitro mu namreč kaj odpove, če ne drugega, koleno), in drugič, v tem svetu je glavna vrednota, pri kateri je popolnoma nekonkurenčen, mladost. Drugače kot ženske, ki kažejo večjo sposobnost tako biološke kot socialne adaptacije. Svet postaja njihov, pravi film, in pri tem seveda v čast in slavo komedije pretirava, toda prav s pretiravanjem odpira ta simpatičen film nove tematske niše, ki jih evropska kinematografija še ni zapopadla. Šestdesetletnik Gianni Di Gregorio je za začetek odkril šestdesetletnike.«
– Peter Kolšek, Delo