zgodba
Neke deževne noči v londonski porodnišnici babici Ani Hitrovi pred očmi umre najstnica, za seboj pa pusti novorojenčka in skrivnosten dnevnik. Odločena, da bo poiskala otrokove sorodnike, se Ana poda v rusko kriminalno podzemlje, kjer sreča enigmatičnega mafijskega šoferja Nikolaja.
iz prve roke
»Zanimajo me zaprte subkulture. Tisti čudno izolirani mali svetovi z izmišljenimi pravili, ki postanejo nekakšni zakoni narave. /…/ Mislim, da to izhaja iz moje eksistencialistične filozofije, ki temelji na prepričanju, da je naše razumevanje resničnosti povezano z ustvarjalnim hotenjem. Z drugimi besedami: ljudje si svojo realnost izmislijo – ali pa se združujejo in ustvarijo kolektivno realnost. Naj gre za mestece v Iowi, ki dojema svet po svoje, ali pa za ruske priseljence v Londonu – takšne teme so me vedno privlačile. In seveda: bolj ko je subkultura slikovita in intenzivna, bolj je zanimiva za filmsko obdelavo. /…/ Ko smo snemali Senco preteklosti, sem opazil, da ima Viggo zelo ruski, slovanski obraz. Njegove ličnice … V resnici je napol Danec. /…/ Viggo se neverjetno resno loti raziskovanja. Ko smo začeli s pripravami, mi je poslal knjigo Russian Criminal Tatoos. In njegova prijateljica Alix Lambert je posnela dokumentarec o ruskih zaporniških tetovažah z naslovom The Mark of Cain … /…/ Viggove raziskave so postale ključne, ko smo s Stevom Knightom pilili scenarij.«
– David Cronenberg
»Viggo je šel in se potopil v tisti svet; družil se je s številnimi precej zloglasnimi ruskimi tipi! Besedilo sem res napisal jaz, ampak pravo srce in dušo lika je našel Viggo.«
– Steve Knight
»Smrtne obljube so logično nadaljevanje Sence preteklosti: film se ukvarja z vprašanjem identitete, raziskuje tradicionalno družino, prikazuje ljudi, ki se soočajo z nevarnimi okoliščinami in moralnimi dilemami, ter zastavlja vprašanje, ali je nasilje lahko kdaj upravičeno. /…/ Zame je to film o dobroti, sočutju in požrtvovalnosti. V tem vse bolj zapletenem in begajočem svetu se celo v najtemačnejših krajih najdejo ljudje, ki bodo naredili pravo stvar – ne glede na vse.«
– Viggo Mortensen
kritike
»Vrhunsko zgrajena zgodba, postavljena med ruske mafijce prve generacije v Londonu, nesentimentalno in hkrati sočutno spregovori o stanju človeka. Enako bi lahko rekli za Vigga Mortensena, čigar zadržano zvezdniški nastop prikliče v spomin karizmatične hollywoodske velikane iz preteklosti.«
– Todd McCarthy, Variety, 2007
»Smrtne obljube niso običajen kriminalni triler, ravno tako kot Cronenberg ni običajen režiser. /…/ V času, ko so ‘prizori pretepov’ postali tako rutinski kot plesi v muzikalih, se Nikolaj zaplete v spopad, ki za tovrstne prizore postavi enak standard, kot ga je za avtomobilske pregone postavila Francoska zveza. Še čez mnogo let bodo o njem govorili kot o prelomnici. Cronenberg je izjavil, da ga kriminalne zgodbe same po sebi ne privlačijo. ‘Zadnjič sem gledal Miami Vice‘, je povedal [v intervjuju], ‘in ugotovil sem, da me sploh ne zanima mehanizem mafije; zanimajo me ljudje, ki živijo v stanju večne transgresije.’ Tudi mene. Scenarist in režiser pred nami ne razpleteta zgodbe, pač pa slečeta kožo s skritega sveta. /…/ Igralci in liki se spojijo in oblikujejo realnost, ki je povsem ločena od zgodbe. Rezultat je film, ki nas popelje onkraj zločina, Londona in ruske mafije v skrivnostni svet človeške narave.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 2007
»/…/ v filmu je prizor /…/, ki se ne uvršča le med najbolj spektakularno krvave v režiserjevem osebnem panteonu, ampak si zasluži mesto tudi med najbolj navdušujoče visceralnimi prizori v filmih na splošno.«
– Adam Nayman, Eye Weekly, 2007
»Cronenbergovi filmi so se vedno ukvarjali z vprašanjem, ali je anatomija usoda – tema, ki se je Smrtne obljube lotijo z idejo tetoviranja kot nekakšnega biografskega zapisa na koži, kot vidne zgodovine nasilja. Tako izvemo, da imajo pripadniki kriminalnega omrežja vori v zakone svojo ‘življenjsko zgodbo zapisano na telesih s tetovažami’. Površina telesa postane prizorišče semiotičnega boja med svobodno voljo in predeterminiranostjo, pri čemer tetovaže delujejo kot fizični označevalci neizbrisne preteklosti, hkrati pa kot simbolična odpoved osebni in družinski zgodovini.«
– Mark Fisher, Sight & Sound, 2007
»Cronenbergova mise-en-scène je absolutno nezamenljiva: jasna, hladna, poantirana in intelektualna, vendar imajo njegove podobe kljub največji preciznosti neko sugestivno, grozljivo moč – pri vsej razločnosti ostaja del nerazložljivega, kanček tujosti, ki zmede. /…/ Kot prefinjeno, suvereno zreducirano žanrsko delo in kot ambivalenten avtorski film imajo Smrtne obljube subverzivno noto, ki se ji ni moč upreti: pravzaprav je to božični film z ustrezno dekoracijo vred, ja, celo s pravim božičnim čudežem – ampak ker gre nedvoumno za božični film à la Cronenberg, ni trenutka pomiritve, je le zares potuhnjen happy end.«
– Christoph Huber, Ekran, 2008
»Viggova igra je minimalistična in zadržana. Njegov nastop v Smrtnih obljubah je eden najboljših, kar sem jih videl to leto. Neverjetno domiseln igralec je, čudovito intuitiven, poleg tega ima izjemne improvizatorske sposobnosti. Vedno se skrbno pripravi na vlogo. Menda je za Smrtne obljube ure in ure gledal rusko televizijo. In res je videti kot kak Rus.«
– Dennis Hopper, 2007