zgodba
Alana Kane in Gary Valentine se pred fotografiranjem na Garyjevi srednji šoli nista še nikoli srečala. Alana ni več dijakinja, ampak mlada ženska, ki išče svojo identiteto in prihodnost onkraj neobetavnega dela pomočnice fotografa. Petnajstletni Gary pa že dela kot igralec, kar Alani tudi hitro pove, saj bi nanjo rad naredil vtis. Fantova neobičajna samozavest Alano zabava in med njima se kmalu splete prisrčen, čeprav nekoliko neroden odnos.
iz prve roke
»[Navdihnilo me je] moje prijateljstvo s tipom po imenu Gary Goetzman, ki ga nekateri morda poznajo, pa tudi zgodbe, ki mi jih je pripovedoval o svoji mladosti, vzgajanju brata in odprtju trgovine z vodnimi posteljami v Encinu – vse te stvari sem poznal od blizu, imel sem jih na dosegu roke, raziskati sem jih moral le še sam pri sebi. /…/ Čeprav se morda zdi, da mu manjka strukture, gre za najbolj zgoščen scenarij, kar sem jih kdaj ustvaril. /…/ Res je hecno, da sem moral, če sem hotel doseči sproščenost in preprostost, napisati najmočnejši in najbolj kirurško precizen scenarij. /…/ Če imaš obraz, kakršen je Alanin ali Cooperjev, in če opravljaš svoje delo režiserja, si že na dobri poti; a čeprav si morda že domislil, kako vse skupaj posneti, na koncu dobiš tisto, kar vidiš pred sabo. Velik del filma se odigra samo med Alano in Cooperjem, zato sem se ves čas osredotočal na njun odnos in nikoli nisem pozabil, da sta središče zgodbe. Cooper je sijajen, poznam ga, odkar se je rodil. Dobro je, če igralca poznaš, če poznaš njegove prednosti, energijo, ki jo lahko vnese v film. Cooper je v marsičem zelo podoben Garyju, predvsem v šarmu in inteligenci, ampak potem se obrne in prdne in ugotoviš, da je star šestnajst let. Neverjetno je, kako je lahko nekdo tako čustveno inteligenten, hkrati pa tako otročji. To smo skušali ujeti.«
– Paul Thomas Anderson
portret avtorja
Paul Thomas Anderson (1970, Studio City, Kalifornija) je po dveh semestrih angleščine na Emerson Collegeu in le dveh dneh na Univerzi v New Yorku začel svojo kariero kot filmski samouk. Pozornost je pritegnil na festivalu Sundance leta 1993 s kratkim nizkoproračunskim filmom Cigarettes & Coffee in s celovečernim prvencem Hard Eight, ki je bil tri leta kasneje izbran v cansko sekcijo Posebni pogled. Odločilen preboj so mu prinesle Vroče noči (Boogie Nights, 1997), ki so bile leta 1998 nominirane za tri oskarje. Tri nominacije Ameriške filmske akademije si je prislužil tudi njegov naslednji film, Magnolija (Magnolia, 1999). Leta 2002 je za romantično komedijo Pijani od ljubezni (Punch-Drunk Love) iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo, njegov naslednji film Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007), ki so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov desetletja, pa je bil nagrajen z oskarjem za najboljšega igralca (Daniel Day-Lewis) in najboljšo fotografijo. Sledil je izdatno nagrajeni in kritiško opevani Gospodar (The Master, 2012) z Joaquinom Phoenixom in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih vlogah. Dve nominaciji za oskarja je nato požela še detektivka Skrivna pregreha (Inherent Vice, 2014). V Kinodvoru smo nazadnje predvajali Fantomsko nit (Phantom Thread, 2017) z Danielom Day-Lewisom v vlogi ekscentričnega damskega krojača in Vicky Krieps v vlogi njegove muze. Film je bil nominiran za šest oskarjev, nazadnje pa prejel kipec za kostumografijo.
kritike
»/…/ ta omamno lepi, zabavni in romantični film drsi od prizora do prizora, od lika do lika in od kulise do kulise z neprekosljivim mojstrstvom. Na njem lebdiš in se ziblješ kot na vodni postelji. Prav vsaka spontana replika, vsak poljub, vožnja z avtomobilom, prevara in šala so čisti užitek. /…/ Sladičeva pica je lažja in bolj sončna od Andersonovih prejšnjih filmov; odstrani pornografijo in seks iz Vročih noči (Boogie Nights), pa dobiš nekaj podobnega; umakni metafizično tesnobo iz Skrivne pregrehe (Inherent Vice) – in si tudi precej blizu. Sladičeva pica je prava poslastica: zelo kmalu si bom privoščil še eno rezino.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Režiserjev film, na katerega Sladičeva pica začuda najbolj spominja – bolj po temi kot vzdušju –, je Fantomska nit, še ena zgodba o ženski, ki išče svoje čustveno in poklicno mesto v življenju raztresenega moškega partnerja. /…/ Anderson je preveč iskren, da bi nam postregel s srečnim in nedvoumnim koncem; kot je v svojih zgodbah večkrat pokazal, ima glede heteroseksualnih romanc skoraj toliko pomislekov kot o Hollywoodu. Toda gre za umetnika, pri katerem skepsa nikoli ni bila na poti njegovi strasti, preteklost pa je zanj več kot zgolj izgovor za nostalgični pobeg. S Sladičevo pico je pogledal skozi meglico divje olepšanih zgodb in napol pozabljenih spominov – ter ustvaril nekaj, kar deluje bolj konkretno, bolj boleče in bolj otipljivo resnično kot katerikoli ameriški film v letošnjem letu.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Ker je film tako lahkoten in razposajen, se utegnemo znajti v skušnjavi, da bi ga slavili – ali odpisali – kot auteursko igračkanje, vendar šivi med prizori kar pokajo od politične kritike. /…/ Zadnje dejanje je postavljeno v čas županske kampanje mladega, sposobnega, na videz progresivnega politika /…/ in spominja na politične drame iz tistega obdobja, na primer Kandidata (The Candidate), s ščepcem Taksista (Taxi Driver) in Nashvilla. /…/ Kot v vseh vrhunskih najstniških filmih – od Ameriških grafitov (American Graffiti) preko Divjih časov na gimnaziji Ridgemont (Fast Times at Ridgemont High) do Zadetih in zmedenih (Dazed and Confused) – velik del humorja v Sladičevi pici izvira iz tega, kako resno liki jemljejo sami sebe in svoja čustva, medtem ko se vse, kar je globokega, kopiči v na videz nepomembni trenutkih. Prizor, v katerem Gary in njegovi prijatelji s praznimi pločevinkami za bencin simulirajo masturbacijo, deluje kot nežna metafora, saj ga opazujemo z Alaninega zornega kota, prinaša pa tudi spoznanje, da so tovrstne fantovske neumnosti v resnici bolj nedolžne in odkrite glede svojih impulzov kot svet uglajenih bleferjev, ki čaka na drugem koncu pubertete. Posnetek Garyjevih prstov, ki se plazijo proti Alaninim, a se zadržujejo, pa postane simbol skušnjave, s katerim se zlahka poistovetimo – simbol tistega, kar nas zadržuje, hrepenenja kot posebnega stanja milosti. /…/ Ker Sladičeva pica v resnici nima zapleta, ni mogoče zares pokvariti njenega finala, vendar naj zadošča, če povem, da so zaključni trenutki – v katerih se liki znova poženejo v dir – prežeti z istimi protislovnimi, a komplementarnimi občutki prihajanja in odhajanja kot zaključki filmov Pijani od ljubezni (Punch-Drunk Love), Skrivna pregreha (Inherent Vice) in Fantomska nit (Phantom Thread). Liki se v enem samem posnetku hkrati izgubijo in najdejo. Tisto, zaradi česar je konec tako dober – eden Andersonovih najboljših –, pa je, da negotovost občutimo kot svojevrstno vračanje domov.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Sladičeva pica je kljub vsej linearni drami /…/ film izjemne, vijugaste kompleksnosti, njena dovršenost /…/ pa deluje kot nekakšen upor, kljubovanje današnjemu površnemu in potrošnemu načinu gledanja filmov. A gre tudi za obliko dostopa do preteklosti. Film drvi naprej, kot bi bežal iz svojega sedanjika in za seboj puščal le spomine, takšne brez nostalgije, saj so polni krutosti in brezbrižnosti obdobja, hkrati pa bistrovidni glede možnosti za izkušnjo, ki sta jih čas in kraj vendarle ponujala. /…/ Andersonove drzne metode in zamisli čudežno oživita spontana, iznajdljiva, karizmatična, skrajno intenzivna, a elegantno obvladana nastopa Alane Haim in Cooperja Hoffmana – v ostrem kontrastu s preračunanim bliščem častitljivih zvezdnikov v filmu, tako resničnih kot izmišljenih. Z razbijanjem mitov o klasičnem Hollywoodu in njegovih zvezdah Anderson na novo izumi model pristnega zvezdništva. Alana Haim nenehno in bliskovito osvetljuje celo tvegano nerazvita čustva, medtem ko Hoffman svojemu zanesenjaškemu liku vdahne blagi sij nedolžnosti. Oba prežameta vlogi s simpatično odzivnostjo in redko neposrednostjo. Njuno utelešenje mladostne gorečnosti in drznosti sodi med največje čudeže nedavne kinematografije, Anderson pa z njima znova odkrije nekaj večjega od svoje mladosti – mladost filma samega.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Največji adut Sladičeve pice je njena igralska zasedba. Par novincev – čeprav eden od njiju z resnim igralskim pedigrejem – je rojen za svoji vlogi. /…/ Ko se /…/ Sladičeva pica potopi v mahinacije Hollywooda sedemdesetih let, za smeh poskrbita Bradley Cooper v vlogi apokaliptično zadetega filmskega producenta Jona Petersa in Sean Penn kot stari hollywoodski maček, oblikovan po zdraharskem Williamu Holdnu. Oba veterana grozita, da bosta ukradla šov mlajšima soigralcema, vendar je Sladičeva pica film, ki ga je nemogoče ukrasti. Preprosto galopira naprej z brezmejno energijo, ki ji ne bi bil kos niti zmešani Peters. Podobno kot je z Zadetimi in zmedenimi naredil Richard Linklater, je Anderson posnel zgodbo /…/, ki Ameriko po vietnamski vojni naslika kot precej čudovit kraj za odraščanje.«
– Phil De Semlyen, Time Out
»Andersonova zgodba o odraščanju, študija mlade ljubezni v južni Kaliforniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je nadvse imerzivna in prijetno ležerna. /…/ Zgodba o politikih, hollywoodskih producentih in vodnih posteljah, navdahnjena s svobodnim duhom Roberta Altmana, med postopanjem naokoli nenadoma dobi zagon in se izteče v Andersonov najnežnejši in najbolj prisrčen film doslej. /…/ Vendar Andersona ne zanima lahkotna nostalgija: Sladičeva pica opazuje seksizem, rasizem in homofobijo sedemdesetih let; nestrpnost, ki jo predstavi stvarno, kot depresivni del vsakdanjika. Tudi Alana Haim s svojim nastopom odlično ujame obdobje, v katerem se mlade ženske še niso počutile popolnoma osvobojene. Alana zna biti pikra, a si obupno želi najti ljubezen, ki bi njenemu življenju vdahnila smisel – nemir, ki jo bo pripeljal k starejšemu filmskemu zvezdniku (sluzasti Penn) in idealističnemu kandidatu za župana (Benny Safdie, sorežiser filma Uncut Gems). Tako kot Gary je tudi Alana polna negotovosti, vendar Sladičeva pica pokaže občutljivost pri prepoznavanju spolnih norm, zaradi katerih so njene življenjske izbire bolj omejujoče kot njegove.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Alana Haim svoj lik odigra kot očarljivo vihravo mešanico prepričanosti in negotovosti; v svoji koži se počuti dobro kot malokdo, hkrati pa bi naredila vse, da bi se je znebila. Njena Alana je kot vihar v skodelici čaja, naveličana ujetništva v dolini, a tako utrujena od poskusov pobega, da se počuti nevredno odhoda. ‘Nikoli si me ne boš zapomnil,’ reče Garyju kmalu po njunem srečanju, in obema glavnima igralcema v prid govori dejstvo, da lahko že takoj ugotovimo, kako se moti. ‘Nehaj se izgovarjati na čas,’ ji odvrne Gary. V Sladičevi pici čas ni nekaj, kar bi ljudi ločevalo, pač pa edina stvar, ki jim omogoča, da se sploh najdejo. In ta evforični film ne zapravi niti sekunde.«
– David Ehrlich, Indiewire
»Odraščanje in zaljubljanje v Dolini je komplicirano – tisti v Dolini namreč čutijo represivni pritisk Hollywooda, ki od njih terja, da uspejo, da pozabijo čas, da ostanejo vedno mladi, da mislijo le nase, da so stalno vzburjeni. Če se ne komodificirajo, imajo občutek, da sploh niso vredni pozornosti, afekcije – ljubezni. Tu, v strašni senci prenapetega Hollywooda, nihče nikoli ne dozori. ‘Še meni se zdi čudno, da se družim z Garyjem in njegovimi petnajstletnimi prijatelji,‘ pravi Alana. Z Garyjem se včasih izgubita, a se ponovno najdeta. In spet izgubita. In ponovno najdeta. Včasih pod reklamnim panojem za bondiado Live and Let Die. Magnetna sta – in nalezljiva. Danes bi bila trač in škandal – leta 1973 sta spektakel. CinemaScope, ustvarjen za razkošne mjuzikle in biblične epopeje, se kar prilepi nanju. Gledal bi ju v vseh filmih. Ja, Licorice Pizza je ljubezenska zgodba, posneta v CinemaScopu – ničesar noče zamuditi, še manj zmanjšati ali poenostaviti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
https://www.latimes.com/archives/la-xpm-1986-04-23-fi-1244-story.html
https://www.lamag.com/culturefiles/licorice-pizza-paul-thomas-anderson/
https://www.urbandictionary.com/define.php?term=Licorice%20Pizza