zgodba
Pravkar upokojeni sodni preiskovalec Benjamín Esposito se odloči napisati roman o nerazrešenem zločinu, brutalnem posilstvu in umoru mladega dekleta, ki ga še vedno preganja, pa čeprav je od zločina preteklo že petindvajset let. Svojo namero razkrije nekdanji šefinji Irene, v katero je bil dolga leta skrivaj zaljubljen. Medtem ko se skozi spomine preteklosti razgrne potek nekdanje preiskave, se Benjamín v iskanju resnice in konca svoje zgodbe ponovno znajde na sledi morilcu.
Z oskarjem nagrajena kriminalna drama nelinearno in večplastno prepleta osebno zgodbo neizpolnjenih strasti s skrivnostjo nerazrešenega umora in preiskavo, ki je trajala četrt stoletja.
iz prve roke
»Spomin je nekaj neverjetnega – kako lahko naše odločitve izpred dvajsetih ali tridesetih let zaznamujejo naše življenje danes. In to velja tudi za kolektivni spomin naroda. Zdaj, ko ponovno odkrivamo naš skupni spomin na sedemdeseta leta v Argentini, vemo, da se je groza začela še pred nastopom diktature. Zgodba se odvija v Argentini tistega časa, ko so se razmere začele zaostrovati in so kot val potegnile za seboj tudi ključne osebnosti. /…/
To ni film noir. Glavni mehanizem, substanca filma, je neizpovedana ljubezen, ki tli že toliko let, frustracija in praznina, ki jo občutijo protagonisti. /…/ Želel sem povedati zgodbo kot preplet neznatnih bitij, ki tavajo skozi ocean ljudi, med mogočnimi strukturami, izgubljeni v množici – in potem so tu njihove oči. Zgodbo o tistem moškem na železniški postaji, sto metrov oddaljenem, med nami in njim je petsto teles. Kaj bi izvedeli o njem, če bi lahko kar naenkrat zagledali njegove oči v velikem planu? Kakšne skrivnosti bi nam razkrile? Morda skrivnosti zgodbe, kot je naša: zgodbe o umoru in predvsem zgodbe o ljubezni. V njeni najčistejši obliki. Ljubezni, ki je bila zatrta že v kali, ki ni uspela niti zbledeti in umreti. Kako se živi s takšno ljubeznijo? Kako zaznamuje ljudi, ki jo doživljajo? Kakšno norost so zmožne zagrešiti te oči, če jim ukrademo ljubezen?«
– Juan José Campanella, režiser in koscenarist
portret avtorja
Z oskarjem nagrajeni Juan José Campanella (rojen leta 1959 v Buenos Airesu) velja za enega najuglednejših argentinskih filmskih ustvarjalcev. Po celovečernem režijskem prvencu El niño que gritó puta (1991) se kot režiser in scenarist podpiše pod celovečerne filme Y llegó el amor (1997), El mismo amor, la misma lluvia (1999), El hijo de la novia (2001, nominacija za tujejezičnega oskarja) in Luna de Avellaneda (2004). Izjemno plodna režiserska kariera mu prinese vrsto nagrad Daytime Emmy Award, v ZDA pa režira tudi dele popularnih TV serij, kot so Dr. House, Zakon in red ter 30 Rock.
kritike
»Argentinsko-španska koprodukcija Skrivnost njihovih oči si ni po naključju prislužila oskarja za tujejezični film, saj je to genialna, tenkočutna kriminalna drama z odlično fotografijo. Režiser se je namreč odločil, da bo posnel film s fokusom na obrazih; kamor potujejo pogledi, potuje gibljiva kamera, silovito sporočilne so tudi oči protagonistov …«
– Ingrid Mager, Dnevnik
»V različnih dimenzijah časovnosti, ki jih film vzpostavi, se sprva izlušči misel, da smo ljudje ujetniki strasti; za glavnega junaka je to ljubezen do Irene, za moža umorjene Liliane ‘pravična’ kazen za morilca, za zločinca pa (poleg zločina?) nogomet – prizor na nogometnem stadionu je morda eden najlepših filmskih prizorov o tem športu. Druga poanta zadeva status spominov, ki po eni strani pripomorejo h konsistenci subjekta, po drugi pa se izkažejo za nekonsistentne in podrejene prav tisti strasti, ki nas ima v krempljih. Lahko bi dejali, da je zares konsistentna le strast.«
– Jela Krečič, Delo
»Skrivnost v njihovih očeh je spektakularen film in naj se to razume kot slog in ne kot vrednota. /…/ Obravnava čas pred zadnjo vojaško diktaturo (1976–1983), ko se je logistični aparat, ki je kasneje služil vojaški hunti in njenim pripadnikom, začel utrjevati hkrati s standardizacijo operacijskega modela nočnih ugrabljanj, mučenj in nasilja po dolžnosti krvoželjnih. V tem kontekstu se odvijeta dve zrcalni ljubezenski zgodbi, dva neizpolnjena ljubezenska trikotnika, Morales-Coloto-Gómez in Espósito-Irene-Hastings. O boju dveh moških za njuni dve ženski, ki ju prekriža ista oseba. Isidoro Gómez na drugačen, a podoben način sproži oddaljitev obeh parov. V prvem primeru zaradi smrti, v drugem zaradi prisilnega izgona iz mesta. »Prva vaba« za gledalca je torej njegovo iskanje, ki dokaže, da je sodni triler več kot le reminiscenca na film noir. Je tudi film s političnim kontekstom, nekaj Tretjega človeka (The Third Man, 1949, Carol Reed) na tej zgodovinski točki.«
– Federico Delpero Bejar in Sabina Đogić,Ekran
»Iz suspenza, ki bi navdušil še Alfreda Hitchcocka, stke režiser Juan José Campanella /…/ moralno basen, ki udari kot strela in je hkrati zaupna kot šepet. Vsa pohvala igralcema, ki dopustita tej neizrečeni strasti med likoma, da se odigra zgolj v njunih očeh. Svojih oči ne boste mogli odmakniti, tako kot ne boste mogli prenehati razmišljati o tem izjemno inteligentnem in presunljivem trilerju.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Tu je režiser, ki zna ustvariti popoln, skrbno izdelan film, ki gledalca posrka vase. /…/ Skrivnost njihovih oči je rokavica v obraz formulaičnim scenarijem. Skozi zgodbo, dovzetno za kompleksnost, vzgibe in potrebe likov, gledalec te tudi resnično spoznava. Ves čas se nam zdi, da obstajajo tu in zdaj, namesto da bi se zgolj pomikali po nekem vnaprej določenem kontinuumu. Včasih se film pred mano razvije kot meter, točno vem, koliko še ostaja do konca. Včasih pa se lahko moja domišljija razvija skupaj z zgodbo. /…/ To je resničen film. Takšen, kakršnih danes ne delajo več veliko.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Nekaj še posebej privlačnega je na skrivnostni uganki, ki jo mora razrešiti človek v tesnobi. In to je le eden od mnogih užitkov Skrivnosti njihovih oči, ki s svojo serijo zapletov tako izzove in očara gledalca, da ni prav nič čudnega, da si je film prislužil letošnjega tujejezičnega oskarja. Argentinski režiser in scenarist Juan José Campanella je občinstvu ponudil čudovito umerjen film v najbolj klasičnem pomenu besede – popolno kombinacijo teme, tona in talenta.«
– Betsy Sharkey, Los Angeles Times
»Skrivnost njihovih oči mojstrsko razkriva vse zobce naoljenega mehanizma, ki je diktaturi omogočil gladko zatrtje vsakršnega upora. /…/ Izjemen uspeh, ki ga je film doživel v Argentini, priča o pomembnosti, ki presega njegovo splošno privlačnost. Romantični iztek filma postane sinonimen procesu celjenja in sprave naroda, ki se sooča z duhovi svoje preteklosti.«
– Maria Delgadi, Sight & Sound
»Film, ki si zna predstavljati s silno, bogato domišljijo. Film, ki ruši definicije žanra. Precizno izdelano, zapleteno razvedrilo. Labirint, o katerem se bodo gledalci pogovarjali še ure.«
– David Denby, The New Yorker
»Pripovedno razkošje Skrivnosti je filmu na neki točki že v napoto. Pred nami je bogato strukturirana drama, ki med drugim problematizira maščevanje, pravičnost in krivico, alkoholizem, predvsem pa strast, ki daje imanentna vsakemu človeškemu bitju, in prekletstvo surogata, s katerim se v pomanjkanju drznosti ali iskrenosti zadovolji preveč ljudi, s čimer drsijo v povprečje in nesrečo. Prav imajo verjetno tako podporniki Skrivnosti kot njeni antagonisti, občasno se nam zdi, da gledamo grško tragedijo, občasno mehiško (argentinsko) telenovelo. V tej dvoumnosti tiči šarm Campanelle, kije doslej snemal predvsem teveserije in romantične komedije.«
– Simon Popek, Delo
»Toda paradoksalna odrešitev celovečerca je v tem, da je v ustvarjanju nelagodne atmosfere, ki jo lepo povzema glasbeno parafraziranje Mozartovega Rekvijema, dosleden. Da ne niha ne v ritmu, ne v pristopu, pri čemer je seveda nemogoče mimo fenomenalnega osrednjega kadra – sekvence pregona osumljenca, ki deli film simbolno nekako na dva dela, a se pri tem ne zlomi in nadaljuje z razvijanjem svoje poante. Namreč, da je osrednje življenjsko gonilo strast.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija
»In nemara je tudi argentinski film Skrivnost v njihovih očeh v režiji Juana Joseja Campanelle prejel oskarja (leta 2009) tudi ali prav zato, ker se v kriminalnem delu svoje pripovedi prilagodi omenjenemu hollywoodskemu »kodeksu«. Pravzaprav niti ne zgolj v tem pogledu, ne gre le za »ideološko« rilagoditev, saj je film v vseh pogledih – od tako imenovanih visokih produkcijskih standardov (z danes skoraj obvezno uporabo CGI, torej računalniško generiranih podob, kijih Campanella uporabi v prizoru na nogometnem stadionu), večplastnega scenarija (romanca, zločin, sodišče v službi politike), spretne režije, do simpatičnih igralcev in tako naprej – posrečena mešanica mainstreamovskega in art filma (pravzaprav ravno ta mešanica danes postaja mainstreamovska).«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Za gledalca, utrujenega od hollywoodske neoromantike, ki mu jo z različnimi žanrskimi predznaki množično strežejo naši kinematografi, pomeni argentinska Skrivnost njihovih oči pravcato olajšanje in sprostitev. Namesto jalovega simuliranja nekakšne dinamike umirjen tempo pripovedi, namesto mučenja z nastopaško “metodo” obvladana, zadržana in skorajda minimalistična igra, namesto vsiljivega hlastanja po suspenzu za vsako ceno diskretno stopnjevanje in vzdrževanje napetosti, namesto čustvene nabuhlosti pretanjena drama emocij.«
– Bojan Kavčič, Stop