zgodba
Michel je predan in prizadeven ladjedelniški delavec v marsejskem pristanišču. Kot razredno zaveden sindikalist že trideset let živi po načelih pravice in poštenosti. V soprogi Marie-Claire je našel enakovrednega življenjskega tovariša, zvestega zaveznika, pa tudi predanega kritika. Ko se sooči z nezavidljivo nalogo izbrati dvajset delavcev, ki naj bi bili odpuščeni, se odloči, da bo žrebal, in tako nazadnje sam ostane brez službe. Čeprav je brez pravih možnosti za ponovno zaposlitev, svojo predčasno upokojitev sprejme brez pritožb, obkrožen z ljubečo družino in dobrimi prijatelji. Toda njegov svet se obrne na glavo, ko nekega dne popoldansko druženje s prijatelji prekine brutalen napad dveh zamaskiranih moških, ki jih zvežeta in oropata. Michel je še toliko bolj pretresen, ko ugotovi, da je bil eden od nasilnežev Christophe, njegov bivši sodelavec, ki je bil odpuščen hkrati z njim.
»Pogum je segati po idealu in razumeti, kaj je resnično. /…/ Pogum je iskati in govoriti resnico; ne podrejati se zakonu bežnih laži in ne dovoliti svojim dušam, ustom, ali svojim rokam, da bi odmevale v idiotskem ploskanju in fanatičnih klicih neodobravanja.«
– Jean Jaurès, Govor mladini, Albi, 1903
iz prve roke
»Kmalu po tistem, ko sem postal aktivist, sem odkril Jaurèsa – prek njegovega govora mladini v Albiju, čudovito napisanega in izjemnega v vseh pogledih. /…/ V govoru poudarja, da pogum pomeni prevzeti odgovornost tudi na individualni ravni, ter opozarja na povezavo med življenjem posameznika in skupnostjo, med posameznikom in družbo. Pogum ne obstaja le v kontekstu skupnosti; najdemo ga v vsakdanjem življenju posameznika, v načinu njegovega delovanja, v njegovih navadah in vrednotah /…/ Les Pauvres Gens Victorja Hugoja je lirična, melodramatična pesem, ki meji na pompoznost, a ko sem jo prebral, sem si rekel: moramo opogumiti ljudi, ki imajo pogum, da ostanejo pogumni. Pripoveduje zgodbo ribiškega para, ki ima tri otroke in se bori za preživetje, vendar kljub temu vzame pod streho dva otroka umrle sosede. Takšna dobrota in širokosrčnost sta vzorni. Poleg tega med moškim in žensko vlada medsebojno razumevanje, ljubeča složnost dveh oseb, ki sta enako velikodušni. Takoj sem pomislil, da bi bil to sijajen zaključek filma.. Najti sem moral le še sodobno pot do tega cilja. /…/ Vedno skušam izhajati iz okolja, ki ga najbolje poznam, kjer najlažje opazim, kaj se je spremenilo, kaj je izginilo … V tridesetih letih sem posnel sedemnajst filmov, od tega tri – Dernier été, Marius in Jeannette in Sneg na Kilimandžaru –, ki so kot prerez soseščine, kjer sem se rodil. Pred tridesetimi leti je bil l’Estaque skrajno komunistična vas, tam so živeli v glavnem delavci. V teh treh filmih skušam zabeležiti stanje morale, stanje levice in položaj delavske kulture v današnjem zahodnem svetu. /…/ V svojih zadnjih petih filmih sem raziskoval sloge, ki so mi bili manj znani. Zdaj sem spet doma! Na predlog snemalca Pierra Milona smo se celo vrnili k formatu super 16, namesto da bi uporabili digitalno kamero, s katero smo posneli moja zadnja dva filma. In to je bila dobra odločitev: slika je dobila nekakšno toplino, zrno, nekaj živega… Vrnil sem se k svojim – kot temu jaz pravim – temeljem, tako v stilu kot vsebini.«
– Robert Guédiguian, režiser in scenarist
portret avtorja
Robert Guédiguian se je rodil leta 1953 v L’Estaque, mali pristaniški vasi v zahodnem delu Marseilla, armenskemu očetu in nemški materi. Po študiju sociologije v Parizu se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer že dobrih trideset let piše scenarije, producira in režira filme. Leta 1981 je posnel prvenec Dernier été, mednarodni uspeh pa so mu prinesla pozna devetdeseta s filmi, kot so Na življenje, na smrt!, Marius in Jeannette in Mesto je mirno.
Sin pristaniškega delavca in bivši član francoske komunistične stranke je ostal zvest svojim koreninam skozi vso kariero. Svoje politično angažirane filme pogosto umešča v urbano delavsko okolje mesta Marseille, zato velja kar za lokalnega, marsejskega režiserja. Tudi stalna igralska zasedba tesnih prijateljev in znancev (vključno z njegovo ženo) daje Guédiguianovemu opusu kontinuiteto, zaradi katere postane ogled njegovih filmov izjemno intimno doživetje.
kritike
»Sneg na Kilimandžaru je lucidni, angažirani film o 99 odstotkih, ki se hočejo v zgodovino vrniti čiste vesti.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Sneg na Kilimandžaru je eden najsijajnejših primerkov sodobnega, z iskrenim humanizmom prepojenega družbenokritičnega dela, ki stilno nadaljuje tradicijo francoskega klasičnega filma tridesetih let avtorjev, kot sta bila Pagnol in Renoir.«
– Denis Valič, Delo
»Sneg je karakteristični Guédiguianov film, režiser se – vseskozi na meji med renoirjevskim socialnim humanizmom in loachevsko socialno melodramo – čustveno preda aktivistični romantiki, toda kljub občasni sentimentalnosti mu ne moremo oporekati strasti in iskrenosti v artikuliranju političnih prepričanj. Najbolj očara njegova neskončna vera v človeka in boljši svet, česar danes na filmu skoraj ne vidimo več.«
– Simon Popek, Delo
»In zanimivo pri Guédiguianu je ravno to, da je iz pesmi vzel ravno najbolj sentimentalni, melodramatični del, kako starejši par, kljub svojemu nezavidljivemu družbenemu položaju, vzame k sebi dva otroka, ki sta ostala brez staršev, po drugi strani pa, da mu je motiv uspelo pokazati presenetljivo resnično, duhovito in z veliko človeške topline. Morda je prav zato kritika sodobnih družbenih razmer v filmu tako tehtna in prepričljiva. Vse preveč smo navajeni poslušati enoznačne obsodbe sveta in razmer, v katerih živimo, film Sneg na Kilimandžaru pa v okviru svoje družbene kritike ponuja alternativo, oziroma neposredno spregovori o možnem ravnanju na individualni ravni in to brez didaktičnih poudarkov. Kritiki kot možne Guédiguianove vzornike ponavadi omenjajo starejše francoske filmarje, kot sta Marcel Pagnol in Jean Renoir, mene pa so liki v filmu spomnili na tiste v delih Mika Leigha. Z njimi jih družita enaka življenjska drža in vedrina, ne glede na njihove ponavadi britke življenjske zgodbe. Odličen, klasično posnet film torej, ki se aktualnih razmer kljub navdihu iz 19. stoletja, ali pa prav zaradi tega, loteva skrajno sveže, in če imamo v mislih prevladujoče razpoloženje, pohvalno negodrnjavo.«
– Matej Juh, RA Slovenija
»Guédiguian tako v tem čudovitem in iskrenem delu prevprašuje dosežke svoje generacije, pod vprašaj postavlja domnevne zmage, ki jih je na družbenem področju izborila, še posebej v luči dejstva, da ji svojih dosežkov očitno ni uspelo prenesti na mlajše generacije. In ob tem znova dokazuje svoje mojstrstvo v pripovedovanju, saj zgodbo, v kateri se prepletajo komični in dramatični elementi, mestoma pa celo elementi detektivke, ter v katero na ravni dialoga znova vdirajo zanj tako značilni didaktični toni, čudovito uravnoteži in pripelje do konca, ki znova ježi kožo in nam jemlje dih. Sneg na Kilimandžaru se na prvi pogled, tako kot Kaurismakijev Le Havre, morda res zdi malce naivno delo, a na koncu si moramo vendarle priznati, da je le čudovito optimističen, utopičen protistrup razraščajoči se družbeni depresiji.«
– Denis Valič, Pogledi
»Guédiguianov čudovito zasnovan novi film se dogaja v delavskem predelu l’Estaque, v sodobnem Marseillu, ki predstavlja ozadje za mnoga najboljša avtorjeva dela. Film je navdahnila pesem Les Pauvres Gens Victorja Hugoja, ki zajame bistvo te kompleksne, sodobne zgodbe in trenutne ekonomske realnosti /…/ Veličasten filmski humanizem, ki temelji na avtorjevi iskreni ljubezni do vseh likov v filmu. Klasično posnet, politično premeten film se napaja pri bogati tradiciji Marcela Pagnola, Jeana Renoirja in francoskega filma tridesetih. Odlikuje ga tudi odličen nastop Guédiguianove stalne ekipe sodelavcev, vključno z igralci Ariane Ascaride, Gérardom Meylanom in Jean-Pierrom Darroussinom. Scenarist Jean-Louis Milesi in snemalec Pierre Milon sta s tem učinkovitim in dragocenim filmom ustvarila eno svojih najboljših del.«
– Piers Handling, katalog Mednarodnega filmskega festivala v Torontu
»Film izžareva vedro nostalgijo, polno preprostih čustev in idealizma, ki so prikazani v težavah medgeneracijskih bojev. Guédiguian nastavlja ogledalo današnji izgubi duha solidarnosti in razredne zavesti ter tako nadaljuje s snemanjem uporniških filmov v svetu, v katerem se revni spopadajo med seboj.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Ta očarljivi film, čeprav na trenutke neverjeten, je mogoče vin ordinaire v smislu filmske izvedbe, vendar njegova značilna čustvena energija kaže na izrazit avtorski slog /…/ Guédiguianov ciklus filmov, ki jih je posnel v L’Estaque, oživlja regionalni ponos Marcela Pagnola in socialni humanizem Jeana Renoirja. Te značilnosti se razkrijejo v najboljših prizorih med člani igralske zasedbe, ki izžarevajo redek občutek družinske intimnosti. /…/ očarljiv film, ki nam da misliti, in ki ga kar moramo imeti radi.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Sneg na Kilimandžaru govori o spoprijemanju z bolečino, travmo in navsezadnje z odpuščanjem. To je film, ki vidi dobro prav v vsakem človeku; je ganljiv in privlačen za množice, ne da bi bil pri tem nepotrebno manipulativen.«
– Bjorn Olson, Exclaim.ca