zgodba
Vrhovna sodnica Fiona Maye, specializirana za etično zahtevnejše primere družinskega prava, uživa izjemno spoštovanje, a ne brez žrtev v zasebnem življenju. Ko se njen zakon znajde na razpotju, dobi nujen primer na smrt bolnega Adama, ki zaradi verskih razlogov zavrača transfuzijo krvi. Ker še ni polnoleten, mu Fiona lahko odredi prisilno zdravljenje. Da bi fanta bolje razumela, se odloči za nenavadno potezo in ga obišče v bolnišnici. Srečanje dveh iskrivih duhov v obeh prebudi močna čustva.
Drama o trku prava in verskih prepričanj, pa tudi o napetem razmerju med čustvi in razumom, zgrajena okrog fascinantnega lika ostroumne vrhovne sodnice (Emma Thompson). Britanski pisatelj Ian McEwan je scenarij priredil po lastnem romanu V imenu otroka.
iz prve roke
»Nekoč sem se znašel na večerji z družbo sodnikov /…/. V nekem trenutku je naš gostitelj, pritožbeni sodnik sir Alan Ward, /…/ vstal in segel na polico po vezan izvod svojih sodb. /…/ Te so bile kot kratke zgodbe ali novele. Ozadje določenega spora ali dileme je bilo jedrnato povzeto, liki so bili naslikani s hitrimi zamahi, zgodba podana z različnih gledišč in na koncu so bili tisti, ki iz zgodbe niso prišli kot zmagovalci, pospremljeni z merico sočutja. To niso bili primeri s kazenskih sodišč, kjer je treba brez sence dvoma odločiti, ali je nekdo zločinec ali nesrečna žrtev. Nič tako črno-belega. To so bile zgodbe z družinskega področja, ki vsebuje večino tistega, kar je pomembno v vsakdanjem življenju: ljubezen in zakon in konec obeh, stežka razdeljeno premoženje, starševsko krutost in zanemarjanje otrok, grenke pravde za otrokovo usodo. Tu, v mojem naročju, so bili realistično zasnovani liki, postavljeni v verjetne situacije, ki pritegnejo in zastavljajo kompleksna etična vprašanja.«
– Ian McEwan
»Fionina odločitev in posledična sodba, ki odobri transfuzijo krvi, vodita v odnos soodvisnosti med sodnico, ki mora na neki način igrati boga, in fantom, čigar življenje reši. Medtem mož Fiono obtoži, da zanemarja njun zakon. Ne gre za zavestno zanemarjanje: poklicno delo, ki je zelo pomembno in mu je povsem predana, jo je tako zaposlilo, da je sčasoma postala vse bolj odrezana od čustev in moža. Ves ta čas pa raste njena navezanost na fanta, čigar življenje je rešila, oziroma obsedenost z njim. Zanj je postala nekakšen simbol sijoče inteligence, miru in spokojnosti; vsega, česar mu sicer v življenju primanjkuje.«
– Richard Eyre
zanimivosti
Ian McEwan je eden najbolj prepoznavnih sodobnih britanskih pisateljev. Njegovo ime se je že šestkrat znašlo na listi nominirancev za Bookerjevo nagrado, leta 1998 pa jo je prejel za roman Amsterdam. Mnogi njegovi romani so doživeli uspešne filmske priredbe: V naročju tujcev (The Comfort of Strangers, 1990) Paula Schraderja, Nedolžen (The Innocent, 1993) Johna Schlesingerja, s srebrnim berlinskim medvedom nagrajeni The Cement Garden (1993) Andrewa Birkina in Pokora (Atonement, 2007) Joeja Wrighta, ki je med drugim prejela zlati globus za najboljši film in oskarja za najboljšo izvirno glasbo. Leta 2017 je luč sveta ugledala še ena adaptacija McEwanovega romana, Na obali Chesil (Dominic Cooke), ki je prav tako na sporedu v Kinodvoru. V slovenščini je izšlo kar nekaj pisateljevih knjig, med njimi tudi Na obali Chesil in V imenu otroka.
portret avtorja
Richard Eyre je večkrat nagrajeni britanski gledališki, operni, televizijski in filmski režiser. Sprva je režiral predvsem v gledališču, začetek njegove filmske kariere pa zaznamuje prvenec The Ploughman’s Lunch (1983), prav tako posnet po scenariju Iana McEwana. Za svoj naslednji film Iris (2001), biografijo pisateljice in filozofinje Iris Murdoch, je bil nominiran za berlinskega zlatega medveda. Film o prvi ženski igralki na britanskem odru Stage Beauty (2004) je na filmskem festivalu v Cambridgeu prejel nagrado občinstva, psihološki triler Zapiski o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) pa je dobil nagrado občinstva na Berlinalu in vrsto nominacij za pomembna filmska priznanja, vključno z oskarji, zlatimi globusi in nagradami BAFTA. Za veliko platno je priredil kratko zgodbo Bernharda Schlinka Drugi moški (The Other Man, 2008), posnel pa je tudi vrsto televizijskih filmov in serij za BBC, med drugim film o falklandski vojni Tumbledown (1988), za katerega je prejel nagrado BAFTA za najboljšo TV-dramo.
kritike
»Sodnica je natančno umerjena drama, vredna Clauda Sauteta /…/. Film, ki ga je z brezhibno eleganco in diskretnostjo zrežiral Richard Eyre, nas v visoko družbo popelje s takšno lahkotnostjo, da imamo občutek, da tudi sami spadamo prav tja. McEwan, Eyre in drugi ustvarjalci raziskujejo nenavaden dolg, ki si ga Fiona nakoplje ne toliko s tem, da zavrne Adamove ugovore in omogoči zdravnikom, da ga rešijo, ampak bolj s tem, da mu ponudi intenzivnejši in bolj romantičen občutek samega sebe, vizijo, ki je bolj navdihujoča celo od tistega, čemur Jehove priče pravijo ‘Resnica’.«
– Tom Charity, Sight & Sound
»Igra Emme Thompson, tako elegantna in ranljiva, nosi film na svojih ramenih.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Glavna igralca bi težko bila boljša. Emma Thompson igra z osupljivo rahločutnostjo. Čeprav ima v filmu nekaj sodnih govorov, ki jih poda z obilico stila, je najboljša takrat, ko se na življenjske ovire odzove brez besed. Drobne spremembe njene obrazne mimike so zelo nazorne; to je filmska igra v najbolj izostreni in povedni obliki. Fionn Whitehead nas pritegne z razmišljujočo naravo in vedoželjnostjo svojega Adama, ki ga odlikuje tudi čustvena odprtost, nekaj, kar je Fiona izgubila. In prav zato so izmenjave med njima tako srce parajoče.«
– Stephen Farber, The Hollywood Reporter
»Sodnica je pripovedovana s tako globokim sočutjem – in je tako zelo britanska –, da jo bo nemajhen del potencialnih gledalcev bodisi zavrnil bodisi popolnoma prezrl. To je film, na kakršnega ne naletimo pogosto: drama za odrasle, napisana in upodobljena z občutkom za vprašanja, ki zaposlujejo človeka v zrelih letih – ne gre le za precej osebno zapletenost ohranjanja tridesetletnega zakona brez lastnih otrok, ampak za bolj daljnosežno napetost med zakonom prava in goreče trdnim verskim prepričanjem.«
– Peter Debruge, Variety
»/…/ to je sodna drama, a takšna, ki žarišče prenese s sodnega primera na osebo, ki odloča v nepopisno občutljivi situaciji. Sodnica je vsekakor miselno izzivalen film, ki ob koncu gledalca vrže s tira, a igra Emme Thompson vdihne življenje zapletenim moralnim vprašanjem, ki jih film poskuša raziskati.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»/…/ čustvena in prefinjena drama za odrasle pokuka v vrzel med lepoto idealov in ceno, ki jo človek plača, če po njih živi.«
– David Ehrlich, IndieWire