zgodba
Urbani kaos sodobnega Buenos Airesa. Martín in Mariana prebivata vsak za svojo ‘slepo steno’ (medianera) v nasproti si stoječih stanovanjskih blokih. On je spletni oblikovalec in agorafobik, ki le redko zapusti svoje enosobno stanovanje. Ona je aranžerka izložb, ki ji je nedavno končano razmerje strlo srce. Čeprav se njune poti pogosto križajo, se nikoli zares ne srečata. Kako najti ljubezen v mestu s tremi milijoni prebivalcev?
Argentinski režiser v tem neobičajnem spoju arhitekture, romance in komedije ustvari izviren, duhovit in igriv vizualni esej o ljubezni in osamljenosti v virtualni dobi. Slepe stene so poklon prenatrpanemu, kaotičnemu in hkrati čudovitemu Buenos Airesu.
iz prve roke
»O Slepih stenah rad razmišljam kot o urbani bajki, umetni in humorni ‘konstrukciji’, ki pripoveduje o sodobnem življenju v velikih mestih. /…/ Ideje za film so se mi porodile ob radovednem opazovanju Buenos Airesa in njegovih prebivalcev. /…/ Veliko sem se posvečal fotografiranju Buenos Airesa – mojega mesta. Najprej je bil to le eksperiment v kompoziciji, potem pa so se izza oblik začele pojavljati ideje. Začel sem z določenimi detajli in končal s širšo perspektivo. Na tej točki sem se začel poigravati z zamislijo, da nam je Buenos Aires podoben … Kdo se pravzaprav prilagaja komu? /…/ Konec koncev lahko vedno odpreš majhno okno v svoji ‘slepi steni’ in spustiš žarek sonca v svoje življenje.«
– Gustavo Taretto, režiser in scenarist
portret avtorja
Gustavo Taretto se je rodil leta 1965 v Buenos Airesu. Svojo kariero je začel kot kreativni direktor v oglaševanju. Leta 1999 se je pridružil šoli argentinskega mojstra Joséja Martineza Suareza. Pod njegovim mentorstvom je med drugim posnel kratki film Medianeras (2005), ki je prejel številne mednarodne nagrade, med drugim na festivalu Clermont-Ferrand. Gustavo Taretto je kratkometražec štiri leta kasneje razvil v svoj prvi celovečerni film Slepe stene.
kritike
»Prisrčna, trendovska romantična komedija o nevrotičnih samskih ljudeh v virtualni dobi, ki jo bodo gledalci od začetka do konca spremljali z nasmehom. /…/ Slepe stene bodo po vsej verjetnosti uspešnica, posebno pri urbanem občinstvu, ki si želi inteligentnih, ironičnih, dobro odigranih, očarljivo odbitih namesto predvidljivo osladnih romantičnih komedij. /…/ Javier Drolas in Pilar López de Ayala sta čedna in simpatična, in film prav tako.«
– Natasha Senjanovic, The Hollywood Reporter
»/…/ svež in izjemno prikupen /…/. Tarettov očarljivi debi si za spoznavanje dveh osamljenih duš vzame čas, preko njune izoliranosti in tesnobnosti pa razkrije še kako znana čustva, ki definirajo sodobno življenje. /…/ Ljubezenska zgodba, ki se odvija v Buenos Airesu, je hkrati specifično argentinska in tematsko univerzalna. Občinstvo bo navdušeno /…/. Čeprav si Taretto z Woodyjem Allenom deli samokritično duhovitost, njegova vizualna senzibilnost bolj spominja na Michela Gondryja. Slepe stene so natrpane z domiselnimi stilističnimi idejami /…/.«
– Peter Debruge, Variety
»Domiselna, intelektualno igriva romantična komedija /…/ z neobičajno iskrenostjo raziskuje ljubezen in osamljenost sredi razraščajočega se, prenatrpanega in pomanjkljivo načrtovanega mesta (Buenos Airesa, a film bi se lahko dogajal kjerkoli). /…/ Poleg osredotočenja na težko vprašanje, kako živeti sam v velikem mestu – kjer je želja po individualnosti v stalni bitki z mikavnostjo udobne, a nezdrave anonimnosti –, ima režiser ostro oko za protislovno mešanico dolgočasne enoličnosti in lepote kaosa na urbani paleti.«
– Mark Holcomb, The Village Voice
»/…/ animacijo, grafično umetnost in stilizirane ulične prizore brezšivno strne v zapeljiv vizualni kolaž. Direktor fotografije Leandro Martínez /…/ z vedrim humorjem oriše nenačrtovan izbruh stilov in obdobij v Buenos Airesu.«
– Jeannette Catsoulis, The New York Times
»/../ gre za zelo prikupen film, ki bo navdušil tudi zahtevnejše romantike.«
– Igor Harb, Vikend
»Drugače povedano, argentinski avtor je temeljito “prečistil” model romantične komedije, saj manjka vsa tista dramaturgija vmesnih zapletov, nesporazumov in zasukov, ko si bodoča ljubimca nočeta priznati, da se neustavljivo privlačita in se z nenehnimi izgovori izmikata neizogibni sreči, ki jima je namenjena, preden si zares padeta v objem. A prazni prostor je učinkovito zapolnil s slogovno domišljeno predstavitvijo širšega okolja dogajanja.«
– Bojan Kavčič, Stop